Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Martuljške vragolije

Jan Jasnič: V mrzlem jesenskem jutru,

Martuljške vragolije

... ko je megla iz Ljubljanske kotline pljusknila celo na Gorenjsko, jo z Gašperinom spet mahava med martuljške špice.
Tokrat sva bolj pridna in v strme gozdove nad Jasno zagrizeva še s čelkami.

Pogledi obljubljajo lahkoten jutranji sprehod na Kurji vrh, realnost pa je neskončno vijuganje po gozdnem brezpotju. Pa ne da se pritožujeva! Po slabem jurju višinca sva le na zelenem vrhu, neslane šale pa nama iz glave zbije osupljivo jutro, ki se začne risati po severnem ostenju Špika. Sem ter tja nama uide kakšna lepa beseda, ko pa izza grebena pokukajo še prvi sončni žarki in presvetlijo dolinsko meglo, padeva v tihi trans. Mater, kakšna predstava.
Rigljica naju pozdravi s svojo zastrašujoče-podrto severno steno, midva pa pogled raje usmeriva v – k sreči manj krušljivi – žleb, ki naju bo popeljal na vrh. Čez prvi detajl današnjega dne izplezava na špičast greben, ki se kopa v jutranjem soncu. Ah, ta romantični alpinizem (severne stene, v katerih nam zmrzujejo gate, so seveda še zmeri najbolj zakon, če slučajno kdo vpraša).

Neskončni stolpiči nama spet ukradejo pozornost in dolgo sanjariva ter v njih iščeva različne podobe, potem pa pohitiva naprej, a ob pogledu čez ramo mnogokrat obstojiva, saj se stolpiči zdaj nastavljajo iz druge, s soncem obsijane perspektive. Nekako se uspeva izviti čarom sivih lepotic... vsaj toliko, da premagava kratek težji odsek ob naskoku na Rušico, nato pa se pred nama začne kazati zloglasni Vrh nad Rudo (VNR). Zloglasen je verjetno predvsem v najini zgodbi, tak pa je postal že zgodaj zjutraj, in sicer zato, ker je Miha bolj natančno od mene prebral popise prečenj tega grebena in si v zvezi z dotičnim vrhom zapomnil pretežno neugodne pridevnike. S snegom poprhane Frdamane police, ki se pnejo daleč nad sosednji VNR, razblinijo vse ostale misli, poleg tega pa je pred nama prva naloga za štrik, ki ga že ves dan nosiva po grebenu. No ... nosi ga bolj Mihec.

Naj na tem mestu, poleg neuporabnega romantičnega natolcevanja dodam še, da sva imela s sabo cca. 60-metrsko polovico cvilinga, in da na abzajlih, ki so bolj pogosto kot ne navrtani, nisva zaradi tega imela nobenih težav. Drugod vrvi nisva uporabljala.

Mimo čudovitega okna se tako spustiva v škrbino med Rušico in VNR, ki se takoj predstavi z napolitanko, nadaljuje pa s krušljivim žlebom, ki skriva poslednje težje mesto na turi. Ravno se prebijava čez zadnje metre, ko se na abzajlih z Rušice pojavita dve postavi. Kdo neki bi si mislil, da bova danes koga srečala. Glede na hitrost njunega približevanja nama postaja jasno, da sta pravi raketi. Midva med tem izplezava na trave in nato prečiva na nasprotno stran VNR ter v nestabilnem svetu iščeva pot naprej. Ker ne najdeva nobene pametne opcije, veva pa, da smer poteka čez vrh, se odločiva za direktno špuro na vrh po južni strani in si tako v dan navrževa še en (podrt) detajl. Ko si zgoraj privoščiva krajšo pavzo, naju kerlca seveda takoj ujameta. Izza skale se najprej prikaže Marčič, za njim pa še Kovačič. No, pa je marsikaj postalo jasno. Spregovorimo par besed, kmalu zatem pa izgineta za eno od špičk. Ko se tudi sama odpraviva v smer novih spustov, se turbo naveza že vzpenja na Frdamane police. Marčič naju še prijazno usmeri proti abzajl štantu, nato pa kmalu izgineta za vršnim grebenom.
V hribih se nikdar nisem počutil dolžnega, da bi komu kaj dokazoval ali utemeljeval svoje početje. Saj vsi vemo, da se tja gor vračamo zato, ker te obkroža neskončna lepota, med tem pa te prevevata notarnji mir in sreča. Vseeno pa se plezalci sčasoma navadimo, da smo v hribih !običajno! spretnejši in hitrejši od ostalih in se tako odvadimo biti prehitevani. Morda naju je naveza teh dveh vesoljcev prav zato tisti dan malce vrgla iz ritma. Občutek sem imel, da sva grozno počasna (čeprav nisva bila) in da bi se spodobilo malo pohiteti (čeprav je to totalna neumnost). Pa se mi ta neumnost maščuje že nekaj korakov kasneje, ko mi VNR pokroviteljsko spodnese tla pod nogami. V kombinaciji s kanonado, ki je sledila trenutku neprevidnosti, se nemudoma streznem, nepričakovana obiskovalca pa nato z Gašperinom hitro pozabiva in turo nadaljujeva v svojem, malo bolj zemeljskem ritmu ter z Mihelič-evsko zaljubljenostjo do okolice.
Spustiva se v škrbino pod Frdamane police in med pospravljanjem robe s strahospoštovanjem opazujeva novega učitelja – Vrh nad Rudo. Prečiva še celotne Frdamane police, kjer naju na vrhu sprejmeta mrzel veter in pogled na zasneženi Špik.
Z vzhodnega vrha sestopiva na melišča, kjer presenečenje tokrat na plano potegne Mihec – po čokoladnem mleku in Viterginih so ta teden ne menuju Hofer vaflji. Hitro izginejo, midva pa tudi: po Kačjem grabnu v Krnico, kjer si med sprehodom ob Pišnici izmenjava še par življenjskih, ki nama skrajšajo pot do avta.

AO Črnuče, 21.11.2022
Martuljške vragolije
    s še več fotografijami

Image

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44145

Novosti