Gorenjski glas - Jelena Justin: ... Pečovniške kraljice | Vipota (532 m)
Križem kražem po Posavskem hribovju je knjižica pohodniških poti in zbiranja žigov na vrhovih ob Savi – 64 vrhov, 64 žigov, od Murovice do Kuma. Številko 48 ima Vipota. Piramida, ki jo opazujemo nad Savinjo, na poti od Celja proti Laškem.
Trojček nad Celjem, ki ga sestavljajo Grmada, Tolsti vrh in Vipota, se da prehoditi tudi v enem dopoldnevu. Ampak ker sem prijazna in ker je čas za vzdrževanje kondicije, sem tudi tokrat izbrala nekaj krajšega, a še vedno dovolj zanimivega, da je lahko za nekoga, ki ni uhojen, pravi podvig. Tokrat bomo obiskali Vipoto.
Avtocesto Ljubljana–Maribor zapustimo na izvozu Celje center, kjer nadaljujemo v smeri Laškega in Zidanega Mosta. V središču Celja, v krožišču z vodometom, nadaljujemo naravnost, v smeri Laškega. V naslednjem semaforiziranem križišču zavijemo levo, čez reko Savinjo, takoj za mostom pa ostro desno. Na desni vidimo urejeno parkirišče na bregu reke Savinje in smerne table. Naše izhodišče je Zagrad.
S parkirišča nadaljujemo v smeri proti vasi Tremerje, približno 300 metrov po asfaltirani cesti, ko zavijemo levo in nadaljujemo po cesti pod železniškim nadvozom in skozi vas Pečovnik. Po nekaj sto metrih na desni strani zagledamo napis Vipota. Zavijemo v gozd in v nekaj korakih smo pri enem najvišjih dreves v Sloveniji, pri 50 metrov visoki duglaziji, ki se je je prijel tudi vzdevek Pečovniška kraljica. Prve duglazije so bile tukaj posajene okrog leta 1870, ko so začeli z načrtnim pogozdovanjem iglavcev na prejšnje goloseke naravnih bukovih gozdov. Mimo duglazije se začnemo strmeje vzpenjati skozi gozd. Hitro dosežemo razpotje; tako levo kot desno gre pot na Vipoto. Predlagam, da si za vzpon izberemo levo pot, ki nas bo najprej pripeljala na razpotje Ivankovič. Pot zavijuga skozi gozd, po obilnejšem deževju je pot lahko zalita s hudourniškim potokom. Tik pred razpotjem zavijemo ostro desno. Smo pred leseno hiško z gospodarskim poslopjem. Gremo mimo poslopij, po nekakšnem travniškem pomolu, kjer je posajenih nekaj sadnih dreves, ko nas pot spet pripelje do gozda. Skozi gozd strmina ne popusti, z desne se nam kmalu priključi markirana pot s spodnjega razcepa, ki pelje direktno na vrh. Ko dosežemo skalne pečine, se pot strmo vzpne pod njimi. Tik preden dosežemo vrh Vipote, je na levi strani improvizirana klopca nad globokim prepadom. Točka je izjemen razgled, a potrebna je previdnost, saj je spodaj prepad.
V nekaj nadaljnjih korakih dosežemo vrh Vipote. Z vrha sestopimo po grebenu proti vzhodu. Pot tukaj ni markirana. Sledimo slabo vidni stezici, ki se nižje priključi markirani poti, po kateri začnemo sestopati v dolino. Dokaj hitro dosežemo razpotje, kjer smo prej zavili levo. Priključimo se že znani poti, ki nas mimo duglazije pripelje nazaj na asfaltirano cesto, po kateri se vrnemo na izhodišče.
Vipota je znana tudi v svetu legend, ki govorijo o slovenski zgodovini. Na Vipoti je nekdaj bil grad, ki so ga ljudje imenovali Pri hudiču. Najprej so tam živele rojenice, kasneje pa so grad naselili hudobni razbojniki. Grad je doletela kruta usoda. Nekega večera, ko so razbojniki čez dan naropali bajen zaklad, so iz gozda prišle črne kreature z rdečimi očmi in grad je začela goltati zemlja, začel se je pogrezati. Še dandanes ljudje iščejo omenjeni zaklad, a našel ga bo le tisti, ki ima angelsko dušo. Kdorkoli ga je poskušal najti in je kopal v jami, ki je pod vrhom, je naletel le na črnega psa z rdečimi očmi, ki ga je tako prestrašil, da se ni vrnil nikoli več.
Si upamo na Vipoto po zaklad? Eh, pustimo zaklad tam, kjer je, izlet na Vipoto si pa le privoščimo.
Nadmorska višina: 532 m
Višinska razlika: 350 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 1 / 5