Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lahko bi bili najboljši,

Delo - Diana Zajec: ... smo pa na repu EU - opozarja Iztok Tomazin 

»Včasih delamo v nevzdržnih razmerah, primerljivih z vietnamsko vojno pred pol stoletja,« opozarja Iztok Tomazin, zdravnik helikopterske nujne medicinske pomoči in zdravnik letalec gorske reševalne zveze.

V pogovoru s prim. dr. Iztokom Tomazinom človek začuti, kako dragocen je čas. Njegovi odgovori so koncizni, misli jasne. Drža njegovega telesa sporoča, da je ves čas, zavedno ali nezavedno, v pripravljenosti. To je del njegovega poslanstva, saj kot zdravnik, specialist urgentne in družinske medicine, zdravnik helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) in zdravnik letalec gorske reševalne zveze (GRZS) že več kot tri desetletja rešuje življenja. V gorah in v dolini, v zelo nevarnih okoliščinah, a tudi v razmerah, nevrednih države, kot je Slovenija. Pogovarjala sva se o razlogih za tako nevzdržno stanje – o birokratih, ki z nevednostjo in ignoranco onemogočajo delo sicer izvrstno izurjenim strokovnim ekipam, o papirologih, ki so soodgovorni, da je marsikatero življenje ugasnilo prezgodaj. Veliko prezgodaj.

Za helikoptersko reševanje je pri nas strokovno dobro poskrbljeno,­ že desetletja pa se zatika pri organizaciji. Pred nekaj leti je kazalo, da se bodo razmerja med službama, ki ju na Brniku ne ločuje le nekaj sto metrov, ampak predvsem organizacijsko slabe rešitve, vendarle uredila. Z njunim sodelovanjem in celovitejšim povezovanjem. Kje smo danes?

Na repu EU. Še vedno – vse bolj, pravzaprav. Helikopterski službi, ki delujeta na Brniku na razdalji nekaj sto metrov, še vedno nista združeni, čeprav bi bilo to za paciente dokazano boljše in varnejše, za državo pa bistveno racionalnejše. Poleg tega v Sloveniji nimamo niti enega medicinskega helikopterja, ki bi bil namenjen zgolj reševanju življenj. Helikopterska nujna medicinska pomoč se mora zanašati na policijske helikopterje; eden je star skoraj štiri desetletja. Včasih uporabljamo helikopter, ki je star le dobro desetletje, a je premajhen – vanj, denimo, ne bi mogli spraviti pacienta višje rasti, če bi imel poškodovano hrbtenico. Za gorsko reševanje so na voljo vojaški helikopterji. Ti so v povprečju stari petindvajset let, njihova medicinska opremljenost prav tako ni optimalna. Ključni problem pa so predolgi aktivacijski in dostopni časi.

Čas je denar, pravi pregovor; v primeru urgenc pa je čas – življenje. Kako dobri ali slabi smo v primerjavi z drugimi državami?
Strokovno smo zelo dobri, zatakne se pri času. Po mednarodnih standardih aktivacijski čas reševalnega helikopterja – torej čas od sprejetja nujnega klica do vzleta helikopterja – ne sme biti daljši od petih minut. Pri helikopterski nujni medicinski pomoči je aktivacijski čas okoli deset minut, pri vojaških helikopterjih četrt ure med poletnimi dežurstvi, zunaj tega še več – v Avstriji, denimo, pa je povprečni aktivacijski čas reševalnih helikopterjev le tri minute.

Razmere v Sloveniji niti približno ne omogočajo doseganja mednarodnih standardov. Standard za odzivni čas – od klica do prihoda ekipe na kraj nesreče – je do dvajset minut. V Avstriji je odzivni čas od deset do petnajst minut, pri nas pri helikopterski pomoči v povprečju pol ure, pri gorskem reševanju pa pogosto uro in več. Z združitvijo obeh služb, ki bi jo, če bi nam birokrati to omočili, lahko izvedli takoj, pa bi se razmere izrazito ­spremenile.

Neverjetno, rešitev problema je zlahka izvedljiva, zgodi pa se nič.
Že jutri bi lahko z delovanjem združene ekipe (zdravnik in reševalec helikopterske nujne medicinske pomoči ter reševalec letalec gorske reševalne zveze) premostili velik del slabosti v delovanju zdaj ločenih služb in bistveno pospešili ter racionalizirali posredovanje v gorah in zunaj njih.

Kje se zatika, zakaj tega ne ­naredite?
Problem ni nov, vleče se že leta, lahko bi rekli celo desetletja. Lahko rečem, da sem pri helikopterskem reševanju najbolj izkušen zdravnik v Sloveniji, saj to počnem že več kot trideset let. Pri tem se pogosto srečujem z najhujšimi primeri. Žal nemalokrat vidim, da so ljudje zaradi slabe organizacije slabše in predvsem prepozno oskrbljeni in tudi, o tem ni dvoma, bolj ogroženi. To me res zelo boli. Razočaran sem, ker kljub našim dolgoletnim intenzivnim prizadevanjem na tem področju ni napredka – predvsem zaradi birokratov, ki ovirajo reševanje življenj, namesto da bi ustvarjali boljše pogoje za to dejavnost. Ministrstvo za zdravje je najbolj odgovorno za to področje, žal pa je bilo in je še vedno preveč pasivno in podrejeno drugim resorjem, predvsem ministrstvoma za obrambo in notranje zadeve.

Torej se je tudi tukaj ­zataknilo pri politiki.
Nerazumljivo in nesprejemljivo je, da se ljudje, ki so v tej državi poklicani za ureditev tega področja, ne zganejo. Tako kot se večina njihovih predhodnikov ni odzvala na potrebe po vzpostavitvi strokovnih standardov razvitega sveta – pri nas, vsaj v nekaterih ozirih, capljamo daleč za njimi.

Res je, da imamo zelo dobro usposobljene pilote, zdravnike, gorske in medicinske reševalce. Po strokovni plati smo primerljivi z večino držav, v medicinskem delu helikopterske pomoči celo boljši. Problem je birokracija. Ljudje na položajih niso dovolj odgovorni in motivirani, da bi podprli nujne spremembe – strokovnjaki smo že zdavnaj pripravili argumentirane predloge. Treba bi jih bilo le ­podpreti.

Govoriva o polzenju časa in živ­ljenj iz vaših rok, ko veste, da bi morali ukrepati takoj, pa ne ­morete.
Ne vem, kaj še lahko naredimo, razen opozarjanja na nujnost sprememb. Včasih delamo v nevzdržnih razmerah, primerljivih z vietnamsko vojno pred pol stoletja.

Helikopterji, s katerimi rešujemo, so nasledniki tedanjih helikopterjev, stari so večinoma četrt stoletja ali več. Njihova izrabljenost in neustreznost sta se nedavno najizraziteje pokazali v policiji, ki je bila pol leta tako reko?? brez delujočih reševalnih helikopterjev. Takrat so bile štiri helikopterske službe – nujna medicinska helikopterska pomoč, prevozi novorojenčkov, medbolnišnični prevozi in gorska reševalna služba – odvisne zgolj od vojaških helikopterjev. Če je ena od teh služb »zasedla« helikopter, ga za drugo ni bilo, pa naj je bila intervencija še tako nujna.

Zadeve smo reševali s prevozi z reševalnim avtomobilom, kar je v današnjem času pri nekaterih indikacijah absoluten anahronizem. Govorimo o Sloveniji, ki naj bi bila razvita država, članica EU – in o življenjih Slovencev, ki so izpostavljeni slabši medicinsko-reševalni oskrbi od prebivalcev drugih evropskih držav.

Je ministrstvo za zdravje po vaši oceni res povsem nemočno? Kdo bo prevzel odgovornost v primerih, ki so se ali se bodo končali tragično?
Po mojih opažanjih v zadnjih desetletjih je bilo ministrstvo za zdravje večinoma – tako organizacijsko kot kadrovsko, predvsem pa politično – insuficientno in inferiorno, zlasti v primerjavi z omenjenima represivnima resorjema, ministrstvom za obrambo in za notranje zadeve. V navzkrižju interesov je zdravstvo vsaj na področju reševanja in nujne medicinske pomoči pogosto potegnilo kratko – bilo je tako, kot sta hoteli policija in vojska. In zdaj smo tam, kjer smo.

Gorsko reševanje sicer je medresorska dejavnost, ki uradno najbolj sodi v okvir ministrstva za obrambo, toda medicinski del gorskega reševanja je zdravstvena dejavnost. Birokrati ne bi smeli ovirati dejavnosti gorskega reševanja in helikopterske medicinske pomoči, a v preteklosti se je dogajalo tudi to. Birokrat z ministrstva za obrambo, na primer, ni dovolil vzleta vojaškega helikopterja, češ da naj se gorski reševalci kar peš odpravijo na teren po poškodovanca. Morda bi se kaj takega lahko zgodilo v banana republiki, ne pa v civilizirani državi; zgodilo se je pri nas. In ne le enkrat! Te primere imamo ­dokumentirane.

Pa kljub temu ne morete narediti nič, da bi se razmere spremenile?
Žal je stopnja zavesti pretežnega dela slovenskih birokratov in politikov takšna, da bi jim premik v glavah povzročila le negativna osebna izkušnja. Včasih se mi zdi, da bi zaleglo edino to, da bi ti ljudje enkrat sami, hudo poškodovani, morali uro ali uro in pol čakati na reševalni helikopter in zdravniško pomoč. Izkusili bi, kaj to pomeni – in potem morda laže razumeli, zakaj moramo zdajšnjo ureditev nujno spremeniti.

Po drugi strani v takem primeru najverjetneje ne bi bilo čakanja
Zaradi omenjene slabe organiziranosti zunaj sezone dežurstva pri gorskem reševanju najverjetneje tudi »vip linija« ne bi pomagala. Zelo verjetno je, da bi morali iskati dosegljivega zdravnika gorskega reševalca letalca, se s helikopterjem odpeljati ponj domov ali na delovno mesto, in šele potem poleteti na mesto reševanja, kar se v praksi pogosto dogaja. Pri nas je sistem na žalost tak, da je nekdo, ki potrebuje nujno medicinsko pomoč oziroma reševanje s helikopterjem, zaradi zamude ogrožen bolj kot drugod po Evropi. Upam si trditi, da so pri nas zaradi birokratov, političnih in drugih interesov ljudje prepogosto prepozno oskrbljeni. Podobno je tudi na drugih področjih – a v zdravstvu je to najbolj boleče.

Mogoče kakšen poveden primer?
Hudo poškodovan mlad človek, življenje mu je iz minute v minuto odtekalo, je izkrvavel, umrl tako rekoč v rokah zdravnika v helikopterju, ki je zaradi omenjene slabe organizacije prispel do ponesrečenca šele slabi dve uri po nujnem klicu. V sosednji Avstriji bi pomoč prišla v desetih do dvajsetih minutah, poškodovani bi imel bistveno več možnosti za preživetje. Ta primer, ki, žal, ni osamljen, sva s kolegom predstavila tudi na letošnjem kongresu urgentne medicine v Portorožu. Če k nekomu, ki je hudo poškodovan ali bolan, pride pomoč šele v uri ali dveh namesto v dvajsetih minutah, kot je mednarodni standard, je jasno, da je pri nas nekaj zelo narobe. In to je pogosta praksa – zlasti v gorah.

Drug primer: nekoč so me iz centra (112) klicali, ko sem bil še v zraku, s padalom – ker niso mogli priklicati nobenega drugega zdravnika. V Karavankah se je hudo poškodovala mlada ženska. S tveganimi manevri sem pospešeno spustil padalo, poklical tržiško reševalno vozilo, v katero smo stlačili padalo, odpeljali so me domov po gorsko reševalno opremo, pome je priletel helikopter, v Lescah smo pobrali še gorskega reševalca. Kljub hitenju smo prispeli do ponesrečenke več kot uro po nesrečnem dogodku, umrla je malo pred našim prihodom. Če bi se nesreča zgodila na drugi strani Karavank, bi bila v bolnišnici v manj kot uri in bi, seveda, imela bistveno več možnosti za preživetje.

