Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Let nad Kawkinim gnezdom

Tigrič Piko: Vaja v počasnosti – enajst ur za izlet, ki ga povprečen planinec prehodi v dveh.

Izi let na S.

 
Na armaturni plošči dremam in sanjam o dobrih mačkah, ki se sončijo na strehi avta. Nenadoma me zdrami vžig motorja. Zakaj gre Izi iz službe prej kot običajno? Vožnja domov je sunkovita in ostra. Vznemirijo se tudi drugi pliškoti v avtu. Butko zazna v njegovih mislih sneg, Joško padalo, Titi Unec in jaz Gregorja. Bimbo ugotovi: »Če je tako, ne gremo nikamor drugam kot na Snežnik.« Doma še nismo povsem prepričani o tem, dokler skozi vhodna vrata ne izstopi Izi v zanj značilnih rdečih hlačah.
 
»Vlada pripravlja omejitve v gibanju. Naši obiski Snežnika postajajo vprašljivi za dlje časa. Gremo, dokler nam še dovolijo iz občine. Gregor me je povabil na skupni izlet,« nam pojasnjuje. Vedeli smo, vedeli! Avtocesto zapustimo na Uncu in ustavimo na parkirišču. Koga čakamo? Izi se drži nekoliko zgrbljeno. Videti je, da ga kljub bundi mrazi do kosti. Kako ga bo šele na Snežniku!
 
   
 
Naša nova sopotnica Jana deluje bolj sproščeno kot Izijeva vožnja proti Knežaku. »Srečo imamo. Mašun je danes zaprt, zvečer zaprejo tudi dom na Sviščakih. A smo se z Borisom in Jadranko dogovorili, da bosta šla po opravkih šele jutri zjutraj,« ji razlaga naš šofer.
 
V peči živi živahen ogenj in kos za kosom obleke pristaja na stolovem naslonjalu. Oskrbnikoma delata družbo dva mačka, Ibro in Selma. Mačkon se znajde v Janinem naročju, Selma pa se pusti božati Iziju. Krepko temno je, ko se s celodnevnega potepanja po gori vrne Gregor. Pišče Titi hiti pojasnjevati: »Spoznali smo se pred dobrima dvema tednoma. Najprej je bilo videti, da bo na vrhu en velik dolgčas, potem pa se je prikazal Gregi in poletel s padalom.«
 
   
 
Ponoči je navadno zmrzljivemu Iziju pretoplo. Se bo Gregor skuhal na gornjem delu pograda? Proti jutru nihče več ne more spati, tako vstanemo pol ure pred dogovorjenim časom. Vsakovrstne opreme je veliko, priprave na odhod se samodejno podaljšujejo. Končno se s kombijem, po notranjosti podobnim špartanskemu bivaku, peljemo po zasneženi cesti do Kapetanove bajte.
 
Začelo se je, začelo! Za goro se kažejo prvi znaki dneva, ko s počasnim korakom stopimo navkreber. Koliko prtljage ima ta fant od fare, 35 kg in več? Prve fotografske trenutke imamo na zadnjem cestnem ovinku pod obračališčem. Moj najljubši kraj … tovariši pa še dremuckajo v notranjosti manjšega nahrbtnika.
 
   
 
Noč enakomerno bledi in kovinska sivina hladu vidno prodira v človeška telesa. Zakaj pa nimajo kožuha! Zjutraj sem videl Izija, kako je na navlekel še rezervno obleko. Medtem se zdrami druščina za običajne ljudi neživih živali. »Tile jutranji posnetki Iziju ne bodo uspeli,« ugotavlja Bimbo. Kako veš? »Ne čutim še dobrega razpoloženja v njem. Gregor se ogleduje, kje bi se ustavili, pa mu Bimbo prišepne: »Nekaj minut naprej je eno najbolj markantnih mest.« Ni kaj, fant sliši zelo dobro!
 
Pri Skalci, kot domačini imenujejo značilno in veliko skalo ob poti, si Gregor postavi svoje prvo Kawkino gnezdo in dron tiho zabrni nad južnim pobočjem gore. Za Izija je teren preveč domač, da bi znal videti kak drugačen pogled. Kako to, da nobenega ne zebe? V nadaljevanju poti si motive izbira vsak sam. Jana ostaja zadaj, Gregor izbere Matetovo pot, Izi pa nas po normalki nese proti vrhu. Dolomiti in Karnijske so kot na dlani v soncu, Julijci in Kamniško-Savinjske Alpe pa so še v senci. U, Kawka si je na grebenu pri Slončku postavila drugo gnezdo za vzlet!
 
   
 
Na vrhu slišim vzklik: »Kako daleč seže pogled po Jadranu!« Tako dobre vidljivosti v Izijevem spominu ne zasledim! Čas teče počasneje, kot smo vajeni. Vse poznamo, tudi ta veter nam je dobro znan. Druga dva gremo čakat v bivak. Toplota čaja nam steče vse do stopal. Boris nam je včeraj v termovko, kamor smo vsuli dober zeleni čaj, nalil vročo vodo.
 
   
 
Zunaj so sončni žarki vse bližje vrhu in naenkrat se v Izijevih očeh zasveti veselje. Sedaj čas nad njim ne bo imel več oblasti! Sonce ima večjo sevalno moč, kot jo je imelo pred leti. Dokaj hitro nam je toplo. Novo Kawkino gnezdo nastaja s pogledom na morje. Jana večkrat z vzdihom pogleda proti Kvarnerju. Njej so potopi v oktobru nekaj vsakdanjega, podvodna fotografija pa njen najmočnejši adut.
 
   
 
Vodja naše odprave se prestavlja z enega konca vrha na drugega. Kaj se ta človek nikdar in ničesar ne naveliča? »Ne gre za potrpljenje, ampak za zlitje z goro in čutenje,« meni naš zajec Joško. Kawka vrti glavo v vse smeri in se pogovarja z vetrom. Zdi se, da slišim nekaj podobnega kot: »Ne bom poletel z vrha. Pri tolikih podvigih danes ne potrebujem take izkušnje. Ni vredno.« Bilo bi skrajno neumno, če bi ga kdo od nas nagovarjal, naj poskusi. Zelo izkušen padalec je, mi prav nič.
 
   
 
Med postopanjem po vrhu zagledamo trojico, kako korakoma napreduje proti koči. Le še zadnja prečnica jih loči od koče. Jih v kavbojkah ne zebe? Zamejci so, znajo slovensko. Tudi pri naslednji skupini mladih se že na daleč vidi, da niso Slovenci. Najbolj me navdušita blažen nasmeh Karnijke in spokojni pogled njenega trimesečnega deteta. Ženska obvlada! Jakno si obleče tako, da ji punčka ostaja na prsih. Nižje mora biti topleje in brezvetrje.
 
   
 
Vračamo se, ko nebo napolnijo redkejši oblaki. Kakšnih deset minut pod vrhom se Gregor ustavi in razpakira opremo. Butko bi bil rad na svoji polici v avtu: »A sedaj se bodo pa še sončili, ali kaj!« Iziju je vseeno, na samem začetku se je odločil, da danes nima v načrtu ničesar drugega. Čutim pa, da mu ni čisto vseeno. Naj kar vidi, kako je ljudem, kadar gredo na izlet z nami, on pa se kar naprej ustavlja in me postavlja za njemu najboljši posnetek.
 
   
 
Gregorjevo pozornost je pritegnila jata krokarjev, ki ima vajo v vzletanju in pristajanju na snegu, v njej se vidno igrajo in krakajo. Skratka, prava ptičja zabava za ljubitelje ptičjega leta. »Vseeno bom naredil en let.« So ga navdušili ptiči? Ne bo spreminjal odločitve, ker ne bo poletel z vrha. Vrne se samo do prepiha, zadnjega ovinka na poti do koče, kjer si Kawka pripravi zadnje današnje gnezdo za vzlet. Ko se po kratkem letu vrne navzgor, pove: »Tole je bilo povsem varno. Največ, kar bi se lahko zgodilo, bi bil nenačrtovan pristanek v borovju, prekritim s snegom.« Če bi bil indijanske krvi, bi bil njegova totemska žival orel, najmogočnejši od ptičev.
 
   
 
V Jegnu Gregor izgine v ospredju. Hiter je z vso tisto opremo, ni kaj. Jano ustavi jerebika s svojimi rdečimi jagodami, oblečenimi v bele kostime. Neba nad nami je modrega le še polovica. Če bi Izi vedel, da se je Gregor ponovno ustavil, bi še kar postajal v kotanji pod kočo. Tako pa smo hitro pri ponovno postavljeni opremi za snemanje dvonogih letalcev.
 
   
 
»Ti trije imajo vsi radi naravo, veliko so v njej, a imajo kljub vsemu vsak svoj pogled nanjo,« ugotavlja leopardič Butko. Ponosno se potrka po prsih, kjer ima prišito veliko rdeče srce. Bimbo ima svojo razlago: »Vidiš, da so si različni. Odnos do narave definira odnos do samega sebe, obenem tudi odnos do samega sebe določa, kakšen je njegov odnos do narave.«
 
   
 
Ko je moja druščina že mislila, da bomo v dobrih petih minutah pri kombiju, se ekipa ponovno ustavi. Kaj neki takega bi bilo tu videti ali posneti? Gregor že ve, kaj vse potrebuje za svoj film. Torej opazujmo še mi! Največ, kar Titi opazi, je veliko rumene, ki jo žarči listje dreves. Butko čepe čaka, ali bo še kdo prišel po poti navzgor, Bimbo premišljuje o današnjem dnevu, Joško meditira, mene pa nosi sem ter tja, kajti Izi me ima zataknjenega v žepu. Dajmo, fant, popušča ti zbranost! In naredi, prosim, zame kak posnetek teh barv.
 
Gregorju se začenja muditi, začutil je klic svojih otrok. Slovo na Sviščakih je hitro, mi pa se z Jano počasi odpravljamo na večerjo v Bistrico. Sploh ne prepoznamo belega kombija, ki z veliko hitrostjo drvi po cesti proti Sviščakom … nekdo je nekaj pozabil. Pri Matetu ima Simon za obraze zelo dober spomin. Izija se spomni z razstave v Domu na Vidmu, čeprav so minila skoraj štiri leta. Samo malenkost je dovolj, da človek ponovno oživi iz rahlo otopele utrujenosti!.
 
   
 
Doma se prijetno utrujen zazibam v mačji spanec. In že se ponovno peljemo proti Snežniku. Večeri se v izrazito rdeče barve, ko srečamo ekipo nosačev. Imeli so akcijo, za zimo so v kočo nesli krompir, zelje in jabolka. Za koga neki, saj nam bodo pozimi vse zaprli in onemogočili! Na vrhu je tako lepo, da bi ostal kar vso zimo. Kurjava je in hrana tudi. Zjutraj bomo doživeli čudovit sončni vzhod, objeli se bomo s kakšnimi Bistričankami, potem bodo posnetki čutnejši … žal se zbudim v sivo in megleno jutro, ko Izi vžge avto za službo. Zakaj me vedno zbudijo, ko so sanje najlepše?
 
Tigrič Piko & Iztok Snoj
Snežnik,
13. oktober 2020
 
Filmček NA-VDIH
 
Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti