Jesenski macesni na poti na visoke vrhove gora.
Izhodišče najine poti med macesni je Rudno polje, kamor pripeljeva sredi dopoldneva v soncu obsijanih gozdovih Pokljuke. Oprtava nahrbtnika in stopiva na kolovoze, kjer sonce meče sence visokih smrek na gozdna tla in je gozd prepreden s številnimi stezicami nabiralcev gob.
Iz gozda stopiva na pobočju smučišča in opaziva veliko skupino pohodnikov pred seboj, a ne ostane dolgo tako. Prehitiva jo še pred vstopom v pas macesnov, ki jim sonce zlati njihove iglice. Povzpneva se na Zlate vode, vidina greben Viševnika in po pobočju Plesišča doseževa ravnico, od koder opazujeva obzorje vrhov Bohinjsko Tolminskih Alp nad meglo v dolini. Skozi labirint ruševja hodiva in občasno vidiva pod seboj gozd zlatih macesnov, ki se razteza z Zlatih voda do Kačjega grebena. Za nekaj trenutkov zastaneva na razgledišču na greben od Mesnove glave do Ablance in na visoki Tosc daleč za njim ter spodaj na planino Konjščico, nato pa greva za družinico pohodnikov, ki jo dohitiva še pred izstopom na greben.
Odpre se lep pogled na številne gore Julijcev od Kredarice v daljavi do Debele peči, medtem ko je očak Triglav še skrit za vrhom Viševnika. Le še kratek je sprehod do še krajšega zadnjega vzpona in sva na vrhu 2050 m visoke gore, kjer je že nekaj obiskovalcev. Poiščeva mirni kotiček malce pod vrhom in narediva premor v družbi planinskih kavk, s katerimi podeliva obrok ob lepih pogledih. Vrh Triglava zakrivajo oblaki, ki počasi hitijo nam naproti in zavzemajo modrino neba.
Z vrha nadaljujeva pot pod grebenom s čudovitim pogledom na bližnje Sleme, Veliki Draški vrh in za njim Tosc in Triglav. Spustiva se na Srenjski preval nad planino Jezerca in krnico pod Viševnikom. Na Mali Draški vrh ne greva, ker nimava s seboj čelad. Globoko spodaj vidiva isto skupino pohodnikov, ki se vije po stezici v konti. S prevala greva po stezici po pobočju navzdol in srečava skupino na njenem postanku na poti na Viševnik, midva pa nadaljujeva proti Draškemu robu. Zapustiva stezico in se po grapi povzpneva na sam rob in z nekaj oprijemi skalovja še na Vrh Draškega roba, ki je odličen razglednik in kjer se predvsem odpre pogled pod previsnim robom na globoko spodaj ležečo dolino Krme, ki je komaj kje dosežejo sončni žarki.
Nad Krmo na obeh straneh se vrstijo visoki vrhovi in pogled seže vse do Karavank in njene lepotice Kepe. Pod 1979 m visokim vrhom na vzhodni strani so Solnice in nad njimi se bohotita Debeli vrh in strmo ostenje Velikega Selišnika. Ali greva še na Selišnika, povprašam svojo spremljevalko in po njeni potrditvi in postanku za počitek in obed se odpraviva z vrha. Spustiva se v grapo in po njej nazaj na označeno stezico, ki jo kot kasneje ugotovim prekmalu zapustim, medtem ko hči pravilno še nekoliko nadaljuje in šele, ko se pobočje prične spuščati, gre desno po komaj vidni stezici proti pobočju Velikega Selišnika. Kar sem si skuhal, moram pojesti in prebijem se po vejah ruševja na rob pobočja in se pridružim hčeri in še enemu pohodniku ter skupaj drug za drugim se sprva med ruševjem in nato ob macesnih povzpnemo na greben in na vrh 1956 m visokega Selišnika, ki je pozimi priljubljen vrh turnim smučarjem.
Na zahodu so danes zmagovalci oblaki, ki že hitijo preko Srenjskega prevala proti Viševniku in s svojim spremljevalcem vetrom hladijo ozračje. Pohodnik se poslovi in oddide, midva ostaneva še nekaj minut, nato pa se po poti vzpona vrneva na pot nad Solnicami in greva v konto pod Viševnikom.
Občudujeva macesne, ki lepšajo že tako lepo naravo. Greva mimo skritih in vidnih brezen, si ogledava pobočje Viševnika, ki sva ga presmučala. Vidiva ramo gore, kjer sva vijugala po obeh njenih straneh in v mislih na sneg se povzpneva na Kačji rob, s katerega greva po poti med ruševjem v macesnov gozd.
Lep je jesenski gozd, pogrešava le sonce, da bi macesnove iglice zažarele v zlatih odtenkih rumenorjave barve, a kljub temu sva zadovoljna, ko stopava na Zlate vode. Številni majhni in veliki macesni naju ne puste ravnodušne in fotoaparata sta v polnem zagonu, ko stopiva na pot, ki naju popelje nazaj na pobočje smučišča, kjer greva ponovno v gozd visokih in ponosnih smrek Pokljuke. Vrneva se na Rudno polje, pospraviva pohodno opremo in odpeljeva izpod sivega neba v sončno dolino.