Boris Štupar 15.06.2009 07:28 1341 0

Medved »Rožnik«

Medvedi se na svojih starodavnih popotovanji držijo ustaljenih poti. To so vedeli že naši predniki in tudi mi smo že iskusili medvedjo bližino. Zjutraj so raztrgane ovce in praske na vratih nemo pričale, da starodavna pot v Avstrijo vodi čez te hribe.

Zabrisane stopinje

Povratek v davnino (odlomek)

Spet je eno teh zveri prineslo iz daljnih kočevskih gozdov. Dvignila se je na pot in, ne da bi jo vmes kod zaznali, prešla ribniško Veliko goro, Zasavske hribe ter Motniško in Tuhinjsko dolino.
Medvedje so se vedno tako iznenada pokazali na Menini planini. Zasledili so jih pri Kaličih in razkopana mravljišča so kazala, kod povsod je bil kateri taval. Včasih je kakšen pomesaril med ovcami ali pobil živinče, in če ga lovci niso dobili, je spet zginil in je nastal mir, kakor bi po tistih planih višavah in prostranih gozdovih nikdar ne bilo nobenega medveda. V davnini pa so bili tamkaj doma in so po njih ostala še pogosta imena raznih robov in dolin.
Ta medved, ki mu je viher za vratom že sivel in ga je bilo od podplatov do temena skoraj za poldrugi seženj, je puščal pri Kaličih globoko vtisnjene sledi svojih šap.
Pred poletjem se je bil dvignil na pot po nevidnih sledeh svojih prednikov. V treh nočeh je premeril silno razdaljo do gora. Neslišno se je pretekal čez gozdove ter prebredel in preplaval vode, ki so mu bile na poti. Dneve je prebil v goščavah in ni mu bilo mar za hrano. Neznana sla ga je gnala od domačih krajev; vabile so ga višave s srhim vetrom in prostrane samote gorovja, koder rasejo sočne zeli in se po tratah razgrinjajo rdeče preproge brusnic.
Tisto noč je bil pritaval na Veliki vrh na Menini. Veter mu je zamršil svetlečo se črno dlako in kakor negibna senca je obstal na robu pred pojemajočo luno.
Z razprtimi nozdrvmi je vohljal v veter, da bi ujel neznane vonje, ki so mu prihajali naproti. Ni jih spoznaval, le čutil je, da ga privlačijo. V njem se je oglasila kri prednikov in zaznal je, da se je vrnil v njihove nekdanje kraje.
V medli mesečini je taval po stečini, po kateri so že od zdavnaj hodili medvedji rodovi. Na dolgo je stezal svoje šape predse in se hulil k tlom. Nobena vejica ni počila pod njim in niti kamenček se ni skotalil pod njegovimi stopinjami.
Neznani vonj, ki ga je bil zajel, je dehtel po toplem, in čeprav ga ni poznal, se mu je bližal. Zažejalo ga je po krvi, ki jo je čutil v neslišnih utripih in sla je gomazela po njem, ko je šel vabečemu vonju naproti.
Njegova črna senca se je vedno bolj stapljala s potemnelim ruševjem, ki mu je vršičke osvetljeval medleči zadnji krajec, in utonil je v gosti temi po vrtači.

Boris Režek