Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Le angeli imajo krila

Tomaž Rotar o drugem zimskem poskusu vzpona na K2 

8611 mV čist kozarec vina si nalivam krvavo rdeč teran, strmim v zelena drevesa na domačem vrtu in življenje mi pomeni več kot nekoč. Sončni žarki počasi izgubljajo moč, sonce se počasi poslavlja, le za kratko noč. Dogodki, ki v dolini ne pomenijo nič več kot vsakodnevnega dolgočasnega ritma, v svetu ki sem ga zapustil pred kratkim, pa je resnica popolnoma drugačna. Kozarec je prazen, misli pa vedno bolj podobne tistim, ki nočejo zapustiti moje glave in so še vedno tam, kjer sva se z Johnom poslovila.

V svetu, ki ni primeren za življenje, kamor je priti teže, kot pristati na Luni, sva spregovorila zadnjih par besed. “I will tray to cross it”, je dejal in  v kratkem stavku dvakrat močno potegnil kisik iz napol prazne jeklenke. Vedel sem, da je preutrujen, do višine 8000 metrov je prišel prepočasi, skoraj uro za mano. Imel sem dovolj časa, da sem še pred njegovim prihodom, skupaj s Sherpo Timbo, pregledal vsaj dvesto metrov razpoke in ugotovil, da je najboljše mesto za prečkanje ravno tisto, ki sem mu ga pokazal, vendar je bila vrzel preširoka, da bi jo lahko preskočil. Sherpa se je odločil, da so pogoji pretežki in da se bo vrnil nazaj na tretji višinski tabor.

Image
Zaskrbljeni
Z Johnom sva ostala sama, izgubljena v neskončnem trenutku sva pri -55 stopinjah ob polni luni strmela čez razpoko in opazovala zloglasni Steklenični vrat in vrh gore na drugi strani preklanega  sveta. Drobni ledeni kristalčki smrtonosno mrzlega zraka so se skupaj z zvezdami lesketali v svetlobnih sojih čelnih svetilk. Nekje iz teme me je glas preteklih izkušenj opozarjal, da so težave le prehodne, slava pa je večna, pa kljub temu nisva mogla naprej. Obstala sva na robu večnosti, in odločila sva se vsak po svoje. John je bil dovolj pogumen, da je izbral večnost. ”I can not cross it, I am going down, good luck” , je bilo zadnje kar sem z njim spregovoril tisto noč in ostal sem brez kril.

Vedel sem, da se nisem poslovil le od Johna, ampak tudi od uspeha, kajti uspeh je vedno na drugi strani strahu, na drugi strani neskončno globoke in temne razpoke, zato ni za vsakogar, zato ni bil zame, zato naenkrat nisva bila več ekipa, ki lahko dela skupaj. Dolgi tedni dveh zaporednih sezon čakanja in zmrzovanja v bazi pod goro, ki sva jih preživela skupaj, so z vsakim spuščenim metrom postajali bolj podobni pekočemu in neželenemu spominu, ki sem ga želel izbiti iz glave in le drveti proti sladki vdaji.
Z vsakim metrom niže na gori je bil občutek poraza večji in z vsakim metrom sem bil dlje od vsega, kar sem si takrat želel. Imel sem sanje, tako velike, da sem se jih bal, pa vendar sem bil na poti, da postanejo resničnost. Vse do tega trenutka sem te sanje živel, takrat so umrle in z njimi del mene.

Tako visoko na gori, skoraj osem kilometrov nad morjem sva bila takrat le midva z Johnom. Trojko nas je zapustilo skoraj deset, vendar so se vsi kmalu začeli vračati, nekateri zaradi nizkih temperatur, ki so se vrtele okrog petdeset stopinj pod ničlo, drugi zaradi odpovedi dihalnih regulatorjev, ki takemu mrazu niso kljubovali. Kmalu sem zagledal drobno lučko, v globeli pod sabo, bil je Pakistanec Ali, skoraj star prijatelj, s katerim sem pred dvema letoma skupaj stal na vrhu gore, ki ga je takrat postavila med alpinistične zvezde.  Skoraj dve uri neskončno težkih korakov in tretjina utekočinjenega življenja v podhlajeni jeklenki, ki mu je štrlela iz nahrbtnika, ga je še ločilo od Johna, ki je takrat zmrzoval nad nama, nekje ob tisti ledeniški razpoki in zaspane možgane obremenjeval z vprašanjem, kako jo prečkati. Ali Sadpara je zapusti trojko dve uri za Johnom, ker se je počutil precej močnejšega in predvideval, da ga bo ujel nekje do višine, kjer sva se z Johnom razšla. Na kratko sem mu razložil, da se vračam zaradi razpoke in da sem tam zapustil Johna. Z očmi, ki jih nisem več poznal, je strmel vame in upal, da me je razumel in: ”OK” je bilo zadnje kar sem slišal izpod dihalne maske, ki je bila obložena z debelo plastjo svetlečega ledu. Nisem imel več moči, da bi si razlagal njegov odgovor, ki še vedno, skupaj z dihalnim šumom, moti moje sluhovode. Tu v domačem vrtu, ko gledam obrise Julijcev , ostre črte narisane z božjimi rokami,  ga razumem drugače, morda bolje, morda pa je Ali celo želel, da ga ne bi razumel. Tudi on je bil na poti k zvezdam, kamor gredo le neustrašni, le tisti, ki se nikoli niso bali življenja, le tisti , ki so pripravljeni dobiti krila. Pretrgala sva navezo pogledov in oči uprla v temo, vsak v svojo smer.

Image
Kisik je pripravljen
Pol ure kasneje je iz teme pred mano stopil Pablo, brez čelne svetilke, lunina svetloba je bila zanj dovolj, da je polagal ozeble noge v sledi predhodnikov. ”Hi Tomas”, je izustil prav počasi: ”You are going down?”, je v španski angleščini zvenelo skoraj toplo in razločno. Pablo ni imel maske, bil je nadčloveško močan alpinist in poklicni gorski tekač, odločen, da bo K2 pozimi premagal brez dodatnega kisika. Zanj je bila borba s smrtjo v rokavicah brez pomena. Zanj je bilo življenje, brez bega pred smrtjo, brez pomena. Zanj je bila tudi smrt brez pomena, če jo ni mogel povabiti na ples. ”Yes, I am going down“, sem ponovno moral naglas priznati svoj poraz, dotaknila sva se s pestmi in demoni noči so bili spet z mano.

Ponovno tavanje in samodejno prestavljanje nog, misli med sanjami in resničnostjo, nečloveški boj s težkim spancem, ki vabi na drugo stran.

Vesel sem danes, da takrat nisem zaspal, vesel sem danes, da še vedno nimam kril, kot vsi trije, ki sem jih zadnjič videl tiste noči, skoraj osem kilometrov visoko. Lepo je danes čutiti sončne žarke na koži obraza, ki še vedno ne čuti dotikov prstov. Lepo je še vedno imeti vse prste, čeprav še ne čutim kože na obrazu. Lepo je slišati glasove svojih otrok in žene, ki jim sicer nikoli ne bom mogel razložiti vsega, kar me je gora naučila in kako lepo je, da tega , vsaj upam, nikoli ne bodo mogli razumeti.

Preden sem se ob sončnem vzhodu vrnil na trojko sem srečal še Sajida. Sin velikega Alija Sakhbare mi je potožil o slabem delovanju regulatorja in povedal, da sledi trojici.

Zavlekel sem se v šotor in poklical Noela, ki se mi je oglasil iz sosednjega šotora. Noel Hannah, v JAR živeči gorski vodnik, ki je osvojil že enajst osemtisočakov in devetkrat stal na vrhu Everesta, se je prejšnjega večera odločil da zaradi utrujenosti in prezeblih nog ostane na trojki. 21.7.2018 je bil tudi on del odprave, ki nam je omogočila, da smo stopili na vrh druge najvišje gore na svetu. Tokrat sva si dva meseca delila šotor in med nama se je spletla vez, ki naju bo najbrž držala skupaj do konca najinih dni. ”Thanks God you are back Tomas. I was woried obout you a bit, you know”, se je smeje oglasil iz svoje spalne vreče. ”Let's go down, I have enough of this fuckin mountain”, je pomenilo kot ukaz, vendar se tisti trenutek nisem mogel niti premakniti več. Sherpa Pasang, mi je začel kuhati čaj. Bil je sicer moj pomočnik, vendar se je zaradi ozeblin, ki jih je staknil prejšnjo noč, odločil ostati na trojki, tako se mi je na vzponu pridružil Timba, ki je sprva pomagal Noelu. ”Rabim vsaj uro, da pridem k sebi”, sem se tolažil v mislih. Vedel sem, da se moramo še isti dan umakniti z gore, vremensko okno se je namreč zapiralo in že v popoldanskem času naj bi vetrovi s hitrostjo vsaj trideset kilometrov na uro, kar pomeni vsaj sedemdeset stopinj pod ničlo hladilnega učinka, ponovno onemogočili bivanje na tej višini.

Tomas, are you back? Fuck Tomas, I thought you are gone”, sem zaslišal Colina, mladega Američana. Močan in hiter kot konj, je prejšnjega dne prvi dosegel trojko in dve uri zmrzoval brez šotora, ko je čakal dve Sherpi, ki naj bi prinesla šotor. Takrat je imel res razlog za preklinjanje, podhladil je telo in prsti na nogi so mu postali tuji. Bil je vajen mraza in razmere na trojki naj bi mu bile skoraj domače. Je najmlajši človek na planetu, ki je osvojil vseh sedem najvišjih vrhov in samostojno prečil Arktiko in Antarktiko, brez podpore. Antarktiko je prehodil v dvainpetdesetih dneh in pri tem postavil tudi hitrostni rekord. Kljub dosežkom, ki ga postavljajo med najvzdržljivejše predstavnike svoje vrste, se je odločil da vzpon zaključi na trojki, celo noč namreč ni uspel ogreti stopal, prostora v šotorih je bilo za tak manever premalo, prav tako pa smo imeli precej težav s plinskimi gorilniki, ki naj bi bili sicer testirani pri štiridesetih stopinjah pod ničlo.

Suh kašelj na drugi strani tresoče šotorske stene, me je streznil rahlega dremeža, bil je znan vsem v skupini. Tamara Lunder, italijanska alpinistična zvezda, ki je pred letom osvojila zimski Nanga Parbat, je bolehala skoraj ves čas odprave. Tudi ona se je odločila vzpon zaključiti na tretjem višinskem taboru. Plezala je brez dodatnega kisika, zato jo je mraz dotolkel še nekoliko bolj.

Slišal sem tudi glasove ostalih. Nemec Bernard se je prav tako vrnil na trojko, že sredi noči. Odpovedal naj bi mu regulat, prav tako njegovemu Sherpi. Po vrnitvi v bazo, me je poklical v svoj šotor in me prosil, naj mu pomagam sezuti čevlje. Najprej mi ni bilo popolnoma jasno zakaj, vendar mi je vzelo sapo, ko mi je pokazal stopala. Mrliško siva barva stopal je kazala na hude ozebline, stopalo je bilo zmrznjeno, brez čutil, v Bernardovih očeh pa se je zalesketala debela solza obžalovanja. Iz baze so ga odpeljali s helikopterjem, dva dni po sestopu. Bernard že okreva doma in le zaradi usode, ki ga nam ga ni hotela vzeti, je še vedno z nami.

Tudi Bolgar Atanas, ki mu osemtisočaki niso bili tuji, v žepu jih je imel že enajst, se je motovilil nekje zunaj in pripravljal nahrbtnik za spust. Odkrito rečeno mi ni bil najbolj pri srcu, njegov odnos do sherp je bil včasih ponižujoč in žaljiv, zato nisva veliko govorila. Prvič sva se srečala v bazi pod Kangčendzengo, tokrat na trojki, pa sem ga slišal zadnjič. Na poti navzdol, nekje pod Črno piramido, je napravil drobno napako in zdrsnil tisoč metrov globje. Slišal sem, da so ga našli nekje na višini ABC, na več koncih sicer. Naslednji dan v bazi sem nekaj trenutkov postal ob velikem stupu, kjer smo imeli ”Pudžo” in tudi zanj zmolil eno črtico, naj tudi on dobi krila.

Grški alpinistični starosta Antonijo je bil kot vedno najglasnejši, največkrat, ko je šlo za samohvalo. V svoji karieri naj bi vodil kar nekaj nacionalnih odprav, vendar se nikoli nisem mogel znebiti občutka, da je bil človek, ki takrat ni spadal na mesto, kjer smo bili. S svojo angleščino, katere znanje ni presegalo sto različnih besed, se je tudi na tej višini glasno pogovarjal s svojim satelitskim telefonom in brez potrebe zasedal tesno odmerjen prostor v višinskih šotorih ljudem, ki so imeli resen namen poseči po vrhu.

Z nami ni bilo pomembnega človeka, velikega športnika in telesno vrhunsko pripravljenega alpinista Sergia. Njegovi alpinistični uspehi bi lahko polnili knjige, morda jih nekoč bodo, vendar sam za to ne bo vedel. Že pri prvi rotaciji, ko smo se spuščali z drugega višinskega tabora je zdrsnil proti vznožju gore in se ustavil skoraj na istem mestu kot kasneje Bolgar. Poškodbe so bile prehude, da bi padec preživel. Njegovo telo je bilo podobno zdrobljeni masi, ki smo jo karseda spoštljivo zavili v spalno vrečo in na tesno povezali z vrvjo. Pripravili smo ga za zadnjo helikoptersko vožnjo proti Scarduju. Prepričan sem, da je vso odpravo bedel nekje nad nami in skrbel, da jih med angele ni odšlo še več izmed nas.

Med prezeblo družbo v taboru so bili tisto jutro tudi Sherpe, vsi skupaj precej prezebli in v upanju, da se vsi čim preje pospravimo vsaj nekoliko niže, do dvojke, kjer nam sprememba vremena ne bo več ogrožala življenj.

Skoraj se ne spomnim več, kako sem 5. februarja prišel do baznega tabora. Več kot dvanajst ur sem se nepretrgano spuščal po načetih in zmrznjenih vrveh, med katerimi so bile le nekatere zamenjane ob našem vzponu, vse ostale so čudežno vzdržale in najmanj leto kljubovale vsem vplivom okolja. Prav tako ne vem, kako sem lahko pozno zvečer, v trdni temi našel pot skozi labirint ogromnih ledenih kock , začetnega ledenika pod ABC jem. Pot sem prehodil sicer nekajkrat, vendar vedno pri dnevni svetlobi.

Image
Le angeli imajo krila
V bazo sem prispel malo pred polnočjo, prvi izmed nas, ki smo se vrnili nazaj v življenje. Nisem bil sposoben govoriti, vprašanja in pozdrave osebja sem le razbiral s premikajočih ustnic nasmejanih obrazov. Spominjam se, da sem poklical domov, govoril nekaj minut z Melito, z edinim angelom, ki je ostal ob meni. Zaspal sem za mizo, zjutraj pa sem se prebudil v svojem šotoru, najbrž so me tja prenesli Sherpe in me zavili v spalno vrečo.

Jutro v bazi je bilo svetlo, šotorske stene so izgledale lesene, zrak je bil tokrat neslišen in občutek sem imel da sem na svetu sam. Rezek zvok kuhinjskega gorilnika me je poklical nazaj v življenje, veveričin smeh Sukre, čudežnega kuharskega dečka, pa me je vabil k sveže pečenim jajcem. Počasi sem začel premikati telo in z veseljem ugotovil, da še vedno živim in še vedno čutim vse kar vidim, tudi prste na nogi ki so štiri dni zmrzovali v višinskih čevljih.

Pri zajtrku sem bil sam, ljudi z gore še ni bilo, ali pa vsaj niso še prišli do zajtrka. V mislih sem si ustvarjal plan, kako bom počasi zapustil bazo in se podal nazaj čez ledenik, naredil prvi korak na poti proti domu, kjer že tako dolgo nisem bil, zapusti sem ga že 19. decembra prejšnje leto.

Vodja Sherpa Dawa, najmlajši človek, ki je osvojil štirinajst osemtisočakov brez kisika in njegov pomočnik Arnold Kostner, človek, ki je v svoji karieri vodil kar petinšestdeset odprav v Himalajo, sta  se mi pridružila, vsak s svojo kovinsko skodelico kave. Njun obraz ni bil tako nasmejan kot prejšnjega večera, ko sem se vrnil z gore, bil je mrk in zaskrbljen in vedel sem da ni vse tako kot bi moralo biti. Dan je minil v pričakovanju vsaj ene spodbudne novice o Snorriju, Aliju in Pablu. Vsi trije so bili izgubljeni na gori, brez stika z ostalimi in nihče ni vedel, kje bi lahko bili. Dawa je ves čas krožil po bazi in v rokah stiskal radijsko postajo, Arnold pa je izgubljal glas v velikem šotoru in nepretrgoma poskušal vzpostaviti stik s komerkoli na gori. Z gore je prišel tudi Noel, ki sem se ga iskreno razveselil, za njim pa tudi ostali, k sreči vsi, razen trojice. Dogodki tistega dne, so lahko pomenili le eno, ne bo jih več, pa če naredimo karkoli. Zaloge kisika so jim pošle že ponoči in če se v tem času niso mogli vrniti vsaj do trojke, se ne bodo vrnili nikoli. Tudi naslednjo noč sem še vedno upal, da se John pojavi v bazi ali vsaj pokliče iz enega izmed višinskih taborov, toda gora je molčala. Naslednje jutro je bilo še bolj tiho in zajtrka ni pojedel nihče. Vsi ki smo bili na gori, predvsem pa midva s Timbo, ki sva bila najviše, smo vedeli da je verjetnost za preživetje po tem času skoraj nična. Smrt je najboljši izum življenja, opominja nas , da moramo živeti, pa kljub temu jo je včasih težko sprejeti. Tudi Dawa in Arnold sta se tiho sprijaznila z usodo, da so odšli še trije, morda najboljši med nami.

Odprava o kateri bi sicer lahko napisal knjigo ali posnel film je bila z drugega zornega kota zgodovinska in ena najbolj uspešnih odprav v zgodovini Himalajizma, saj je deset Sherp v prvem vremenskem oknu osvojilo vrh K2 pozimi. Gora je bila zadnja izmed osemtisočakov, katere vrh do letošnjega uspeha, še ni bil osvojen v obdobju meteorološke zime, čeprav je to poskušalo kar nekaj nacionalnih odprav z zvezdniško in profesionalno postavo alpinistov. Tudi sam sem skupaj s Johnom Snorrijem in Sherpo Mingmo G poiskušal osvojiti vrh tudi lansko zimo, ki nam je sicer postregla s precej slabšim vremenom kot letošnja zima, predvsem pa z občutkom, da je bila odprava prekinjena namerno s strani Mingme G, ki pa je letos vrh, skupaj s skupino Sherp, osvojil.

Odpravo je spremljala tudi precejšnja medijska pozornost, socialni mediji pa so postregli s kupom informacij, ki so bile lažne in nezanesljive, bile so  posledica medijske aktivnosti ljudi, ki sicer v zapisu niso omenjeni, saj nikoli niso dosegli višine tretjega baznega tabora in morda bi bilo bolje, da jih v odpravi nikoli ne bi bilo.

Usoda trojice zaenkrat ostaja skrivnost. Rodilo se je na desetine različnih idej o tem kaj bi se jim lahko zgodilo in kaj je razlog za njihovo izginotje. Ena izmed njih, ki jo je sicer podprl Alijev sin Sajid pravi, da fiksnih vrvi nad štirico ni bilo in da se je trojica lotila vzpona skozi Botl neck v alpskem slogu. Pri tem bi izpostavil dvom o tem, ali je Sajid sploh kdaj stopil v kontakt s trojico na gori pri zadnjem vzponu, saj je za Snorrijem zaostajal vsaj dve uri in bi ga pri temperaturah okrog petdeset stopinj pod ničlo, Snorri zelo težko počakal na višini 8000 metrov. Sam sem bil s Snorijem na tej višini precej manj časa, pa sem se hitro približeval točki brez povratka v življenje.

Idejo podpira javna obtožba Sherp, s strani Nazir Sabira, pomebnega Pakistanca in alpinistične legende, ki pravi, da naj bi Sherpe, ki so vrh osvojile, porezali vrvi skozi Bottle neck in s tem pripomogli k smrti trojice. Osebno gospoda dobro poznam, saj je izvajal logistiko mojega prvega vzpona na K2, ko sem vrh osvojil. Je zelo spoštovan in po občutku človek, ki si ne bi izmišljeval dejstev zaradi medijske pozornosti. Pomembno je poudariti dejstvo, da so Sherpe pri vzponu uporabljali stare vrvi, tako kot vsi, ki smo jim sledili in da v tem primeru ne gre za vzpon v alpskem slogu.

Če sklepamo, da vrvi skozi Bottle neck ni bilo, oziroma jih niso porezali na poti navzdol, se seveda pojavi vprašanje ali so Sherpe sploh osvojili vrh. Povratek v alpskem stilu po pobočjih modrega ledu z naklonom od 60 do 70 stopinj na višini 8300 metrov se, ne le meni, ampak tudi ostali alpinistični srenji zdi nemogoč, sploh pa v tako kratkem času. Prav tako podatek, da sta Sherpi čakali na vrhu gore, na višini 8611 metrov, pri temperaturi od -50 do -60 stopinj, skoraj dve uri na ostale člane skupine, da so skupaj osvojili vrh, izpostavlja precej neverjetno dejstvo o vzdržljivosti človeške vrste.

Pomembno je poudariti tudi dejstvo, da je John Snorri želel naskočiti vrh v istem vremenskem oknu, kot skupina Sherp, ki naj bi kasneje vrh osvojila, vendar je direktno s strani Mingme G dobil informacijo, da Sherpe v dotičnem vremenskem oknu ne bodo šli proti vrhu, vendar le do trojke, da preverijo opremo in šotore v taboru tri. Enako informacijo je potrdila tudi Snorijeva žena Lina. Če bi Snorri naskočil vrh v istem vremenskem oknu, bi ga najbrž osvojil, ker je domnevno to uspelo tudi Sherpam in se najbrž vrnil tudi v dolino.

Skupina alpinistov, ki je poskušala osvojiti vrh v drugem, precej krajšem vremenskem oknu in v kateri sem bil tudi sam, je imela ogromno problemov z opremo. Pokvarilo se nam je najmanj deset regulatorjev na dihalnih sistemih, kar je pomenilo da se je alpinist moral takoj obrniti nazaj v dolino, kisikove jeklenke so bile napolnjene z zelo nizkim tlakom, kuhalniki nam na višini drugega baznega tabora niso več delovali, kar je pomenilo, da nismo imeli vode za tako pomebmno hidracijo na višini. Nobenega od teh problemov skupina desetih Sherp, ki naj bi vrh osvojili, ni imela, čeprav so vsi (domnevno razen Nimsa), osvojili vrh s pomočjo dodatnega kisika.
 

Po mojem vedenju nihče izmed Sherp, ki so veliki uspeh dosegli, ni imel prižganega GPS sledilnika, kar se mi zdi skoraj neverjetno, glede na to, da so bili na poti k zgodovinskemu uspehu.
Nikoli do sedaj niso ljudje, ki so osvojili vrh objavljali svojih posnetkov z vrha tako dolgo po osvojitvi le tega.
Na posnetkih ni nikjer desetih Sherp, ki naj bi vrh osvojili, čeprav naj bi posamezniki ure čakali na vrhu na preostalo skupino, dokler niso dosegli vrha.
 

Ledeniška razpoka, ki je ustavila naše napredovanje je bila na mestu, kjer je bila napeljana vrv daleč preširoka, da bi jo lahko kdorkoli preskočil. Možno je, da so Sherpe prišli preko razpoke s pomočjo lestve, vendar to zanikajo. Če bi se razpoka v štirinajstih dneh razširila na opisano širino, bi se vrv, ki je bila napeljana preko nje, za časa pred širitvijo raztrgala, vendar je bila za časa najinega prihoda povešena. Vrv, ki je bila napeljana preko razpoke, je bila vrv, ki so jo napeljali Sherpe pri svojem vzponu na vrh in ni bila ostanek prejšnjih odprav, kar mi je osebno potrdil eden izmed Sherp, ki naj bi vrh dosegli.

Najbrž se v vseh svojih domnevah motim in prepričan sem, da bom kmalu dobil odgovore na vse dvome, ki se meni in mojim kolegom soplezalcem porajajo v zadnjem času. Vsi smo zelo ponosni na to, da smo bili del zgodovinske uspešne odprave, vendar pa se nekako ne moremo znebiti motečih vprašanj, ki so morda le posledica hipoksije in neprespanih glav.
 

Osebno bi zelo rad prišel do spoznanja, da je trojica pred svojo smrtjo vrh osvojila in nekateri podatki, ki smo jih dobili s strani vojaških obveščevalnih služb, ki so odkrivale položaj Snorrijeve sledilne naprave in njegovega satelitskega telefona, bi lahko govorile v prid temu. Pakistanska vojska se še vedno trudi odkriti trojico oziroma njihova trupla, na pomoč so poklicali najboljše helikopterje in tudi reaktivna vojaška letala, ki lahko edina dosežejo višino okrog vrha gore. Upam, da bo Snorrijeva družina nekoč dobila željene odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljajo, sam pa njegovim šestim otrokom in ženi Lini sporočam, da je John najbrž tam kjer si je vedno želel. Vsak trenutek življenja se je zavedal , da je čas ko nisi srečen zares izgubljen. Skupaj sva preživela nekaj najtežjih in najlepših trenutkov življenju, v ledeno mrzlem šotoru sva se včasih smejala cele noči, skupaj sva pogrešala dom in domače, skupaj sva odpirala zamrznjene konzerve in prenašala drug drugega v najtežjih trenutkih. John je bil človek, ki nikoli ni živel na strani večine, samega sebe je našel na strani drugačnih in izjemnih. Skupaj sva se naučila edino resnico o življenju: ”gre naprej”. Preživela sva uspeh in poraz in poznal sem ga tako dobro, da vem, da nosi krila. Smrt se nam prav vsem nasmiha, vendar le veliki ljudje, kot je bil John, se ji nasmehnejo nazaj.

Tomaž Rotar  

Tomaž Rotar, Lesce

3 komentarjev na članku "Le angeli imajo krila"

Emilija Vraber,

Redno sem v poročilih explorersweba spremljala dogajanje na gori, a tako doživete in verodostojne pripovedi udeleženca še nisem brala. Tomaž, čestitke za preživetje in srečen povratek, pa velika HVALA, ker ste vse to delili z nami!

Emilija Vraber


Miša Ferjan ,

"Smrt se nam prav vsem nasmiha, vendar le veliki ljudje, kot je bil John, se ji nasmehnejo nazaj."

Hvala Tomaž da z nami deliš svoje izkušnje in si izbral življenje. #smejimoseskupaj

Miša Ferjan


Robert Šušmelj,

Tomaž, zadnje 14 dni tvojega vzpona sva z Barbaro iskala informacije in spremljala kaj se dogaja na gori. Upala sva, da se boš vrnil, da še kdaj spijemo kavo in delimo kake lepe trenutke ob tvojem pripovedovanju osvajanja naravnih lepot. Pravilno si se odločil v ključnem trenutku, da nisi nadaljeval in to ni poraz Tomaž, to je zmaga, kar si naredil. Hvala za to.

Robi in Barbara

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti