Dnevnik - Peter Jenko: ... je ameriški alpinist in predstavnik generacije, ki je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja vpeljala alpski slog kot način plezanja v najzahtevnejših stenah ...
... na Aljaski, v Himalaji in Karakoramu. Gre za prelomne vzpone tistega časa, tako po težavnosti in mogočnosti tur kot tudi po inovativnosti. Kennedyjev poskus vzpona na Latok iz leta 1978 denimo še danes ostaja daleč najvišje dosežena točka na severnem grebenu gore.
Ni malo takih, ki ga cenijo predvsem po izjemnem usklajevanju vrhunskega plezanja z odličnim urednikovanjem revij Climbing Magazine in Alpinist.
Tisti, ki ga osebno poznajo, ga opišejo kot človeka z visoko zmožnostjo samorefleksije, ki se nikoli ni za vsako ceno postavljal v prve vrste alpinizma. Pri 61 letih še vedno aktivno pleza, vendar se v gore podaja predvsem zavoljo užitka.
Te dni je v Sloveniji, saj bo v okviru 8. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale predaval o iskanju ravnotežja med plezanjem, družino in delovnimi obveznostmi.
Znani ste po enih najtežje preplezanih smereh na Aljaski (severni greben gore Hunter, pa smer Infinite Spur na gori Foraker). Kateri vzpon je na vas pustil najgloblji vtis?
Vsak vzpon zase je svoja zgodba. Ampak najbolj močno vez imam s smerjo na gori Foraker iz leta 1977, ki sem jo splezal z Georgom Loweom. Ta zgodba je zame pomembna zaradi dveh stvari. Prvič, odprla mi je oči glede zmožnosti plezanja zahtevnih smeri. Vzpodbudila me je, da na tem področju skušam doseči še več. Takrat sem si mislil, moj bog, kaj vse lahko počnem v steni. Bil sem star 25 let. Po drugi strani pa sem tedaj začel tudi razmišljati o pomembnosti družine, o delu in o stvareh, ki so mi bile dragocene poleg plezanja.
Še ena vaša izjemna odprava odmeva iz leta 1978, ko ste se v Himalaji podali na severni greben Latoka. Kolikor vem, ste morali v steni preživeti več kot 20 dni. Kako je bilo v tistih časih to sploh izvedljivo?
Da, v steni smo preživeli 26 dni. V to smer smo se podali Georg Lowe, Jeff Lowe, Jim Donini in jaz. S seboj smo imeli za 17 dni zalog hrane, kar pomeni, da so bili nahrbtniki ogromni (po 30 kilogramov). Organizirali smo se tako, da sta dva plezala naprej, dva pa sta skrbela za opremo. V spodnjem delu smeri smo si pomagali z nameščanjem vrvi, imeli smo jih šest. Nekje na pol poti smo porabili polovico zalog, posledično se je obseg nahrbtnikov zmanjšal in omogočil plezanje v hitrejšem alpskem slogu. Nato nas je približno 250 metrov pod vrhom zajelo močno neurje, Jeff je zbolel, zato smo tam počakali tri noči. Razmere se nekako niso hotele izboljšati, prav tako ne zdravstveno stanje kolega, zato smo morali sestopiti. Zelo smo garali na tem vzponu.
Znani ste kot velik zagovornik alpskega sloga plezanja. Zakaj?
Ko sem začenjal s svojimi zahtevnejšimi odpravami, so me vedno navdihovale zgodbe Hermanna Buhla in drugih klasikov alpinizma. Hkrati je v tistih časih v Severni Ameriki prevladovala želja po individualnem, hitrem plezanju. Nismo se želeli vpeti v organizacijsko strukturo podjetij. Takrat se je namreč na Aljaski in v Himalaji veliko plezalo v okviru velikih odprav s pomočjo pritrjevanja vrvi. Alpski slog nam je omogočal odklon od množičnosti. Manjše odprave je tudi veliko lažje organizirati, so veliko cenejše. Ta slog se je takrat preprosto zdel najbolj smiseln. Poleg tega so na nas vplivali še čudoviti vzponi Reinholda Messnerja, Dougha Scotta in nekaterih drugih britanskih alpinistov.
Mnogi alpinisti pravijo, da so odvisni od plezanja in od gora. Kaj pa vi?
Moj odnos do gora se je skozi leta spreminjal. Ko si mlad in zagnan, je plezanje vse, kar si želiš početi. Z leti si vedno bolj želim uživati, zato plezam lažje smeri. Veliko tudi turno smučam, kar mi je še posebej v užitek. Ta del alpinizma imam celo za najbolj razveseljujočega. Še vedno sem veliko v gorah. Te so del mojega življenja in upam, da bom vanje lahko zahajal tudi, ko bom star 85 let. Če sem se kot mladenič celo leto posvečal zgolj plezanju, sem se z leti osredotočil zgolj na to, da gore doživljam v čim večjem obsegu.
Katere so lastnosti dobrega plezalca?
Obstaja veliko različnih zvrsti plezanja in veliko različnih plezalcev. Po mojem mnenju mora dober plezalec imeti dobršno mero predanosti, moraš biti pripravljen razvijati veščino plezanja, moraš se dobro počutiti v gorah, ledu. Vsekakor moraš biti ustrezno fizično pripravljen in moraš biti hiter. Vse to so pomembne lastnosti, vendar najpomembnejše so osebnostne lastnosti. To pomeni, da je človek ponižen – da se zavedaš, kako majhen del celote si. Pri najboljših alpinistih vedno opažam, da jih žene nekakšno otroško veselje po odkrivanju. Plezajo, ker jih to preprosto osrečuje in jim daje notranji mir. Vse te lastnosti tudi sam iščem pri svojih plezalnih partnerjih.
Edmund Hillary je nekoč dejal, da je strah postal njegov prijatelj. Kako vi gledate na strah in tveganje?
Strah je naraven mehanizem za preživetje. Ne sme pa te nadvladati. Moraš ga uporabiti, da se ne znajdeš v nevarnih situacijah. Tveganje je sicer stvar posameznika in vsakdo ga drugače dojema. Pri obvladovanju tveganja je najpomembnejše to, da dobro veš, v kaj se podajaš. Vsekakor moraš tudi razčistiti, kaj si pripravljen tvegati za dosego svojega cilja. V alpinizmu to pomeni, koga boš izbral za partnerja, v katero smer se boš odpravil ipd. Pomembno je, da imata s partnerjem usklajene poglede, kaj sta pripravljena tvegati. Nikoli se ne smeš na slepo podati na odpravo, temveč moraš skrbno premisliti vse vidike.
Kakšen je vaš odnos do vere? Kaj gre skozi vaše misli, če se situacija izkaže za nevarno?
Sebe opisujem kot agnostika. Priznavam možnost, da obstaja neka višja sila, nisem pa veren. Verjamem, da nas obkroža precej skrivnosti, ki jih o svetu preprosto ne razumemo. Če se znajdem v nevarni situaciji, se ne zatečem k Bogu. Takrat skušam ohraniti pragmatičen pogled na situacijo, kaj moram storiti, da se izvlečem iz nevarnosti.
Nekje sem prebral, da alpinizem postaja turizem. Tudi vrh Everesta namreč lahko marsikdo doseže z dovolj denarja in s pomočjo lestev. Vaš pogled na to?
Zdi se mi odlično, da se lahko ljudje podajo na takšne avanture. Takšnega turizma vsekakor ne enačim z alpinizmom. Že mogoče, da se nekdo znajde v istem okolju, torej na vrhu Everesta, vendar to nima nobene veze s plezanjem in alpinizmom.
Kakšen je vaš odnos do osemtisočakov? Kolikor vem, ga še niste osvojili.
Vedno sem se osredotočal zgolj na lepe in tehnične vzpone. Višina zame ni bila dejavnik. Ko smo se podali na Gašerbrum IV, torej na vrh, le nekaj metrov nižji od 8 tisoč metrov, nas je tja vodila zgolj čudovita gora in smer, ne pa višina.
Nekateri slovenski alpinisti so mi povedali, da vas najbolj cenijo po odličnem plezanju, ki ste ga združevali z odličnim urednikovanjem revije Climbing Magazine. Kako vam je uspelo postaviti to revijo na svetovni zemljevid, glede na to, da so bili njeni začetki precej skromni?
V ZDA je bilo plezanje takrat v porastu. Bilo je veliko priložnosti za pridobivanje sponzorjev in trg se je vztrajno večal, saj so ljudje iskali plezalno inspiracijo. Poleg tega smo ogromno delali. Sam recimo nisem dokončal fakultete, sem pa ogromno bral, knjige z vseh področij. Ko sem začel z revijo Climbing Magazine o uredništvu nisem ničesar vedel. Zato sem gledal druge revije, kako delujejo, ogromno sem se pogovarjal, glavno vodilo pa mi je bilo, kaj mene zanima. S poizkušanjem smo na koncu razvili revijo, ki je postala uspešna. Tudi kasneje nismo nikoli odnehali z njenim izboljševanjem. Pri vsaki številki smo skušali biti boljši.
Veliko alpinistov skuša svoje plezalne apetite nekoliko omejiti, ko dobijo družino. Kako ste se vi kot plezalec odzvali na rojstvo sina?
Kljub temu sem opravil nekaj precej težkih vzponov, vsekakor pa sem postal mnogo previdnejši in odgovornejši kot oče. Še bolj sem razmišljal o posledicah svojih napak, ki bi lahko prizadele mojo soprogo in sina.
Ko je bil Tomaž Humar rešen s pobočja Nanga Parbat, ste dejali, da prekomerna medijska pozornost in tehnologija spravlja plezalca v nezavidljiv položaj, ko mora domov prinesti dobro zgodbo, namesto da bi se zgolj osredotočal na plezanje.
To je ena od nevarnosti sodobnega plezanja. Lahko se znajdeš v situaciji, ko ogromno energije potrošiš za javljanje, pisanje. Če se plezalec odpravi na zahtevno plezanje, se mora osredotočiti zgolj na to, ne smejo ga obremenjevati druge stvari. Plezanje je zaradi medijskega pompa veliko nevarnejše. V časih, ko sem jaz najbolj aktivno plezal, smo bili po več mesecev v informacijski osami in to so bili odlični občutki.
Bili ste tudi predsednik komisije, ki podeljuje zlati cepin. Nekateri pravijo, da se vsakoletne zmagovalce izbira na podlagi zgodb. Torej, boljša kot je zgodba, večje so možnosti za nagrado.
Nikoli nisem bil zagovornik nagrad v plezanju. Po mojem mnenju bi morali to nagrado spremeniti bolj v praznovanje alpinističnih dosežkov kot v ocenjevanje. Težava organizatorjev je, da zlati cepin potrebuje tudi dramatičnost za medijsko pozornost.
Komisija se po mojem mnenju trudi po svojih najboljših močeh, da izbere najbolj ustrezne kandidate za nagrado. Ko sem jaz predsedoval komisiji, smo vsekakor skušali pogledati onkraj medijske zgodbe posameznih alpinističnih odprav. Na koncu koncev pa gre za subjektivno odločitev komisije. To je vedno lahko problematično. Ravno zato je pomembno, da plezalci plezajo zase, ne za nagrade.
Če bi se lahko še enkrat rodili kot plezalec, kje bi to bilo?
Moram reči, da kar v Sloveniji. Gre za to, da je pri vas izjemna gorniška kultura in izrazita ljubezen do gora. V Ameriki smo to nekako morali ustvariti, vi pa imate gore zakoreninjene v kulturi.
Najpomembnejše so osebnostne lastnosti. To pomeni, da je človek ponižen – da se zavedaš, kako majhen del celote si.