Andrej Erceg - Crni (AO Črnuče) in Monika Kambič (AO Kamnik, vodja), od 4. septembra do 3. oktobra - V gore nad dolino Miyar v indijski Himalaji.
Dolina Miyar leži na severu države Himachal v Indijski Himalaji. Nad dolino se dvigajo visoke granitne stene, vrhovi mnogih so še ne preplezani. Najin cilj je bil splezati čim več smeri, po možnosti prvenstvenih, prostih ponovitev in prvih pristopov.
Na začetku odprave si je kar sledil niz negativnih dogodkov. Par tednov pred odhodom je odpovedal tretji član(ica) odprave, osebna prtljaga, ki ni prispela v New Delhi, ampak šele dva dni kasneje, džip, ki naju je odložil sredi ničesar 8 km pred končnim ciljem, konjar, ki naju je ogoljufal in prepričal, da morava vzeti kar šest konjev za ubogih 220 kg tovora in zaračunal za pet dni povratnega pohoda, kljub temu da sva potem prispela v bazo v manj kot desetih urah. Za povrhu vsega je bilo še deževno in vetrovno in se ni videlo ničesar.
Potem pa je vse prispevalo k temu, da se je ta odprava uvrstila v seznam mojih najlepših.
V prav idilični bazi, z lastnim izvirom, sta naju pričakala avstrijska plezalca Gerhard in Ines, ki sta v treh tednih splezala kar pet smeri, večinoma prvenstvenih.
Odpravila sva se na aklimatizacijski vzpon na Toro Peak (ok. 4950 m). Naslednji dan sva ponovila vzpon po JV razu (Grmovšek 2007), opremo pa pustila kar na moreni pod steno.
Sledil je dan počitka. Naslednji dan sva postavila ABC na višini 4700 metrov. Popoldan je že začelo deževati in snežiti, ugotovila sva, da šotor pušča.
Naslednji dan sva imela neuspeli poskus na še ne preplezan raz, v močnem nalivu sva sestopila v bazo. Ponoči je snežilo prav do baze.
V čisti depresiji si predstavljava, kako se je zdaj začelo daljše obdobje slabega vremena in kako bova lahko samo še sanjala o vzponih.
Ampak že naslednji dan naju preseneti prekrasen dan. Takoj se odpraviva proti ABC in načrtujeva prvenstveno smer po JV razu Masala (Dome) Peak, kljub temu da je še vse zasneženo.
Počakava, da sonce posije v steno in vstopiva. Da bi bila čim hitrejša, do V. stopnje plezava kar nenavezana v iskanju najlažjih prehodov. Tako sva po petih urah na vrhu - 5650 metrov. Na vrhu ugotoviva, da prvopristopnika (2010) verjetno nista bila na pravem vrhu, ker v njunih poročilih piše, da bi se naj začela spuščati direktno z vrha, prispela sta pa ob mraku na greben in naredila varovališče za spust, s katerega se še ne vidi vrha. Izkoristila sva nekaj njunih spustov in naredila še nekaj svojih, v lažjem pa plezala navzdol. V ABC se vrneva z zadnjo svetlobo.
Naslednji dan si ogledava sklop piramidastih vrhov. Plezanje je uživaško, skala zelo dobra. Na vrhu drugega stolpa pa odkrijeva varovališče za spust, tako ugotoviva, da sva plezala Grmovškov Trident ridge v Premsingh Peaku. Kljub popoldanski snežni plohi je vreme še vedno lepo. Vseeno potrebujeva en dan počitka. Ampak kot ne moreva mirovati, se odločiva, da si ogledava enega izmed najbolj zaželenih ciljev od blizu. Po štirih urah naporne hoje po ledeniških morenah in ledeniku se približava najbolj impozantnem vrhu na tem področju - Neverseen tower (ok. 6000 m), ki je zaradi običajno neugodnih vremenskih razmer in odmaknjenosti bil zelo malokrat preplezan (morda dvakrat?). Odločiva se poskusiti, seveda po enem dnevu počitka. Najhujše pa je dejstvo, da sva skoraj brez hrane, saj nisva načrtovala toliko dni na ABC.
Naslednji dan se že sredi dneva čisto pooblači, sledijo si snežne plohe z zelo močnim vetrom. Ne veva kaj naredit. Zbudim se še pred budilko ob pol dveh zjutraj, pogledam proti hribom in vidim velik črn oblak, poleg tega pa je še strašno mraz, zato se odločiva, da ne greva. Andrej se zbudi že ob šestih zjutraj in vidi popolnoma jasen dan, brez vetra. Tako sva jezna, da sploh ne veva, kaj bi. Bil je še zadnji možen dan, kajti ostala sva brez hrane. Po dolgem premišljevanju se Andrej (največji lakotnik) prostovoljno javi, da gre v bazo po hrano in poskusiva naslednji dan. Težko je biti tudi brez vremenske napovedi. Moraš se zanesti samo na občutek.
Andrej v Milky Way in (desno) Turaya Peaku
Sredi dopoldneva začne močno pihati, nebo se zakrije, okoli enih sem v šotoru sredi snežnega viharja. Plohe si sledijo do večera. Zdaj veva, da bova morala pozabiti na Neverseena, saj si sploh ne predstavljava, kako bi lahko plezala, če je že na ABC proti jutru okoli -5 °C, kaj šele 1300 metrov višje.
Vreme se je izboljšalo. Andrej si je ogledal nek lep raz, za katerega upava, da še ni bil preplezan.
Ko končno prispem do vznožja stolpa, se počutim brez moči in sem jezna na Andreja, da si je izbral tako oddaljen cilj, za po vrhu pa mi še predlaga, da greva po lažjem svetu do grebena in potem na vrh. Jaz sem si želela plezati! Ogledam si težjo vstopno linijo in tudi začnem s prvim raztežajem. Z enkratno plezarijo se mi tudi moči povrnejo. Krasna poka, ki postaja z vsakim metrom širša. Andrej dobi zahtevnejši raztežaj v strehi in prečnici. Neverjetni prehodi si kar sledijo. Tako plezava do vrha in zavijeva še desno na še višji vrh v sklopu. Tokrat veva, da sva tudi prvopristopnika. Prvič sva bila navezana od začetka do konca, tudi sestop je bil kar zahteven.
V ABC prispeva s temo, jaz spet čisto brez moči, Andrej pa s prebavnimi težavami. Odločim se, da bom sestopila v bazo, saj je teden dni v ABC že kar dovolj. Andreju pa predlagam, da, če se bo boljše počutil, sam poskusi splezat na še nepreplezan vrh zahodno od Double Peaka, ki sva ga še načrtovala.
Krasno vreme v bazi, kopanje, pranje perila, dobra hrana ... Ker se Andrej ne prikaže v bazi, sklepam, da je šel plezat.
Popoldne se vreme prav na hitro poslabša. Okoli dveh se začne pravi snežni metež. Ura je že šest in me začne že močno skrbeti za Andreja. Končno se proti večeru prikaže popolnoma moker in zasnežen. Splezal je izredno krušljivo smer na prvi vrh, na višino okoli 5400 metrov.
Še zadnji dan v bazi, spet sončen. Popoldne pride naš simpatičen konjar Prem Singh (drugi kot gor grede).
Naslednji dan kar v enem dnevu sestopimo do prve vasi Shukto (ok. 35 km), kjer je doma konjar in naju pristno in obilno pogostijo.
Seznam preplezanih smeri:
Toro Peak (4950 m), SV raz: VI-, 300 m (dolžine 500 m) - 12. 9. 2011
Masala Peak (5650 m), Speedy Gonzales: VI-/IV-V, 900 m (ok. 1500 m dolžine), prvenstvena in prvi pristop - 19. september 2011
Premsingh Peak (5300 m), Trident Ridge: VII+/VII, 550 m višine (900 m dolžine) - 20. 9. 2011
Turaya Peak (5250 m), Milky Way (VIII-/VI, 350 m (600 m dolžine), prvenstvena in prvi pristop - 24. 9. 2011
Peak 5400, Sweet Aljonka (VI-/V, 400 m), prvenstvena - 26. 9. 2011
Kronološki potek odprave:
04.09.: Polet Ljubljana - Istambul - Delhi
05.09.: Prihod v Delhi. Najina prtljaga ni prispela. Odhod z avtobusom v manali
06.09.: Prihod v manali - Nakupi
07.09.: Nakup hrane in ostalega. Prispela najina izgubljena prtljaga.
08.09.: Odhod z džipom proti severu, dež. Rohtang pass skoraj neprevozen. Prihod na začetek Miyar valley.
09.09.: Hodiva do vasi Shukto in še dve uri ter se utaboriva.
10.09.: Hodiva sedem ur in prispeva v bazni tabor na višini okoli 3950 metrov.
11.09.: Sončno. Aklimatizacijski vzpon na Toro Peak (jaz 150 m nižje).
12.09.: Sončno. Plezava JV Raz Toro Peaka v iskanju težjih prehodov. Pustiva opremo na moreni.
13.09.: Sončno. Proti večeru sneg. Počitek.
14.09.: Sončno. Popoldanske nevihte. Postaviva ABC na višini (4700 m).
15.09.: Plohe in snežne nevihte. Neuspeli poskus na raz nad ABC. Sestop v bazo
16.09.: Dež in sneg
17.09.: Sončno. V bazi čakava, da bo sneg skopnel
18.09.: Sončno. Vzpon na ABC
19.09.: Sončno. Splezava na Masala Peak (5 h, 5650 m) - prvenstvena.
20.09.: Sončno. Preplezava Trident ridge (5 h) na Premsingh peak (5300 m).
21.09.: Sončno. Po moreni in ledeniku do Neverseena (7 h hoje).
22.09.: Sončno. Popoldanske nevihte. Počitek.
23.09.: Sončno. Popoldan snežni vihar. Andrej sestopi v bazo po hrano.
24.09.: Sončno. Preplezava prvenstveno na še deviški vrh, ki ga krstiva Turaya Peak. (ok. 5250 m).
25.09.: Sončno. Monika sestopi v bazo, Andrej okreva na ABC.
26.09.: Sončno zjutraj, popoldan snežni metež.
Andrej spleza krušljivo prvenstveno smer na prvi vrh Peaka 5400 ter sestopi v bazo.
27.09.: Sončno. Zadnji dan v bazi.
28.09.: Neverjetno sončno. Sestop v dolino do vasi Shukto (7 h).
29.09.: Sončno. Odhod z džipom proti Manaliju.
30.09.: Monika odpotuje proti New Delhiju.
01.10.: Prihod v Delhi.
03.10.: Monika odpotuje proti Sloveniji.
Lepo bi se zahvalila svojim (in najinim) dobrotnikom za podporo odpravi: BERGHAUS, PZS, AO PD Kamnik
Besedilo in fotografije Monika Kambič