Čas je eden od najpomembnejših dejavnikov za preživetje in zmanjševanje posledic pri hudih poškodbah in boleznih. To je še izraziteje v gorah, ko so ljudje izčrpani, dehidirirani, podhlajeni. Ne le zdravniki in drugi strokovnjaki, ki delajo v zdravstvu, tudi laična javnost se danes tega zaveda. Zato je nerazumljivo, da tega ne zmorejo doumeti birokrati. Pravilnik o helikopterski nujni medicinski pomoči, ki naj bi omogočil nekatere nujne organizacijske spremembe, je že nekaj let v fazi sprejemanja oziroma medresorskega usklajevanja. Spremenjen načrt aktivacije državnih zrakoplovov tudi še ni pripravljen, čeprav bi uprava za zaščito in reševanje to lahko naredila že zdavnaj.

Ste glavni avtor mednarodnih smernic za uporabo medicinskih helikopterjev, zlasti v gorah. Neverjetno se zdi, da so te smernice v mnogih državah strokovna biblija, pri nas pa niso upoštevane.

Vodil sem skupino približno petdeset zdravnikov z vsega sveta, ki je pripravljala te smernice. Od štirih glavnih avtorjev sva kar dva Slovenca – a slovenska kobila res ostaja ena najbolj bosih. Iz marsikatere države so se nam zahvalili, ker smo jim pomagali, da so s temi smernicami dosegli premik pri državnih organih. V Sloveniji pa se ne zgodi nič. Le v praksi je še naprej veliko absurdov. Če se nesreča, denimo, zgodi v Vipavski dolini, bo helikopter včasih najprej letel v Rateče ali Kranjsko Goro po zdravnika in šele potem na kraj nesreče – v Avstriji je pacient v bolnišnici in na operacijski mizi pogosto prej, preden pri nas ekipa sploh pride do njega.

Se zatika tudi zaradi denarja?
Nov organizacijski model, ki bi združil helikoptersko medicinsko pomoč in gorsko reševanje, bi bilo mogoče uresničiti takoj. Denar za kader – za gorskega reševalca, vključenega v ekipo helikopterske nujne medicinske pomoči – je že nekaj časa na voljo, vendar ga ne moremo uporabiti, ker birokrati ne opravijo svojega dela in ponavadi blokirajo spremembe z izgovorom, da ni denarja za njihovo uvedbo.

Dokazali smo, da bi z združeno ekipo zdravnikov gorskih reševalcev in helikopterske nujne medicinske pomoči celo prihranili, saj helikopter ne bi delal dragih zamudnih ovinkov zaradi iskanja zdravnikov na terenu. Kljub temu še naprej ohranjamo popoln absurd: na tristo metrih delujeta dve helikopterski reševalni službi, vsaka s svojimi slabostmi in prednostmi – namesto da bi ju združili in že s tem eliminirali večino sedanjih slabosti. Za to ne potrebujemo nič drugega kot »dobro voljo« oziroma odgovoren odnos birokratov, na kar čakamo že nekaj let.

Bi bilo nov model (so)delovanja res mogoče vpeljati tako rekoč čez noč?
Vse bi lahko izvedli res hitro. Nekaj časa bi zmogli tudi brez novih helikopterjev in sofisticirane infrastrukture. Prvi korak, ki bi zelo izboljšal zdajšnje stanje, je vključitev gorskega reševalca v ekipo helikopterske nujne medicinske pomoči. Kadre imamo, helikopterji vsaj za silo tudi še ustrezajo. Združena ekipa bi lahko suvereno opravljala tako helikoptersko medicinsko pomoč kot gorsko reševanje in ne bi bilo več takih zamud niti dilem, katero ekipo aktivirati.

Danes se namreč večkrat pokaže, da bi bila ob hudih poškodbah ali boleznih v gorah zaradi hitrosti in boljše medicinske opremljenosti namesto helikopterske ekipe gorskih reševalcev bolj smiselna aktivacija helikopterske nujne medicinske pomoči. Toda ta pomoč lahko deluje samo tam, kjer je mogoče pristati. Ko bomo imeli združeno ekipo, bo ta lahko hitro in učinkovito posredovala kjerkoli. Izkoristila bo možnosti tehničnega reševanja tudi tam, kjer ni mogoče pristati, kar je v domeni gorskih reševalcev, ter prednosti boljše medicinske opremljenosti in usposobljenosti, kar je v domeni helikopterske nujne medicinske pomoči.

Po začetnih težavah, ko je omejen krog ljudi v gorski reševalni zvezi zaradi strahu pred izgubo kompetenc celo nasprotoval združitvi, kar me je zelo razočaralo, je zdaj stališče obeh vodstev jasno: takojšnja združitev helikopterske dejavnosti obeh služb je nujna. To je v interesu bolnikov in poškodovancev, kar je bistveno. Zato zdaj čakamo le še na birokrate, da nam čim prej omogočijo boljše in hitrejše reševanje ljudi, ker to znamo, zmoremo in želimo.

Denar za to je torej, kot razumem, že zagotovljen?
Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki ga zdravniki pogosto kritiziramo, je hitro razumel finančne in strokovne prednosti projekta združene ekipe helikopterske nujne medicinske pomoči in gorske reševalne zveze in odobril finančna sredstva že pred več kot letom dni – z vključitvijo kvote za gorskega reševalca letalca, ki bi bil plačan po pogodbi. To je v bistvu denar, ki bi ga prihranili, ker helikopter ne bi več delal dragih zamudnih ovinkov za iskanje in pobiranje zdravnikov in reševalcev na terenu.

To je bila doslej edina pozitivna izkušnja na državni ravni. Teh sredstev pa, žal, ne moremo uporabiti, ker čakamo na birokrate omenjenih ministrstev, da opravijo svojo dolžnost oziroma se končno zavedo družbene odgovornosti in omogočijo nov, za paciente boljši način dela, s katerim bomo lahko rešili še več življenj kot zdaj.

Mečkanju ministrstva za zdravje in tudi uprave za zaščito in reševanje, ki je na deklarativni ravni izrekla veliko lepih besed, naredila pa ni dovolj, ni videti konca – da obeh represivnih resorjev, ki pogosto »pomagata« zgolj s kupom pripomb, pomislekov in pogojevanj, niti ne omenjam. Dosedanji izkupiček naših prizadevanj za združitev je tako le več kot tri leta sestankovanj in mletja v prazno.

Tudi medresorskega usklajevanja?
To je pri nas ena od najbolj negativnih besednih zvez. Takoj ko gre neka zadeva v medresorsko usklajevanje, vsaj na področju zdravstva, vemo, da se bo njeno sprejemanje, pa tudi izvedba, zelo zavleklo ali bo celo onemogočeno. Že Churchill je rekel, da je treba ustanoviti komisijo, če nečesa nočeš rešiti; v Sloveniji pa imamo namesto komisije medresorsko usklajevanje.

To traja že tri leta, mi pa še vedno delamo po starem. Po novem načinu dela bi sicer, glede na mednarodne standarde, še vedno vzletali z nekajminutnim zamikom. Toda ne bi nas več lovili po domovih, na reševanje ne bi bilo več treba odhiteti z dopusta ali takoj po dežurstvu, ali celo med službo v ordinaciji! Ne bi bilo treba več steči na prvi travnik do helikopterja in se odpraviti na pomoč v gore brez medicinskega strokovnega sodelavca.

Kako je finančno poskrbljeno za izvajanje helikopterskega reševanja? S podjemnimi pogodbami?

Pri helikopterski nujni medicinski pomoči so nekateri zdravstveni delavci redno ali delno zaposleni, nekateri pa dežuramo po pogodbi z nosilcem, Osnovnim zdravstvom Gorenjske. Plačujejo nas približno tako, kot če bi dežurali z reševalnim vozilom.

Pri gorskem reševanju je tri mesece na leto, poleti, podobno; sedemnajst zdravnikov, ki imamo licenco za tovrstno reševanje, plačajo za dežurstvo po pogodbi. Preostali čas, torej vse noči in tri četrtine leta čez dan, pa sodelujemo prostovoljno, brez plačila, tako kot ostali gorski reševalci – kar je razumljivo, saj je gorsko reševanje prostovoljna humanitarna dejavnost. To počnemo z veseljem, sami smo se odločili, da bomo za gorsko reševanje dosegljivi štiriindvajset ur na dan – zato pa nas toliko bolj boli, ker zaradi birokratskih ovir ne moremo biti še učinkovitejši.

Kaj sporočate birokratom?
Da ne bo pomote: zame je vsako delo pomembno – a naj bo dobro opravljeno. Zdaj gorski reševalci in zdravniki pogosto v slabih razmerah tvegamo življenje, da bi pomagali – birokrati pa ne opravijo svojega pisarniškega dela in nas tako ovirajo pri delu, predvsem pa ogrožajo paciente. Mislim, da bi bilo laže opraviti njihovo delo kot naše v gorah ali kjerkoli drugje na terenu, mar ne?!

Neverjetno je tudi to, da je Slovenija edina na stari celini brez ­medicinskega helikopterja.

Helikopterji, ki jih imamo, so zastareli, a niso za na odpad. Problem je, ker niso optimalni za nujno medicinsko pomoč – predvsem pa niti eden od njih ni namenjen samo zdravstveni uporabi. Nevzdržno je, da je Slovenija edina država v EU, ki nima niti enega namenskega medicinskega helikopterja!

Po drugi strani se soočamo z absurdom: letos so tako pri helikopterski nujni medicinski pomoči kot pri gorski reševalni zvezi, vsaj na teoretični ravni, začeli uvajati v reševanje velike, najdražje vojaške helikopterje cougar, pri katerih je ura letenja bistveno dražja kot pri zdajšnjih. Kot zdravnik sem tega seveda vesel, saj ima tak helikopter res veliko prostora, izvrstno je opremljen, ima odlične letalne lastnosti – a uporaba cougarja je nekaj takega, kot če bi namesto standardnih reševalnih vozil dobili vrhunsko opremljen avtobus, v katerem bi bila tudi operacijska dvorana. Dobili bi nekaj, kar je petkrat dražje in za izvajanje medicine fenomenalno, medtem ko z vidika družbenih sredstev taka naložba ni smotrna. V nobeni, še tako razviti in bogati državi, ne rešujejo s takimi helikopterji, ker je to preprosto predrago.

Zato bi bilo veliko bolje in racio­nalneje, če bi dobili nekaj novih reševalnih helikopterjev, kajti s helikoptersko medicinsko pomočjo bi morali sčasoma pokriti vso državo. Zdaj je namreč s to dejavnostjo pokrita le polovica države. Poleg baze na Brniku bi morali vzpostaviti še eno v Mariboru in eno na Primorskem.

Vidim, da boste o tem strokovnem področju še imeli veliko povedati. Morda v knjigi?
Številne ugledne tuje medicinske revije me vabijo, naj še kaj napišem o tem, a za zdaj nimam časa. Res pa načrtujem objavo knjige – če ne prej, ob dvajsetletnici nujne helikopterske medicinske pomoči, čez nekaj let.

  08.06.2016 »Lahko bi bili najboljši, smo pa na repu EU«

Prim. dr. Iztok Tomazin
Zdravnik, reševalec, letalec, padalec, gorski vodnik, eden od pobudnikov projekta HNMP, predavatelj in mentor, direktor zdravstvenega doma v Tržiču, prejemnik državnega odličja za zasluge na področju urgentne medicine …

Zdravje je
... ena največjih vrednot.

Življenje je
… sveto.

Smrt je
… neposvečenim strašljiva skrivnost.

Sreča je
… neopisljiva.

Politika je ...
na zdajšnji stopnji razvoja družbe potrebna, žal pa velika večina politikov ni dorasla svoji ­odgovornosti.

2 komentarjev na članku "Lahko bi bili najboljši,"

Jaka Ortar,

Lojze, torej predplačniško reševanje? Pa saj s stališča uporabnika/pacienta je že zdaj tako - z ustrezno članarino si zavarovan za primer reševanja.

Dokler se birokrati ne zmigajo, je torej v mejnih gorstvih (Karavanke, Z Julijci, KSA) bolje na pomoč poklicati tujce? Na 112 bi lahko dali opozorilo, da reševanje lahko traja predolgo in "v nujnem primeru pokličite v najbližjo sosednjo državo".


Lojze Budkovič,

Kot zaprisežena alpska država bi morali slediti dolgoletni pobudi dr. Tomazina. Rabimo hitro odzivno službo, kjer minute pomenijo življenje. Osebno se ogrevam za sistem Air Zermatta, kjer si s plačilom letne pristojbine zagotoviš učinkovito pomoč v sili.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti