Koroški Fužinar - Franc Telcer: V temni noči, bila je sreda 31. oktobra, ste z veselimi srci - polni sreče, mladostnih pričakovanj in presenečenj odhiteli na dolgo pot naproti Beli gori - Mont Blancu.
Stisnjeni med vašo opremo v železnem konjičku, ki je z vso naglico premagoval dolge kilometre, ste vi med tem kovali načrte, se pogovarjali o predvidenih vzponih, se veselili uspehov in povratka, ko boste svojim tovarišem alpinistom lahko pripovedovali o svojih podvigih.
Prispeli ste na mesto, se poslovili od svojega avtomobilčka v želji, da vas počaka in popelje zopet med svoje najdražje. Vaša poželenja, stopiti v borbo z Belo goro so se začela s potjo v snežne beline mogočnega masiva Mont Blanca.
Borba je bila verjetno težka, naporna, vendar za mlade alpiniste ne nepremagljiva.
Vajeni in izkušeni v težkih situacijah ste tudi tokrat šli naprej, proti svojemu cilju - premagati goro.
Bela gora osamljena v poznih deževnih jesenskih dnevih si je zaželela družbe. Izbrala si je za plen prav mlade koroške alpiniste iz Mežice. Trdno je razgrnila svoj mrtvaški prt okrog vas in vas zadržala v svojem neizprosnem mrzlem in ledenem objemu.
Verjetno ste napeli vse svoje moči in želje, da se izmotate iz njenih nedrij, njenega jeklenega oklepa, vendar njene želje so postale večje in za vas nepremagljive.
Doma so čakali vašega povratka napovedanega za sredo, na vaših delovnih mestih v četrtek, minil je petek in vas ni bilo. Vaši svojci, v skrbeh za vaša življenja, so prišli povedat novico: ni jih še nazaj.
Sprožili smo iskalno akcijo v daljni gorski svet. Gorski tovariši pod Belo goro so obljubili pomoč. Ogromna jeklena ptica s svojim grmečim glasom je poletela vam naproti, letela in iskala med večnimi snežnimi poljanami in ledeniki, opazovala, gledala za vašimi sledovi, ogledovala mesta, kje vas drži gora v svojem neizprosnem objemu.
Mi doma smo bili z njimi in nemočni klicali Milan, Janez, Marko - kje ste, oglasite se, pomahajte nam! To se je ponavljalo več dni. Niste nas videli, niti nas niste slišali. Negotovost, skrb za vas se je stopnjevala iz dneva v dan.
V tej veliki žalosti nismo bili sami, cela naša dolina je bila vznemirjena, po celi slovenski zemlji in tudi izven nje je veljala skrb in briga za vas.
Čudežno, v neizmerni sreči, veselju smo zaslišali novico, sprva rahel glas - Vračajo se, vračajo se! Novica je bila vse glasnejša, a skoraj neslišno je utihnila.
Vrnili ste se Milan, Janez in Marko, po dolgih 30 - dneh v svoj kraj Mežico, pod sivo Peco, kjer ste preživljali svojo zlato mladost.
Dragi mladi alpinisti, okrog vas je zbrana velika druščina, prišli so vaši najdražji, prišli vaši številni prijatelji, alpinisti in gorski reševalci. Prišli smo, da se od vas poslovimo in obudimo spomine na lepe prehojene poti, na številne alpinistične vzpone, lahke in najtežje. Prijateljske naveze, rojene in kovane v vaši družbi bodo ostale kot svetel pomnik v našem kraju in življenju. Vaši mladostni obrazi polni veselja nam bodo ostali v trajnem spominu.
Zmučeni od dolge poti in mrzlega objema gore si odpočijte v topli domači planinski zemlji.
Slava vam
Franc Telcer
Koroški fužinar, 29. februar 1980