Nedeljski dnevnik, Športnik - Katja Petrovec: Ne denar, le juh'ca za večerjo in ravno za spati
Njegovo življenje je življenje strmih sten, visokih gora, vsakodnevnih treningov, potovanj, avantur. Pravi, da trenutno živi svoje sanje. Star je 25 let in letos so ga izbrali za alpinista leta, potem ko je bil pred tem že najbolj perspektiven alpinist Slovenije. Komisijo je prepričal tako z zimskimi kot poletnimi vzponi, sam pa priznava, da ne pleza za nazive, a so občutki ob prejetju teh vseeno prijetni. Prvič se je skale dotaknil pred dvanajstimi leti, v plezalnem smislu, seveda, doda Luka Krajnc, in od takrat naprej pleza in živi življenje, ki mu ga lahko vsak na neki način celo zavida, čeprav ni v njem ne dragih avtomobilov ne hotelov, so le tisti s pogledom v zvezdno nebo ali v daljno obzorje.
Vaše življenje je zelo pestro. Nazadnje ste šli v Venezuelo, pred tem v ZDA v Yosemithe. Ob katerih potovanjih vas preplavijo še posebno lepi občutki, ko se spomnite nanje?
"Takšna so vsa potovanja. To je kot pri ženskah, vsaka ti je bila všeč, a na svoj način. Bolj posebna je bila res Venezuela, kjer sta bila poleg mojega soplezalca Matica Obida še Tanja in Andrej Grmovšek (prav tako plezalca, o.p.), ki sta morala predčasno domov, tako da se je s tem vse malce zapletlo. A je bilo glede pustolovščine to še bolj divje. Trikrat sem bil tudi v ZDA, kjer mi je bilo vedno super. Prvič sem šel tja popolnoma sam, ker si je moj soplezalec poškodoval vrat dva tedna pred odhodom. To je bilo moje prvo potovanje čez lužo. Takrat sem šel za dva meseca sam v ZDA in tam našel soplezalce. To je bil velik korak zame, da sem pri dvaindvajsetih letih sedel v letalo in šel. Bil je izziv. Najprej me je bilo strah, a ko se spoprimeš s tem, se zgodba razplete in potem je bilo zelo prijetno. Sicer sem si res na koncu zlomil nogo, a to ni tako pomembno."
Kako je bilo v Venezueli? Z Maticem sta bila prva Slovenca, ki sta plezala v Mizastih gorah v džungli.
"Plezalno gledano sva bila najbrž res prva Slovenca. Ko sta šla Grmovškova četrti dan odprave, to je bilo še v civilizaciji, domov, sva ostala z Maticem sama in tako je odpadlo veslanje. Mislili smo namreč en teden veslati v džunglo, a sva nato letela tja z majhnim letalom, kupila hrano za tri tedne, potem pa je bilo kar pestro."
Pestro?
"V džungli imaš sto strahov zaradi kač in drugih živalih. Do baze sva imela nosače, nato pa vodnika, da naju je peljal po smeri. Špansko nisva znala, zato sva imela slovarček in si pomagala z rokami. Na začetku te je bilo strah iti pet metrov od šotora, na koncu odprave pa sva šla že kamorkoli, le z mačeto v rokah. Človek se vsemu prilagodi."
Muhe, ki grizejo
Katere živali ste se najbolj bali?
"Zelo so nas strašili pred kačam. Eno strupeno sva celo srečala, pol metra od naju. A to je bila le ena v treh tednih. Morda sva imela veliko sreče ... Potem so bile muhe, ki so grizle, komarji.«
Je bil večji dosežek priti do stene ali plezati smeri?
»Plezanje nam gre kar dobro od rok. Preživetja v džungli nisem navajen, zato je bil to zame večji izziv.
V plezalnem smislu se vedno nekako znajdeš, ker stvari obvladaš, v džungli pa nikoli ne veš, kako se stvari lotiti in kaj bo. Z letalom sva letela do neke vasi, od koder je bilo dve uri do baze in nato še tri ure do stene. To sicer ni tako daleč, a je bil sam proces poseben. Odmaknjen si, prva bolnišnica je dva dni stran, če te piči strupena kača, imaš le pol dneva za pomoč, kar seveda ne gre skupaj.«
Vam pomeni plezanje pustolovščino? Vam je všeč tudi zaradi vsega drugega, kar se dogaja okoli tega športa in ne le zgolj zaradi plezanja?
»Vedno bolj. Na začetku vidiš le plezanje, oprimke in ti je druga zgodba manj pomembna. Sedaj ugotavljam, da mi je vse drugo, so- plezalci in sama pot, enako ali pa še bolj pomembno kot le plezanje. Vse to ti bolj ostane v spominu kot del dneva, ko plezaš.«
V kakšnem plezanju torej najbolj uživate?
»Za zdaj v skalnem plezanju, to tudi največ počnem. V zadnjih letih plezam več tudi pozimi, a če bi se moral že kam popredalčkati, se ne bi razvrstil med zimske plezalce.«
Vseeno pa ste bili lani pozimi tri dni v Severni triglavski steni z Andrejem Grmovškom, s katerim sta splezala težko smer Sanjski Joža. Kako je biti več dni na mrazu, kakšni napori so to? Razmišljate kdaj o tem kot o naporu?
»Seveda je napor, a po eni strani nam je ta napor všeč. Če ga ne bi bilo, bi bili nagrade manj veseli. Če moraš za neko stvar, ki si jo želiš ku- * piti, delati, potem ti ta več pomeni, kot če jo dobiš. Pri alpinizmu gre pravzaprav za sn^ešno igro, bolj kot je recimo težko in naporno, bolj ti je prijetno. Včasih ti je seveda všeč, da gre za velik napor, včasih pa bi samo užival. Napore doživljaš tudi, če nisi dobro pripravljen, bolj kot si, manj ti je naporno. Za nekoga je naporno že, če gre na Celjsko kočo, za drugega, da kaj prepleza. Zato tudi treniramo in ne gremo s kavča v hribe.«
Ko misliš, da si dober, dobiš po prstih
Ste kdaj doživeli, da ste si rekli, tukaj sem se pa res zafrknil?
»Ko greš plezat, ne razmišljaš tako. Rečeš si, da bo to dobra avantura, in ne, kako bo težko, ker v tem uživaš. Včasih se tudi zafrkneš, a ti je vseeno lepo. Ko si nekaj želiš preplezati, potem si z glavo tako v tem, da sploh ne razmišljaš, kje si, kje so drugi, kako bi bilo lepo biti na kavču. V tisti zgodbi si, ker si sam želel tja, nihče te ni prisilil. Bolj kot to si rečeš,,danes pa imamo ravno za spati' ali,danes pa bo juh'ca za večerjo'. Vesel si malih stvari.«
Kaj se človek nauči iz izkušenj pri plezanju in hribov? Ali sami potegnete kakšne človeške resnice?
»Plezanje mi je bilo največji učitelj. Nauči te skromnosti, da ni nihče nepremagljiv. Ko misliš, da si že zelo dober, greš v kakšno težko smer in dobiš po prstih, potem vidiš, da nisi tako vsemogočen. To je kar v redu, ker ti malce zbije samozavest. Marsikdo od teh, ki imajo zelo visoko samozavest, bi lahko šli plezat, da bi se jim malo znižala. Plezanje me je tudi naučilo potrpljenja, ker je to ključno, predvsem pa, da mi materialne stvari, za katere se ženejo nekateri ljudje, niso zelo pomembne. Le toliko, da imam zase dovolj udobja, več od tega pa ne. To sem vedel že prej, le s plezanjem se je še bolj pokazalo, da sploh ni vse v denarju. Pogosto ugotovim, da mi je res zelo lepo, ko grem plezat, in za to sploh ne potrebujem veliko. Drugi se ženejo za denar in so zelo nesrečni.«
Kako se mladi znajdete, da pridete do denarja za odprave, plezanje?
»Komisija za alpinizem nam pomaga z denarjem, nekaj dobimo tudi za mednarodni razred vrhunskega športnika. A vedno je lahko še bolje. Do služb v vojski in policiji je težko priti, sploh sedaj. Ko pošlješ na ministrstvo prošnjo, te po navadi ne sprejmejo. Ko pa si enkrat noter, niti ni več treba, da si najboljši, le mednarodni razred moraš izpolniti, Kot drugo smo dokaj majhna državica, ki nima plezalne industrije, ki bi vlagala v nas. Za tuje pokrovitelje smo premajhni in tako se vrtimo v začaranem krogu. Glede na to, koliko nas je, smo kar dobri, a nismo preveč zanimivi. Poleg tega smo malce introvertirani. Kako drugi živijo, ne vem, a sam živim skromno. Dokler mi bo lepo živeti skromno, bom delal to, ko pa bom želel imeti ustaljeno življenje, potem pač ne bom več mogel tako živeti.« Živite svoje sanje? »Trenutne sanje da. Vsak si lahko naredi življenje, kot mu je všeč, tudi jaz sem si ga.«
Spomin na avanture
Vas je pri plezanju kdaj strah?
»Da, tudi. Če si blizu meje ali imaš občutek, da si tam nekje, da hodiš po njej. Sicer se mi ne zgodi pogosto, da bi hodil po meji, a občasno se pojavi občutek, če gre sedaj kaj narobe, potem se ne bo dobro končalo.«
Dandanes ljudje o strahu ne govorijo radi, bolj so polni junaški zgodb. Kot da strahu ni in občutek je, da živimo v družbi samih junakov?
»Seveda je ljudi strah, a tega ne priznajo. Saj te mora biti strah, če nočeš iti čez mejo. Strah je dober, ker te drži nazaj, da nisi preveč pogumen. Včasih se moraš pač naučiti obvladati strah in ga vzeti v svoje roke, da te ob nepravem trenutku ne parali- zira. Ko pride do take situacije, se moraš umiriti, ga obvladati in nekako splezati.«
S čim vi obvladujete strah?
»To so zelo zanimivi trenutki, ko veš, da te lahko en napačen gib ali dejanje izbriše s tega planeta. Najbrž ima vsak taka doživetja, mogoče se jih le ne zaveda. Ko se pelješ po cesti 50 ali 100 kilometrov na uro, nasproti ti vozijo avtomobili in če bi takrat zavil na nasprotni pas, bi se ubil. Vsi se s tem srečujemo, morda le z različno intenzivnostjo ali pa smo v teh naših balončkih, da tega ne začutimo v tolikšni meri. Dokler imamo občutek nadzora, tega strahu ni, ker vse normalno deluje. Strah se pojavi, ko ni vse odvisno od tebe.«
Ali se kdaj, ko priplezate na rob stene, romantično zasanjate? Se uležete na travo, pogledate v nebo in si rečete, kako lepo je?
»Če se temu reče romantika, potem sem zelo romantičen. Če se mudi ali je slabo vreme, potem pohitim v dolino. Včasih sem povsem v oblakih in mi je tako lepo, da ne bi bil nikjer drugje. No, tako je večino časa, saj težimo k temu, da nam je lepo. Če si s pravim človekom in dobro pripravljen, potem se skoraj ne zgodi, da ne bi bilo lepo. Pomirjen si, navdušen kot majhen otrok, prazno glavo imaš in se odklopiš od tega sveta, ki kar nekam divja. Včasih ti je všeč, da se le nekam usedeš in nič ne počneš, ampak le dihaš zrak.«
Katja Petrovec