Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Množično na Snežnik

Delo: Jutri in v nedeljo se bodo na Sviščakih zbirali planinci in ljubitelji narave, udeleženci 6. zimskega vzpona na Snežnik

Jutri bo s Sviščakov krenila kolona udeležencev šestega zimskega vzpona na Snežnik. Zaradi velikega zanimanja so se organizatorji PD Ilirska Bistrica, letos prvič odločili, da bodo vzpon organizirali dva dni zapored. Jutri se bodo proti vrhu vzpenjali v glavnem tisti, ki so prišli v večjih skupinah, člani planinskih društev in delovni kolektivi, v nedeljo pa predvsem individualni udeleženci. Pričakujejo, da bo letošnja udeležba rekordna, saj je bilo na vrhu Snežnika že lani nad 2000 planincev in ljubiteljev narave, ki so brez težav zmogli dvoinpolurno hojo po zasneženih pobočjih, vse do koče na nadmorski višini 1796 m.
Vsakoletni zimski vzpon na Snežnik — prvič so ga organizirali v letu 1975 — poteka v znamenju nadaljevanja tradicij NOB, obenem pa je to množična rekreacijska akcija, ki se je udeležuje tudi veliko število žensk in mladine. Pokroviteljstvo nad vzponom so prevzeli Istrski odred, Zveza združenj borcev NOB in Primorske novice. Že od vsega začetka si je ta množična akcija pridobivala vedno več privržencev, saj je bila vsako leto skrbno pripravljena, tako da so se je lahko udeleževali tudi tisti, ki nimajo planinskih izkušenj. Za varnost udeležencev bodo skrbeli izkušeni planinci, ekipe prve pomoči in radioamaterji, ki bodo vzdrževali radijske zveze. Po označenih poteh se bodo udeleženci dopoldne odpravili s Sviščakov proti koči na vrhu, zgodaj popoldne pa se bodo vračali nazaj na izhodiščno točko, odkoder se bodo z avtobusi ali osebnimi avtomobili od-peljali v dolino.
Udeležencem priporočajo, naj ne zahajajo z označenih poti, saj sicer organizator zanje ne more prevzeti odgovornosti.
Smeri za smučarje, ki se bodo ob povratku smučali v dolino, bodo označene posebej, tako da tisti, ki bodo šli peš, ne bodo ogroženi.
Podrobnejše informacije bodo udeleženci prejeli na izhodiščni točki na Sviščakih. ( 7.3.80 )

Dober tek in na zdravje!

Obiskovalci Sviščakov in Snežnika ne bodo našli razkošnih gostinskih lokalov, kar je seveda razumljivo, saj gre za planinsko izletniško točko. To pa seveda ne pomeni, da je treba vse prinesti v nahrbtniku. Na Sviščakih sta dve gostišči, ki lahko postrežeta z jedačo in pijačo: planinski dom, ki ga upravlja PD Ilirska Bistrica in Planika, počitniški dom LKI Lesonit. V planinskem domu razpolagajo z dvajsetimi ležišči, ki so povečini zelo zasedena, saj je gostov vedno več. Tu postrežejo z dobro domačo hrano - komur se mudi, ponudijo sendvič s pršutom, ostalim pa razne enolončnice in kranjske klobase z zeljem. K temu sodi še pijača, pravi planinski čaj. Točijo pa seveda tudi druge pijače. (7. 3. 80)

Vzpon postaja tradicija

Pričakujejo, da bo letošnji zimski vzpon na Snežnik še posebno množičen, saj je to že skoraj tradicionalna prireditev. Kako je bilo v preteklih letih? Iz Primorskih novic smo izluščili nekaj najznačilnejših zapisov

(vk) — Začelo se je pred šestimi leti. Mnogi se še spominjajo, kakšen odziv je takrat v javnosti doživljala ideja o pohodu stotih žensk na Triglav. S »sto ženskami« je prišel na dan Teleksov predhodnik, bilo je mišljeno malo za šalo, malo zares, ženske iz vse Slovenije pa so vabilo vzele bolj zares, kot so pričakovali organizatorji, in tako ni manjkalo zamer pri tistih, ki so morale ostati v dolini.

Zdaj pa jih ne bi popeljali na Snežnik, so se vprašali Bistričani. Rečeno, storjeno. Marca 1975 so prvič organizirali vzpon, ki danes postaja že tradicionalen in je presegel prvotno zasnovo. Danes to ni več le »ženski« vzpon, ampak množična planinska akcija, ob kateri obujajo tudi tradicije iz NOB, ko so se po pobočjih Snežnika pomikali partizani Istrskega odreda.

Kako je bilo takrat, marca 1975? In kasneje, ko je pobuda o vzponu doživljala vedno bolj množičen odziv? Pogovarjali smo se z nekaterimi udeleženci, pobrskali pa smo tudi po našem arhivu in poskušali izluščiti nekaj najznačilnejših zapisov ter fotografij.
»Veter, sneg, Snežnik in —sto žensk«: pod tem naslovom je 21. marca 1975 poročal v Primorskih novicah novinar Edi Fatur. »Minulo nedeljo so v Ilirski Bistrici na izviren način proslavili obletnico preselitve partizanske bolnišnice Zajelšje na varna pobočja Snežnika. V gosti megli in visokem snegu so priredili obenem tudi pohod 100 žensk na ta vrh. Akcija bo tradicionalna, letos pa so jo izvedli v okviru prireditev ob mednarodnem letu žensk. Bilo je enkratno... Tisti, ki je minulo nedeljo slučajno prišel na Sviščake, je bržkone začuden opazoval nevsakdanji vrvež, ki se je začel že v zgodnjih jutranjih urah in se ni polegel do poz-nega popoldneva...«
Tisto leto se je vzpona udeležilo okrog 300 ljudi, med njimi skoraj polovica žensk. Med udeleženkami je bilo tudi nekaj starejših, ki so vse srečno prišle na vrh.
Naslednje leto je bilo vreme organizatorjem zelo nenaklonjeno. »181 udeležencev se je med potjo s težkimi vremenskimi razmerami, saj so morali med potjo s Sviščakov premagovati poldrugi meter debelo snežno odejo. Pod vrhom jih je pričakal hud metež z burjo in mrazom. Kljub temu nihče ni klonil. Človeška volja je bila močnejša od narave, pa tudi od teptalnega stroja, ki je že po nekaj sto metrih obtičal v zametih.« Tako je v Primorskih novicah s kančkom humorja zapisal Just Ivanovič.
Značilnost tega vzpona je bila tudi, da so se udeleženci na vrh Snežnika vzpenjali pozimi, sestopali pa že spomladi, kajti v so-boto, 20. marca ob 12. uri in 50 minut, torej medtem, ko so bili na vrhu Snežnika, je že nastopila koledarska pomlad.

Leta 1977 so pokroviteljstvo nad zimskimi vzponi na Snežnik prevzeli borci Istrskega odreda. Leto zatem, ko je Snežnik postal cilj planincev iz bližnjih in oddaljenejših krajev Primorske, je bilo udeležencev že nad petsto. »Organizator je mislil prav na vse«, smo zapisali v Primorskih novicah, za varnost je bilo poskrbljeno tako, da bolj ne bi moglo biti. Kolona je imela stalno zvezo z vrhom, Sviščaki in Ilirsko Bistrico, razen tega je udeležence spremljala ekipa za prvo pomoč. Vse se je končalo srečno, tudi za tiste, ki so se do vrha povzpeli s smučarsko opremo in so se pri povratku spuščali v dolino na smučeh.

In kako je bilo lani? Na 1796 metrov visoki Snežnik se je podalo rekordno število udeležencev: nad 2.000 planincev in ljubiteljev gora iz sedemnajstih društev iz Slovenije in Hrvaške, pa tudi nekaj sto udeležencev iz sosednje Italije. Pobudniki prav gotovo niso pričakovali, da bo vzpon v tako kratkem času doživel tolikšno popularnost. Povsem se je uveljavila temeljna zasnova — množičnost. Na vrh se je povzpelo izredno veliko žensk, med njimi precej starejših, ter otrok. Tudi lani je vse potekalo gladko, brez vsakršnih zapletov. Organizatorji so želi pohvale, pa tudi udeleženci sami so pokazali veliko discipline.
»Nobenega dvoma ni, da bo prihodnje leto kolona v snežni gazi na Snežnik še daljša«, smo zapisali v Novicah. Res — če sodimo po zanimanju, ki ga kažejo planinska društva in vsi ljubitelji gora od blizu in daleč, bo vzpon na primorskega očaka kmalu postal tradicionalna, množična prireditev, ena od redkih, pravzaprav edina na širšem območju.

1975 - Prvega vzpona na Snežnik se je udeležilo tudi 130 žensk, med njimi precej starejših, ki so vse srečno prišle do vrha.

1976 - Prvi je prispel na cilj Igor Ivančič. S smučmi je potreboval za 8 kilometrov dolgo pot od Sviščakov do vrha manj kot dve uri.

1977 - Kolona udeležencev se odpravlja s Sviščakov proti vrhu. V ospredju, s praporom: Janko Muha, pobudnik prireditve, stalni vodja vseh dosedanjih vzponov, sicer že vrsto let znan kot zelo zavzet planinec in smučarski delavec.

1979 - Mladi člani planinskega društva iz Ilirske Bistrice so položili venec v spomin padlim borcem. (7. 3. 80)


ZAPISI IZ NOB — ZAPISI IZ NOB — ZAPISI IZ NOB
Istrski odred — pokrovitelj vzpona na Snežnik

Zimski vzpon na Snežnik pomeni nadaljevanje tradicij iz NOB, ko so se skozi snežniške gozdove prebijali borci Istrskega odreda. Objavljamo krajši odlomek iz knjige »Istrski odred«, ki jo je napisal Maks Zadnik

Istrski partizanski odred je bil ustanovljen, ko je doživljala ljudska vstaja na južnem Primorskem prehodne težave, objektivne in subjektivne možnosti pa so omogočale uspešno nadaljevanje boja.
V tedanjem obdobju pa je bilo treba ponovno zbrati in reorganizirati vse ljudske sile in materialna sredstva ter jih usmerjati v nadaljnje boje. Zato je bila odredu zaupana vloga vojaškega organizatorja in mobilizatorja ljudstva na južnem Primorskem območju. Opravljati bi moral vse najpomembnejše naloge vojaško-operativnega in politično-ekonomskega značaja, izvirajoče iz programa in potreb nadaljnjega razvoja NOB tako na njegovem operativnem območju kot tudi na širšem območju Slovenije.
Glavni štab NOV in PO Slovenije je. določil Istrskemu odredu z ustanovno odredbo, izdano 5. oktobra 1943 štabu 14. divizije, te glavne naloge:
1. mobilizacija novih borcev, zavarovanje in odpravljanje le-teh v enote 14. divizije ter druge enote NOV in PO Slovenije;
2. varovanje orožja, streliva, vojaške opreme in motornih vozil, preostalih v Brkinih in Istri; oboroževanje in opremljanje mobiliziranih novincev z orožjem iz tamkajšnjih zalog; organizacija prevozov motornih vozil čez progo Pivka-Reka na Notranjsko in od tam v sestavo pristojnih avtokomand enot NOV in POS;
3. preprečevanje represalij, ki bi jih poskušali izvajati sovražniki nad civilnim prebivalstvom;
4. rušenje cestnih in železniških zvez, ki jih uporablja okupatorska vojska, vznemirjanje Nemcev in njihovih zaveznikov ob njih, napadanje sovražnih vojaških kolon in prevoznih sredstev.
Z 2. točko ustanovne odredbe je bilo določeno odredu tudi operativno območje, število bataljonov in borcev v njih:
»V Brkinih in v Istri formirajte (to je veljalo štabu 14. divizije, op. pisca) odred, ki naj ostane na terenu, in sicer: v Brkinih en bataljon s 150 ljudmi in v Istri en bataljon s 150 ljudmi!«
O naravi in pomenu odredovih nalog, sposobnosti vodilnih kadrov, taktiki delovanja njegovih enot in organizaciji, sodelovanju in zvez z višjimi štabi je bilo v odredbi pojasnjeno:
»Naloge odreda so važne in precej težke, zato je treba imeti na terenu v sestavi odreda dobro organizirane in oborožene enote. S tem odredom organizirajte dobre kurirske zveze in, če bo le mogoče, tudi radijsko zvezo. Za pravilno izvajanje nalog odreda odgovarja vaš štab (štab 14. divizije, op. pisca), kateremu je odred podrejen. Odred naj operira v celoti v smislu odredne taktike, torej z razmestitvijo manjših enot na celotnem teritoriju tako, da je vse območje pretkano z našimi enotami in za sovražnika nevarno.«
Štab Istrskega odreda ni dobil ustanovne odredbe, ker jo je GŠ NOV in PO Slovenije poslal le štabu 14. divizije. Pač pa je bil pozneje zvedel za njeno vsebino in dopolnitve, ki jih je poslal štab 7. korpusa z navodili, odredbami in okrožnicami. Nesporno pa je, da niso mogli ne odredu nadrejena štaba (štab 14. divizije, ki mu je bil odred podrejen 27. decembra 1943, in štab 7. korpusa NOV in POJ, v katerega pristojnost je spadal do 27. januarja 1945) ne odredni štab dosledno upoštevati določil o številčnem stanju moštva, pač pa so jih dopolnjevali in prilagajali spremenjenim razmeram in širšim operativnim potrebam NOV in PO Slovenije. Med navodili štaba VII. korpusa odrednemu štabu je posebno pomembna odredba dne 27. decembra 1943, s katero je bila poudarjena zlasti večja samoiniciativnost odreda v izvajanju mobilizacije in rušenju prometnih zvez.
V neposrednem operativnem delovanju odredovih enot so do maja 1944 prevladovale naloge: mobilizacija, zbiranje orožja in opreme, spremljanje novincev na Notranjsko in rušenje prometnih zvez. Sredi avgusta 1944 so bile zaloge,zaplenjene italijanski vojski, v glavnem izčrpane in prav tako mobilizacijske možnosti, dostop v Istro pa zaradi koncentracije nemških enot precej otežkočen. Zato so bile od tedaj do konca vojne enote zaposlene predvsem z zaščito prebivalcev in aktivistov OF, z rušenjem prometnih zvez in z boji proti sovražniku.
69-letni Jože Žnidaršič, nekdanji komisar 2. bataljona Istrskega odreda, je tudi vnet planinec. Na pobočja Snežnika ga je neštetokrat vodila pot že v času NOB, ko so se tudi v najtežjih razmerah prebijali borci Istrskega odreda, Brkina, Kraševci, Istrani in Bistričani. »Snežnik nam je nudil zavetje, v najhujših časih, kot je bilo takrat avgusta 1944, ko smo čez snežniške gozdove nosili ranjence.« Jože Žnidaršič se je udeležil že vseh zimskih vzponov na Snežnik; udeleženci lanskega vzpona se ga spominjajo, ko je na vrhu spregovoril o bojni poti Istrskega odreda. — Na sliki: Jože Žnidaršič leta 1946. (7. 3. 80)

Zimsko darilo Snežnika

Zapis s šestega zimskega vzpona na Snežnik in pohoda »Tisoč žensk na Snežniku«

Predsednik organizacijskega odbora pohoda Janko Muha: »Kljub temu, da je prišlo nekaj manj ljudi kot smo pričakovali, ocenjujemo, da je vzpon popolnoma uspel. Njegov namen je, da se obiskovalci Snežnika seznanijo z zimskimi razmerami pri vzponu. Kar se tega tiče, so pogoji isti kot v alpskem svetu.«

Dež s petka na soboto nas je malce prestrašil: Kaj bo, ko pridemo do vznožja Snežnika? Vendar je jutro pokazalo, da je strah pred slabim vremenom odveč. Kombi je odpravo Primorskih novic, osem »občasnih« planincev, med katerimi so bila tri dekleta, pripeljal na Sviščake ob enajstih. - Za tiste, ki so se tedaj že vračali z najvišje gore primorskega Krasa, zavite v meglo in oblake, pozno, vendar se je kasneje izkazalo, da smo. izbrali ravno pravi trenutek za začetek vzpona. V planinskem domu nas pričaka tajnik planinskega društva Vojko Čeligoj. Na voljo so prvi podatki. Mi smo med zadnjimi, ki se odpravljajo prvega dne šestega zimskega vzpona na vrh Snežnika. Pred nami jih je bilo nekaj več kot tristo. Prišli so iz Kopra, Postojne, ljubljanskega Litostroja, Umaga, šest planincev je prispelo iz daljnega Tetova. To so člani pobratenega planinskega društva »Ljuboten« in iz Makedonije so se vozili celih 26 ur. Zdaj jih je čakala gora in verjetno bo poltretja ura vzpona manj naporna od poti.
Organizatorjev pohoda je okrog 150, poskrbljeno je za vse. Prejšnji vzponi so koš izkušenj obogatili, tako da zastojev ni nikjer. Vse večje skupine dobijo vodnike, radijska zveza ob poti in na vrhu je vzpostavljena, milica je poskrbela za urejen promet, pomagajo ji člani narodne zaščite iz Ilirske Bistrice. GG cesto neprestano pluži, tako da sneg, ki ga je ponoči zapadlo okrog 12 centimetrov, ne predstavlja nobene ovire. Prva pomoč je pripravljena za posredovanje, skratka, varnost je za tiste, ki se ravnajo po navodilih in držijo označene smeri, zagotovljena še bolje kot lani in leta poprej. Start in cilj sta urejena, vsak udeleženec vzpona dobi listek, ženske, ki praznujejo svoj praznik, pa tudi nalepko — drugi morajo zanjo plačati 10 dinarjev. Drobna pozornost, tako kot plastične zaščitne vrečke za noge, pripravljene na startu. Na vidnem mestu so tudi napisi Primorskih novic, letošnjega pokrovitelja, ob že tradicionalnem stalnem pokroviteljstvu Istrskega odreda.
»Nov sneg je malo otežil delo pri pripravah,« pravi Vojko Čeligoj, »vendar je huda noč, ki je za nami, le še dodala k zimskemu vzdušju vzpona«. Precej dela so imeli alpinisti planinskega društva in pripadniki teritorialne obrambe, ki so v petek vsekali v led in sneg gaz s stopnicami na najtežjih mestih.
Odpravimo se, najprej s hitrim korakom, čez nekaj časa pa je korak vodilnega v mali koloni ujel ritem, ki bo tudi manj pripravljene pripeljal do vrha brez večjih naprezanj. Skozi zasnežen gozd se vije pot, po kateri so vedno pogostejši prvi povratniki, tisti, ki so odšli na goro že navsezgodaj.
Po planinski navadi se pozdravljamo, sem ter tja pade kakšna beseda. Dobre volje je na pretek, menda smo vsi slabo voljo in tegobe pustili doma. Na gori smo vsi prijatelji. Tako zahteva pobočje pred nami, za večino povsem neznano, pa tudi za poznavalce in stare znance vedno pripravljeno ponuditi novo podobo.
Oblaki se za trenutek razkadijo, sonce pogleda skozi kopreno, kot da bi nam hotel dati moči. Do vrha ni več veliko poti, vendar je strma, pravi vzpon nas šele čaka. Tisti, ki se vračajo, nas hrabrijo in opozarjajo na veter. Oranžne anorake zategnemo in potisnemo kape globlje na ušesa. V zadnji spopad z goro gremo pripravljeni. Tu čaka, pred nami.
Mali Snežnik moli svoje čelo iz trgajočih se oblakov, naprej pa se valijo samo še belosive gmote. Snežnik terja svoje, tistemu, ki ga bo podcenjeval, bo pokazal zobe.
Udarci vetra šibajo čez greben. Druge strani na srečo ne vidimo, nekaj sto metrov globok prepad najbrž ne bi deloval kdove kako vzpodbudno. Iz snežnega naleta se izlušči skupina šolarjev. Izvemo, da so iz Pivke. Za njimi je že najhujše, nas še čaka. Grizemo v strmino, korak je počasnejši, a pomaga nam veter, ker piha v hrbet.
Pod zadnjo strmino, ko nekateri v naši strnjeni koloni zbirajo zadnje moči, se pojavi pred nami Matej Brus s filmsko kamero in obveznim fotoaparatom. Divji nalet vetra mu ne prepreči, da ne bi srečanja posnel na filmski trak. Tudi za nas bo dovolj posnetkov.
Za nekaj hipov nevidna roka razstre pogled proti vrhu. Še nekaj deset metrov nas loči do zavetišča in pogled nanj je zadnja vzpodbuda, ki jo čakamo.
Uspeli smo, pridružili smo se tristotim, ki so tega dne pred nami stopili na vrh 1796 metrov visokega očaka Velikega Snežnika. Zavetišče nudi toploto, dobrodošlica je prijazna beseda, pa tudi požirek »krepkega« in kozarec čaja, ki ga pripravlja v velikih posodah oskrbnica Loti Žnidaršič. Njen mož Jože pove, da je bilo doslej vse v najboljšem redu, in da vzpon poteka povsem po predvidevanjih. Mi smo med zadnjimi, zato se lahko v zavetišču zadržimo nekaj minut dalj. Neverjetno, kako na tej višini prija slanina, ugotavljamo, ko se malce izdihamo. Tu na vrhu so skupina alpinistov, ekipa prve pomoči, radioamaterji, nekaj planincev, ki se odpravljajo nazaj, in seveda predsednik organizacijskega odbora za zimski vzpon ter njegov idejni vodja Janko Muha: »Stvari tečejo, kot smo predvidevali. Samo obiskovalcev je manj, kot smo računali. Ustavil jih je dež, mislili so, da bo slabo vreme. Vendar poznavalci Snežnika vedo, da je nad Sviščaki skoraj vedno sneg in tu zgoraj je vreme pravzaprav lepo. En avtobus iz Postojne ni prišel, manj je tudi Ljubljančanov. Planinci menimo, da je vzpon kljub temu popolnoma uspel.«
O tem pričajo tudi druge številke. Zimski vzponi so močno povečali število obiskovalcev na vrhu Snežnika, prej so gore obiskovali le maloštevilni planinski zanesenjaki, zdaj pa lahko upravičeno govorimo o množičnosti, ne samo tedaj, ko je vzpon.
Medicinska sestra Mimica Klun iz bistriške splošne ambulante že šesto leto skrbi za prvo pomoč. Tokrat je ekipa najštevilnejša, sestavljajo jo zdravnica, voznik z rešilcem in tri sestre. »Tiste, ki so bile tukaj prvič, smo krstili. Radioamaterji so nato zapisali, da so se morale spustiti po tazadnji, da so se ohladile!« pove v smehu.
Posla doslej ni imela nobenega in razen prvi dve leti, ko so z akijem poslali v dolino nekaj obiskovalcev Snežnika, ki jim je postalo slabo, večjih posredovanj ni bilo potrebnih, pove Mimica Klun. Radio klub Snežnik si je uredil prostor za oddajanje v prvem nadstropju. Preko svojih zvez so že poslali poročilo z vrha v Koper, za popoldansko oddajo Radia Koper. Preko njihovih valov je šel tudi intervju z najstarejšim obiskovalcem Karlom Muho.
Radioamaterji so na vrhu Snežnika kar 24 dni na leto. Mesto oddajanja je izredno ugodno, tako da na tekmovanjih jugoslovanskega in evropskega ranga dosegajo visoka mesta. Njihova prisotnost zagotavlja varen potek vzpona in je eden najvažnejših elementov SLO, ki so vključeni v akcijo.

 

Naleti vetra, ki je nosil oblake in sneg, vsakogar ki nima primerne opreme, ustavijo še pred zadnjo strmino. Udeleženci letošnjega vzpona so navodila vzeli resno in se vsi opremili gori primerno.

Začetek poti, do vrha sta še slabi dve uri

Vračamo se v dolino. Pred nami je še nekaj sto metrov meteža, nato pa se brez vsakih težav v spremstvu sonca sprehodimo skozi gozd do Sviščakov. Za vzpon smo potrebovali dve uri, za povratek uro in pol. Za nami ostaja 1796 metrov visoka gora, premagana, a neokrnjene lepote, pripravljena, da nam jo ponudi tudi naslednjič. Ko odhajamo proti Ilirski Bistrici, utrujeni od prehojene poti, se nam urejajo vtisi in spomini.
Žal nam je, da se Snežnika in njegovih gozdov spomnimo samo nekajkrat na leto. Njegova bogastva ostajajo neizkoriščena in skrita večini. Kolikor je skrivnostnost gozdov in pobočij včasih ljubosumno skrivana lastnina rednih obiskovalcev, toliko je škoda, da je Snežnik še vedno na obrobju naših misli in dejanj.
Reportažo so pripravi:
PETAR NIKOLIČ
MAJDA SUŠA
MATEJ BRUS
VENČESLAV JAPELJ ( 11.3.80 )


6. zimski vzpon na Snežnik (PN,11. 3. 80)

Planinsko društvo Ilirska Bistrica je v soboto in nedeljo že šestič pripravilo zimski vzpon na Snežnik, ki je potekal tudi pod geslom »tisoč žensk na Snežniku«. Pokrovitelj je odbor Istrskega odreda, ker je vzpon posvečen bojem tega odreda med narodnoosvobodilno borbo v gozdovih pod Snežnikom, letos pa so bile pokrovitelj tudi Primorske novice. V soboto se je vzpona, ki je bil prvič dvodneven, udeležilo nekaj čez tristo ljudi, v nedeljo pa okrog 2200, tako da je po množičnosti spet postavljen rekord. Vendar so zaradi čez noč zapadlega snega in dveh plazov organizatorji nedeljski vzpon skrajšali za tretjino. Z organizacijske plati je vzpon popolnoma uspel. (Foto: M. Brus)


MNENJA (11. 3. 80)
Snežnik nas je očaral

Angela Podlestek, Koper, 47: »Sem članica obalnega planinskega društva Koper. Na osnovni šoli v Kopru vodim skupino pionirjev — planincev. Letos sem se prvič udeležila množičnega pohoda na Snežnik, čeprav sem se sicer nanj že večkrat povzpela. Glede udeležbe menim, da je vreme preprečilo, da bi bil vzpon številnejši, saj so bili organizatorji zjutraj zaskrbljeni, da bo vzpon celo onemogočen, ker je bilo proti vrhu tako vetrovno.«

Marica Krol, Piran, članica PD Tomos: »Na Snežniku sem tokrat drugič. To organiziranje vzpona čutim kot darilo ženskam ob njihovem prazniku, 8. marcu. Veliko žensk le redko zaide v planine, bilo bi pa zares škoda, da se na najvišjo točko južne Primorske ne bi povzpeli vsaj enkrat v letu. Priporočam vsem ženskam, ki se letos vzpona niso udeležile, da to storijo prihodnje leto. Posebej pa moram pohvaliti organizacijo, saj je bila pot varno pripravljena ob vznožju do vrha.«

Anica Šircelj, članica obalnega planinskega društva Koper: »Tokrat sem že petič na Snežniku. Ko sem se prvič povzpela nanj, me je bilo strah, da ne bom vzdržala. No potem je šlo vse gladko. Tokrat peti vzpon mi je v pravo veselje, na vrh sem prišla brez težav. Navdušena sem nad organizacijo vzpona, še posebno moram pohvaliti pripravljavce poti. Tudi na vrhu so nas v koči prisrčno sprejeli in nam ponudili toplega čaja.«

Karlo Muha, Ilirska Bistrica, 79: »Že od leta 1946 sem član planinskega društva Ilirska Bistrica. V svojih 79 letih sem bil že tolikokrat na Snežniku, da vam ne bi mogel povedati niti približne številke, včasih tudi po štirikrat na teden. Ko smo začeli leta 1947 graditi kočo na Snežniku sem veliko pomagal pri delih. Navdušen sem nad napredkom v planinstvu, nad organizacijo vzpona. Nekoliko sem se bal, da poti ne bom več zmogel, veste vid mi je že skoraj popolnoma opešal, toda moral sem na vrh.«

Mirče Trpevski, Tetovo, 21: »Sem član planinskega društva Ljuboten in letos sem prvič na Snežniku. Povabilo planinskega društva Ilirska Bistrica nas je zelo razveselilo. V skupini šestih planincev smo dan pred vzponom pripotovali iz Makedonije. Lepota pokrajine nas je navdušila, v marsičem je Snežnik podoben Ljubotenu. Iznenadila nas je množična udeležba, morda nas bo prihodnje leto na Snežniku tudi nas že trideset.«

  07.03.1980

Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

Kategorije:
Novosti POH SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti