Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kukova špica

Večerna ura je bila posvečena izbiri pohodne poti vključno s časom snidenja.

Kukova špica

Ura komaj odbije četrto uro zjutraj. Ko je zunaj še temna noč, sem že pokonci in mirno pripravim obilen zajtrk, ki mu sledi odhod. Pohodna oprema že od včeraj v avtomobilu, le dopolnim jo s hrano in pijačo iz meha in odpeljem na avtocesto, ki jo na izvozu za Kranj zapustim in počakam na ostala člana današnje družbe. Prisedem v njun avtomobil in gremo v dolino Vrat, kjer peljemo mimo slapa Peričnika in parkiramo ob cesti pod plazom Velikega Črlovca.

 

Na nebu je še vedno nekaj oblačnosti, a zora je že tu in svetlobe je ravno dovolj za hojo brez svetilke, česar pa ženska članica družbe ne upošteva in za nekaj minut hodi v soju svetilke, ko stopamo po kamenju hudourniške grape. Gore nad dolino se kopljejo še v sivini, ko pot preide na gozdnati greben med Velikim in Malim Grlovcem, po katerem se v ključih vzpenjamo po suhi stezici in hitro pridobivamo na višini. Nekaj ovinkov preskočimo z direktnim vzponom po že narejenih bližnjicah. Izza obrisov gora na vzhodu posijejo prvi sončni žarki skozi kopreno oblakov. Hitro stopimo na greben, od koder vidimo naš cilj, visoko Kukovo špico in na drugi strani doline Cmir, Triglav in Stenar, katerih vrhovi sten so obarvane v svetlo rozo barvo sončnih žarkov. Žal tokrat zaradi prozornih plasti oblakov pred soncem ni izrazitih jutranjih barv ob sončnem vzhodu. Kljub temu uživamo ob pogledih na stene, kjer bledi rahla rdečica in svetloba počasi obarva kamnite stene v njihovo naravno svetlo sivino. Vrnemo se na pot in brez bližnjic z manj truda ubiramo pot zopet v serpentinah, da po dobri uri hoda dosežemo prečno pot. Ob stičišču poti stoji možic in tu jo uberemo levo, medtem ko pot desno gre v smeri Slemena in Vrtaškega vrha. Nekoliko se spustimo skozi gozd do grape, ki jo prečimo in že hodimo po drugi strani pobočja, sprva še med redkim gozdom in nato med ruševjem. Pot zapustimo, ko na svoji desni zagledamo možice, ki nas usmerijo bolj strmo navzgor med kamenjem in travnatimi predeli. Pravzaprav nas stezica popelje po slabem melišču, kjer pa še cvetijo ciklame in resasti sviščevec, do neizrazitega grebena, po katerem se povzpnemo preko kamnite stopnje v široko dolino s prostranimi melišči in deloma travnatimi pobočji. Hodimo proti skalnatim skladom pobočja Kukove špice, kjer skupina gamsov sproži nekaj kamenja, ko hitijo na vzhodno stran gore. Najhitrejši med nami stopi mimo dveh hladnokrvnih breznogih živalih, ki lenobno vijugata še neogreta med kamenjem in odhiti dalje preko melišč na pobočje pod sedlom Čez Gulce, medtem ko midva s hčerko bolj počasnega koraka stopava za njim. Z melišč stopiva preko kratkega skalnatega skoka na travnato pobočje sedla, kjer smo zopet skupaj in naredimo odmor.

 

S sedla je lepo vidna grapa, po kateri stopa pohodnik pod nami, ko se z melišč vzpenja na sosednjo Škrnatarico, mi pa se ozremo preko sedla navzdol na krnico Za Akom, pod katerim padajo vode preko robu in ustvarjajo nam nevidni zgornji Martuljkov slap in na gozdnati Vršič, od koder se vzpenja greben Vajnežev rob na severno steno Kukove špice.

Po okrepčilu sledimo stezici proti vzhodu, stopamo po skalnatem pobočju, sem ter tja poprimemo za skalo, a brez večjega napora pridobivamo na višini. Ko se ozremo nazaj, zagledamo prepadna pobočja Široke peči, ki padajo v krnico Amfiteater. Korak za korakom navzgor in pridemo na vrh 2427 m visoke gore, kjer pohodnike pričakata manjša kamnita piramida in vpisna skrinjica.

Svet tišine in lepote je na dlani. Poglede na okolico pa moti koprena, ki zastira ostrino pogleda in postreže le z obrisi oddaljenih gora Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Le bližnji vrhovi od Škrnatarice do Škrlatice in Široke peči s Špikovo skupino so lepo vidni, medtem ko se gore na drugi strani doline Vrat že izgubljajo v nekakšni sopari z izjemo Triglava in Kanjavca.

Čas je za drugi odmor in okrepčilo, po katerem na vrh prideta pohodnika, ki nas ovekovečita v fotografskem zapisu, nakar ponovno oprtamo nahrbtnike in pričnemo sestop. Več ali manj sledimo poti vzpona, a seveda stopamo previdno, srečamo še naslednji par pohodnikov in že dosežemo sedlo, kjer počivata planinca in kjer naredimo ponovno a tokrat krajši odmor. Očitno bo Kukova špica imela danes veliko obiskovalcev.

 

S sedla se vračamo v dolino, izkoristimo vsa melišča med Kukovo špico in Škrnatarico za hiter spust in nižje dosežemo stezico, ki preči pas ruševja in mimo z možici označenega slabega melišča stopamo dalje proti grapi, ki jo prečimo in stopimo na gozdnati greben. Tudi tokrat se poslužimo nekaj bližnjic, ki skrajšajo ovinke. Nižje stopimo na greben nad Malim Črlovcem, od koder je lep pogled na Vrtaško sleme in vrh. S hojo po stezici, ki poteka po samem grebenu hitro izgubljamo višino, spodaj ponovno preidemo desno v gozd in po nekaj zavojih stopimo v dolino Velikega Črlovca, ki jo prečimo in z zadnjim kratkim spustom pridemo do parkiranih avtomobilov.

 

Pospravimo pohodno opremo in se preobujemo. Še zadnjič se ozremo na piramido Kukove špice, ki se dviguje optično tako blizu toda v resnici kar nekaj ur hoda daleč.

Kam sedaj, se vprašamo in istočasno odgovorimo: Na preste in pijačo k prijazni gostilničarki v Dovjah, seveda, a brez postanka pod slapom Peričnikom in osvežitvi v vodi Triglavske Bistrice pač ne gre.

 

Značke:
GL4 BaznikS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti