AO Tržič - Benjamin Vidmar: Tako kot že nekaj let zapored, smo tudi letos izvedli ledni plezalni tabor.
Za razliko od tradicionalne Cogne smo se letos zapeljali v Pitztal.
V sredo, 5. februarja, se je za nas, šest navadnih smrtnikov, že začel podaljšan vikend. Po opravljenih službenih dolžnostih smo se, zbrani na mestu odhoda, podali proti dolgi, pet urni, vožnji v dolino Pitztal.
Naše začasno bivališče je bilo v vasi Arzl.
Vožnja je minila hitro, medtem pa smo vodničke prebirali od spredaj in zadaj, da bi jih znali na pamet, kot otroške pesmice. Vsaka naveza si je zadala nekaj ciljev, te želje pa so bili seveda odvisni od vremenskih razmer in stanja zaledenelih slapov. Vmes smo opravili še nekaj »power nap-ov« in »pit stopov«, edino šofer je ostal buden in zbran do prihoda na cilj ter še malo dlje.
Prvi dan smo se odpravili na raziskovalni obhod oz. vožnjo, po celotni dolini, do kraja Mittelberg. Od tu naprej se je dalo samo še peš. Negativna volja je prevladovala, saj od slapov ni bilo videti veliko. Nekaj dni pred našim prihodom je zapadlo približno 20 centimetrov novega snega, pred tem pa je bilo tudi nekaj dežja ter (pre)visokih temperatur.
Odločitev pade hitro, parkiramo kombi, se natovorimo kot mule in se zapodimo proti potoku Taschachbach in ob njem do kamor se je dalo. Mraz je kazal zobe, bilo je nekje med -10 in -15 stopinjami, puhovka pa zato obvezno oblačilo. Nekatere je malo zeblo, spet drugim pa je svež in hladen zrak dobro del … Kanjon je bil podoben naši Mlačici. S pomočjo vodnega sistema in nekaj pokončnih verig in vrvi so ustvarili slapove, po katerih se je vil led različnih struktur. V kanjonu pa se je našlo tudi nekaj krajših smeri za suho orodjarjenje, kjer smo pilili praskanje, zatikanje in obešanje na en cepin, ter pridobivali na zaupanju tistemu centimetru okla cepina. Ob vožnji nazaj smo naposled le opazili nekaj več slapov kot ob zgodnjem jutru, tako se je že odvil načrt za naslednji dan.
Drugi dan smo vsi, kot bober v maline, šli plezat v slap Luibis, dolžine okoli 300 metrov, z najtežjim mestom WI4+. Na parkirišču zagledamo že štiri potencialne plezalce, ki so vneto čakali nekoga da utrdi pot po svežem snegu do pod slapu. Kasneje se je izkazalo, da so prišli direktno iz Poljske, za njim pa je bilo ok. 1000 km in 12 ur vožnje – tako, da jim je malo opravičeno. V slapu je že bila ena naveza, tako smo se po krajšem premisleku odločili, da zarinemo vanj kar po tržiško – v izogib pretirani gužvi. Tako smo vse tri naveze isti čas začeli s plezanjem, ena levo, druga desno, tretja pa po sredini. Janez in Miha ste se najhitreje sprehodila čez vse težave, ter nam, zanamcem, zgazila pot nazaj do izhodišča. Ob obvezni analizi, v Bio hotelu, padajo ideje in plani za naslednji dan.
Tretji dan so se naši načrti ločili, Janez in Miha sta potešila svojo vplezanost v slapu Seirlocherkogelfall, ostali dve navezi pa smo šli v slap Stallkogelfall. Slednjim nam zaradi sončne lege in padajočega ledu na žalost ni bil usojen. Po mešanju navez sva s Primožem vseeno poizkusila, vendar po velikem plazu ledu in zemlje se je izkazalo, da ni vredno tvegati. Ker nismo imeli prevoza smo se z avtobusom zapeljali do konca doline na pivo, Miha in Janez pa sta se nam pridružila kasneje.
Zadnji dan spet plezamo ločeno, Miha in Janez sta uživala v ……., ostali dve navezi pa smo se odločili poskusit v slapu Seirlocherkogelfall. Prvi raztežaj je pokazal zobe, nato pa sledi 200 višinskih metrov po nekakšni grapi, skoraj brez varovanja, do začetka drugega dela slapu. Tam smo morali obrniti, saj se je ura bližala odhodu domov.
Skratka dolina Pitztal je fenomenalna in absolutno se še vrnemo dokončat nedokončane projekte ter splezat še dodatne slapove, ki so nam ostali v lepem spominu. Še opozorilo za bodoče obiskovalce: območje je plazovito, tako da predhodna dobra informiranost o razmerah ne bo odveč.
Plezali smo:
Janez Ambrož–Miha Zupan
Jernej Kuhar–Primož Eržen
Matic Mohorč–Benjamin Vidmar