Helena Plahuta 21.09.2013 00:29 2881 0

Megla in hoja po gorah

Silvo Baznik: V zgodnjem jutru ustavim avto na parkirišču nad vasjo Mače in se podam po makadamski cesti v gozd.

Strma cesta poskrbi, da jutranji hlad zamenja prijetna vročica telesa in jopič vrnem v nahrbtnik.

Zapustim cesto, prečim potoček po lepem mostičku za pešce ter pričnem vzpon proti Kališču. Pod njim lična klopca, ki kar vabi k odmoru a se premagam in nadaljujem. Nebo je zaprto a upam, da bo veter pregnal meglice in oblake. Na Kališču, kot že nekajkrat prej, lep kažipot a tudi megla, ki obda Kočo Kokrškega odreda. Stopam po poti na Bašeljski preval, kjer kar brije. Zato hitro stopim na pobočje Storžiča in se vzpenjam v oblaku belega pajčolana. Višje in višje sem, le sem ter tja kakšna zvončnica mi popestri pogled na pot po drobirju in skalah. V treh urah dosežem vrh, ki je začudo obsijan s soncem. Vse okoli pa bela koprena. Le najvišji vrhovi Julijcev in Kamniških Alp se kopljejo v soncu, ostalo je potonilo v morju megle. Vzamem si pol ure za počitek in upanje, da se belina razkadi a ker ni nič od tega, jo mahnem po isti poti nazaj.

Globoko spodaj nad Bašeljskim prevalom srečam šesterico, ki hiti na vrh, da ujame sonček. S sedla se vzpnem na Bašeljski vrh, kjer sameva klopca in vpisna knjiga. Na klopco se usedem, vpišem se v knjigo in se nato spustim na Mačensko sedlo, kjer vidim spodaj Predvor na eni strani in Stegovnik na drugi strani, le sonca od nikoder. Meglica ovije Bašeljski vrh. Zato nadaljujem vzpon na naslednji vrh, Mali Grintovec. Tudi tu me čaka klopca in vpisna knjiga. Vidim Kališče z Bašeljskim vrhom, Licjanovec, dolino Dolgo njivo in Srednji vrh. Še tja grem, si rečem in stopim z gore v zatreb Dolge njive ter po vzhodnem pobočju preko manjših kopic in sedelc do želenega vrha. Tudi tu je klopca. Res so se potrudili markicisti, polno je smerokazov na celotni poti le tu mi manjka smerna tabla za Dolgo njivo. Megla pa se še vedno vleče po pobočju in mi zakriva pogled v dolino. Po zemljevidu bi moral zahodno navzdol a ne najdem markirane poti. Ko menim, da sem na pravi poti navzdol, me zaustavi gosto ruševje. Povzpnem se malce nazaj in se vzpnem v drugo grapo. Držim se prave smeri in z malce trme premagam ruševje ter dosežem dolinico. Sedaj še malce na jug in sem pri bajti Dolga njiva št. 1. Nad njo seveda markacije za Srednji vrh in od tu ni mogoče zgrešiti poti kot tudi ne poti navzdol proti mojemu izhodišču. Tudi v gozdu je dovolj smernih tabel in nekatere so pravo umetniško delo kot tista nad vasjo ...

Po osmih urah in pol sem zopet pri avtu, kjer se osvežim in odpeljem proti domu. Še na poti domov se ozrem na vrhove, ki ostajajo še vedno zakriti a jutri bo vse drugače.