Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lepi spomini z grenkim koncem

Danes mineva deset let, odkar se je pri smučanju z vrha Jalovca ponesrečil Andrej Magajne - Magi.

Z Andrejem sva se spoznala na internih izpitih za naziv starejšega pripravnika. Oba sva bila člana AO Ljubljana–Matica, jaz sem kobacal in nabiral vzpone, da bi nekoč tudi na državnem nivoju naredil izpit za alpinista. Andrej je bil že izkušen alpinistični inštruktor, čeprav je bil šest let mlajši kot jaz. V letih, ko sem se pridružil alpinističnemu odseku, se je Andrej s šolo vse manj ukvarjal. Kasneje mi je na skupnih turah pripovedoval, kam so ga takrat vlekle želje in srce.

Leta 2004 je prvič odšel na oglede ciljev v, takrat plezalsko pri nas slabo poznano, Kirgizijo. Na področju Tien Šan (Nebeško gorovje), v dolini Karakol, je v letu 2005 s Simonom Slejkom - Slejcem plezal na Slonienok (4728 m), po prvenstveni smeri Amor therapeutica (TD+, V/AI5, 700 m). Magi je bil zimski plezalec, zanimali so ga tudi visoki hribi, zato je bilo precej logično, da bo v Kirgizijo še odšel.
Nekoč mi je pripovedoval, da ga Himalaja ne zanima: »V Kirgiziji so nepoznane in vabljive gore trikrat cenejše, rajši grem vsako poletje tja.«

Leta 2006 je bila ekipa štiričlanska, pridružila sta se jima še Andrej Erceg in Dejan Miškovič, tudi član AO Matica. Lepše vreme jim je omogočilo splezati dve prvenstveni smeri. Magi  je s Slejcem na Pik Karakolski (5281 m) preplezal Espresso (TD+, V/AI5, 900 m).

Spomladi 2007 je prišel pod Vršič preverjat znanje nas, kandidatov, za starejše pripravnike. Najbrž so bili drugačni časi, a o njegovih vzponih v Kirgiziji in v nam bližnjih hribih, npr. prvenstven vzpon s Slejcem leta 2003 v Mrzlih vodah (slap Vibra: WI, IV/6-, X,  180 m), vrsto težkih ponovitev slapov in kombiniranih smeri v Zahodnih Julijcih z različnimi slovenskimi soplezalci in z zvezdo takratnega italijanskega alpinizma Luco Vuerichom, sem marsikaj prebral in slišal po hodnikih ferajna.

A Magi se je narisal pod Vršič. Nad mojim znanjem je bil navdušen, spletlo se je prijateljstvo, ki je bilo kasneje vzrok, da sva se skupaj navezala na vrv.

Leta 2007 je spet odšel v Kirgizijo. Z Luco Vuerichom sta imela odličen cilj (Pik Nansen, čez 2400 metrov visoko še nepreplezano severno steno), a jima je slabo vreme prekrižalo načrte, zato sta splezala lažjo smer na območju Ala Archa, Pik Korona (4810 m), severna stena + vzhodni greben: D, IV/3, 4b, 800 m.

V nam bližnjih gorah je pri treniranju za naslednje leto, ko je še zadnjič odšel v Kirgizijo, plezal težke kombinirane smeri, kot so Sanjski ozebnik v Steni, smeri v severni steni Ponc, Mrzlih vodah in Zahodnih Alpah. Velja omeniti tudi, da sta bila, s pred kratkim smrtno ponesrečeno Majo Lobnik v sorodstvu. Skupaj sta opravila več težkih letnih in zimskih vzponov.

Leta 2008 sta se s Tinetom Marenčetom še enkrat odpravila v Tien Šan in ledenik Engilček (Mali princ), kjer sta v Severnem Troglavu (5200 m) opravila prvo ponovitev Slovenske smeri  (V/4+, M5, V, 1000 m; prvenstveni vzpon 1995 Jakofčič, Mežnar, Stres).
Vrnitev do baze je zaznamovala velika izmučenost in pomoč Kamničana Franca Miša, ki jima je z zlomljenim gležnjem iz baze prinesel pijačo in čokolado.

V Kirgizijo ni več odšel, čeprav se je še imel željo vrniti.

Na »rampi« med vzponom na SkutoStrma prečnica proti vršnemu delu SkuteSpomladi leta 2009 smo smučali z vrha Skute v območju markirane poti na Male pode. Magi je zaradi dioptrije smuko opustil, z Igorjem Krevljem sva spust v slabi vidljivosti opravila, on jo je presmučal naslednji dan, sam, v sončnem vremenu.

Jeseni istega leta sva po priporočilu Vuericha plezala v Belih vodah. Smer Picilli-Rossi v Mali Lojtrici je bila za mrzel (0° C) jesenski dan kot naročena, tako da sva se že na vstopnem detalju (VI+) dodobra ogrela.

Težaven začetek smeri Picilli-Rossi Kako naprej? Na vrhu Male Lojtrce


Jeseni 2009 se nama je pri plezanju v Rušici pridružil Grega Kofler. Izbrali smo lažjo smer, a v spominu mi je ostala kot najbolj s smehom začinjena plezarija. Gregi sva prepustila, da je ves čas plezal kot prvi. Malo zato, ker je lokalec in je zato boljši, kot Ljubljančana, malo pa zato, da sva z Magijem na sidriščih zbijala šale na njegov račun. Bilo je veselo in zabavno čez celo steno.

Grega in Andrej pod Rušico Andrej varuje Plošče v Zahodni Zajedi


V marcu 2010, se je pri plezanju prvenstvene smeri ob desnem delu Ajdovske deklice v steni Prisojnika smrtno ponesrečil Magijev prijatelj in soplezalec Luca Vuerich. Pri padcu čez steno je utrpel tako hude poškodbe, da je v helikopterju med letom v Udine umrl. Andreja je nesreča zelo prizadela, menim, da se ni nikoli več povsem pobral, večkrat je tudi omenil, kako zelo ga pogreša.

Maja istega leta sva v bivaku za Akom prespala in zjutraj z vrha Dovškega križa smučala Jugovo grapo.
Na bivak je nesel štiri pive, dva zase in dva zame. V bivaku je cel kup miši in polhov, ki škrtajo celo noč, da boš lažje zaspal, mi je dejal.
Ob soju čelne svetilke sva delala plane za bodočnost. V načrtu sva imela velikopotezno turo na smučeh, v enem dnevu na Škrlatico, z vrha smučati v Kotle, navzgor na Visoki Rokav, presmučati Rokavski ozebnik, navzgor na Dovški križ in v Martuljek smučati po Jugovi grapi.

V Jugovi grapi Na vrhu Dovškega Križa V Jugovi grapi


Tega načrta nisva uresničila. Prej je prišel 8. marec 2011.

Tisto zimo sva veliko smučala v Zahodnih Julijcih, Andrej je v slabih razmerah presmučal Špik nad Škrbino, Koštrunove špice … jaz oblegal Špike nad Pecolom, presmučal sem grape nad Vršičem, smeri v Begunjščici …

V začetku marca je bila lepo narejena Lambada  (6, X) v Prisojniku in bile so dobre smučarske razmere v strmih pobočjih. Andrejevo idejo, da bi smučala z vrha Jalovca in v istem dnevu splezala še Lambado sva hotela uresničiti na današnji dan pred desetimi leti. Bil je torek, oba sva v službah vzela dopust. Izreden, lep, sončen dan se je spremenil v največjo žalost.
Na vrhu sva bila zelo dobre volje, tura na 2645 metrov visoki Jalovec je kar dolga in predebatirala sva marsikaj. Na vršni del sva se povzpela čez zimski prehod, kamin je bil leden, zato sva se odločila, da bova smučala v okviru markirane poti.
Na najbolj izpostavljenem delu je Andrej na zavoju zdrsnil in padel najprej čez strme vesine, ki jih prekinjajo skale, in nato še dvesto metrov po zraku v Loški žleb, kjer je obležal mrtev.

Pred mnogimi leti me je Tonač na Soriški planini uvajal za dežuranje na smučišču. Zgodbe, ki so se končale ob četrti uri zjutraj so nepozabne, enkrat je tudi dejal: »Odkar se ukvarjam z alpinizmom pogosto hodim na pogrebe, kjer pokopavajo prijatelje. Prepogosto.«
Takrat meni tega še ni bilo treba početi, sedaj smo pokopali prijateljev že za en ducat. Pavle, Miha, Tomaž H., Luca, Rok, Tomaž K., Davo, Slavc, Maja … Magi. 

Janez Javoršek 

Janez Javoršek
Lepi spomini z grenkim koncem

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 41910

Novosti