Med Grintovci: Tokrat sta nama - za spremembo - dva utrla stopinje v sneg. Toplo vreme in mila zima nista obetala kaj prida, a vseeno nekaj škafa je!
Avtomobil sva tokrat parkirala malo višje, a pred zapornico, kot se spodobi, če greš v goste. Še preden se odpravimo, se po klancu iz doline pripelje avtomobil, ustavi in lovec stopi iz njega.
Enoletna navihanka, ki bi mu skoraj pritisnila … na lice, ga zanima. Lovci so po svoje ljubitelji živali, a tudi drugi ljudje se včasih vprašamo, kaj počnemo. Če pogledamo, kaj nam pravi karnizem … Tako kot je njega zanimalo, kam gremo, je tudi naju zanimalo, kaj je počel. Poslušal je ruševce, a jih je le slišal in ne videl, ker je zato potrebna daljša vztrajnost. Tako smo se razšli, nasmejani in zadovoljni, vsak na svojo stran. Pot je res zložna, po produ se zavleče, v gozdu pa je že vroče. Visoko zgoraj, na snežišču, zagledava dvojico. Danes nismo sami.
Še preden se podamo na sneg, zaostanem. Telefoni in urejanje »majhnih neprijetnosti«, ki se pojavljajo. Stalnica današnjih dni.
Gospod in gospa, ki sedaj že sestopata, sta res prijazna. Naslednjič bosta s seboj vzela tudi čeladi (sta že kaj slišala ...), mi kar sama povesta. Kotanja, ki jo vztrajno dolbe padajoča voda iz žleba, je kakih pet metrov globoka. Na robu, proti dolini, je zanimiva štrlina. Sneg je v večini še ostanek pomladanskih padavin, če pa še tega ne bi bilo, bi bilo vsega skupaj res le za vzorček. Zapadnega kamenja ni veliko, le zgoraj je kakih pol kubika padlo s stene.
Vsako leto manj je tega škafa, je pa še!
Boris Štupar