Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ljubeljščica in Srednji vrh

Razgledna pot na vrhova nad planinama.

Ljubeljščica in Srednji vrh

Sonce še ni obsijalo Ljubelj, ko naredim prve korake s parkirišča in grem na zaprto cesto, ki vodi na Stari Ljubelj. Korak sledi koraku, stopam mimo urejene struge potoka, se nekoliko višje ozrem na Begunjščico, kjer že prvi sončni žarki božajo greben in grem mimo studenčka s koritom in klopjo, kjer je speljana cev v korito pretrgana. Še ovinek, dva naredim in vidim, da je poleg znamenja nova klopca. Sledijo koraki mimo visoke skladovnice debel, ki čakajo na odvoz in nadaljujem vzpon po cesti do zadnjega ovinka, kjer stopim na rob prepadne grape in pobočja Rjave peči.

Naredim nekaj fotografij in se vrnem na cesto in po njej dosežem kočo na Ljubelju. Pri koči zavijem v gozd in nekoliko višje že prvi sončni žarki dosežejo gozd. Hodim po mokrih in deloma spolzkih tleh ter dosežem poraščen greben, ki se vzpenja in spušča. Zagledam vrh Povne peči, ki ga obidem po severni strani in se z zahodne plati povzpnem na njegov 1503 m visoki vrh s skrinjico in klopco, ki je lepo razgledišče. Pogled seže od vrhov Košute na vzhodu preko avstrijskih vrhov do Palca in Vrtače, grebena Na Možeh in Vrha Ljubeljščice ter nudi nekaj pogleda tudi na Begunjščico. Naredim premor in nato se vrnem na stezico ter nadaljujem hojo v smeri Zelenice po gozdnatem grebenu, se spustim ob robu travnatega pobočja in ko se greben zoži, prečim izpostavljeno grapo ter se vrnem na greben, po katerem poteka pot po krušljivem in izpostavljenem svetu.

Pridem do mesta, kjer za varen strm spust poskrbi pletenica, se ponovno vzpenjam in dosežem mesto z oznako Zelenica, kjer zapustim greben, se spustim na melišče, ga prečim in ponovno ob pletenici se povzpnem strmo navzgor na prehod na drugo stran. Naredim še kratek spust in pričnem vzpon na mejni greben in sedlo Čez Pod, kjer ugledam v daljavi Stol in Julijce. Do 1704 m visokega Triangla ali Vrha Ljubeljščice naredim le nekaj korakov, kjer zaključim prečenje grebena in se nekaj minut prepustim miru in lepoti narave z gorami, ki obkrožajo Zelenico.

 

Časa imam na pretek in nič me ne mika hitra vrnitev na izhodišče. Nad Smokuško planino se pne Srednji vrh, za katerim je najvišja gora Karavank in tja grem, si rečem in kar rečem, tudi storim. Z vrha se nekoliko spustim, vidim, da je koča na Zelenici še vedno v senci in grem po kolovozu do pobočja, ki se med Begunjščico in Vrtačo spušča proti zahodu. Občudujem rumene macesne, ki izgubljajo iglice padajoče na vlažna tla in stopam po planini navzdol. Nižje grem po razgibanem kolovozu ob gozdnatem pobočju Vrtače, srečam lovca, ki sta uplenila gamsa, dosežem Smokuško planino in pričnem vzpon na sedlo Šija med zlatimi macesni. Dosežem sedlo, slišim pohodnike, ki se vračajo s Srednjega vrha in po kratki pavzi stopim na stezico, na kateri kmalu srečam skupino učencev in učitelja. Stopam sprva med drevjem in nato med ruševjem po vlažni zemljini, skalah in koreninah ter dosežem razgleden 1796 m visoki vrh s klopco, ki pa ni edina.

Še ena, lepša in novejša, čaka obiskovalce malce nižje na zahodnem grebenu, kamor grem po nekajminutnem odmoru za okrepčilo in fotografiranje. Sedem in uživam v pogledih na Blejsko jezero in okolico, da o Stolu, Celovški špici, konti V Kožnah z grebenom Belščice, za katerim vidim greben in vrh Svačice, Vrtači, Zelenici, Begunjščici, Smokuški planini in dolini Završnice niti ne izgubljam besed.

Lepo je in prav prijetno toplo in minute minevajo kot za stavo. Vrnem se na glavni vrh, še malce posedim in nato oprtam nahrbtnik in se previdno spustim nazaj na sedlo Šija, od koder me pot ponese navzdol med sončne macesne, ki bodo kmalu popolnoma izgubili iglice in bodo gole veje le spominjale na njihov zlatorumeni sijaj.

 

Vrnem se na Zelenico. Na vzpetini nad kočo naredim na soncu zadnji odmor, medtem ko je koča v senci, ki jo meče Begunjščica, za katero počasi drsi sonce proti zahodu. Pri koči je nekaj obiskovalcev, a lepše je na sončni vzpetini, od koder je tudi lep pogled na dolino Suhega ruševja z Zelenjakom v ozadju. Čez nekaj minut vstanem in prične se zadnje dejanje ture. S sonca grem v senco in mimo koče malce navzgor, da nato pričnem dolg spust s pogledom na Šentanski plaz, Begunjsko vrtačo, Košutico in Veliki vrh v daljavi. Hodim po dostavni cesti, kjer je še nekaj sonca, a ga nižje pod kočo Vrtača že ni več.

Malce grem s poti na pobočje, da naredim zadnjo panoramsko sliko Ljubeljščice in se nato vrnem na pot, po kateri pridem nazaj na tokrat sončni Ljubelj.

 

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45800

Novosti