Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Močile

Zasnežene Močile v vetru.

Močile

Matej Vogrinčič: Kot običajno je zbirališče pri prijatelju v Ljubljani. Tokrat žal ni tretjega člana, ki se današnje ture ni mogel udeležiti in tako se s prijateljem odpraviva na Pokljuko. Napoved ni obetavna, saj bo vetrovno. Pred osmo uro zjutraj prispeva na parkirišče na Rudnem polju. Termometer kaže -6 °C. Stopiva iz avta in kar se da hitro tudi oblečeva, ker veter neusmiljeno piha.

 

Prijatelj poravna parkirnino in že obuvava pancerje. Samo puhovka ni dovolj, zato hitro nataknem še kapo, kapuco in rokavice. Med obuvanjem pancerjev prijatelju prsti skoraj zmrznejo. Vključiva žolni in stopiva v gozd, kjer je veter sneg obdal z iglicami in vejicami. Hodiva do smučišča, greva mimo ratraka, ki pripravlja smučišče in se odločiva za pot proti planini Konjščice, da se bova nato povzpela na vrh Močil. Zavijeva v gozd in ocenjujeva količino novozapadlega snega. Sreča, snega bo dovolj za kvalitetno smuko tudi v gozdu. Veter neusmiljeno piha, vrhovi smrek se zibljejo v njegovem ritmu, midva pa veselo pridobivava na višini. Končno prilezeva do prve jase, kjer srečava “smrežaka”, kateremu prijatelj odpre zasneženo oko. Po kreativnem ustvarjanju jo mahneva naprej do spodnjega grebena Plesišča, snameva kože s smuči in pripraviva opremo za smučanje na planino Konjščice. Na odprtem pobočju je veter močnejši, a še znosen. Narediva prve zavoje, ki so obetavni. Hitro prismučava do potoka, kjer je potrebno malce prestopanja in kmalu sva na travniku nad planino Konjščice. Veter neusmiljeno nosi sneg in to občutiva iz zavoja v zavoj. Prvi spust je za nama in ustaviva se pri potoku, kjer naju čaka 'najljubše opravilo', lepljenje kož na smuči v snežnem vetru. Čas je tudi za prigrizek in nekaj požirkov čaja z domačim Žajblovcem, ki naju dodobra ogreje.

 

Z novimi močmi kreneva proti najinemu cilju. Prečkava potok in že sva na najbolj vetrovnem delu ture, to je planini Konjščici. Sunki vetra naju dobro premetavajo, na trenutke je potrebno loviti ravnotežje. Veter nosi sneg kot bi sipal moko. Puhovka s kapuco me dobro greje. Planino poskušava kar se da hitro prehoditi in se umakniti v zavetje gozda. Sledi vzpon na Močile. Na srečo v gozdu ni čutiti hudega vetra. Med hojo opažava, da je veter kar precej spremenil sneg, ki je postal zbit in težak. Kmalu prideva na ravnico na Močilah med Mesnovo glavo in Koto 1784 m v grebenu Slemena, kjer nemudoma poiščeva zavetje. Kože grejo v nahrbtnik in čas je za spust. Apetiti so veliki, ampak razmere niso po pričakovanjih. Rahlega puhca ni več. Veter ga je zbil. Narediva nekaj zavojev in noge so hitro težke in utrujene. Izmenjaje počivava in smučava na planino Konjščice, kjer veter še zmeraj vztraja, midva pa pohitiva v zavetrje ob potoku. Sledi še zadnji vzpon nazaj na greben Plesišča. S težavo poskušava nalepiti kože, 'zaprašene' od snega, ki ga je veter nanesel nanje. Pred vzponom se še okrepčava in odrineva nazaj proti grebenu Plesišča. Preostanek ture nama polepša naletavanje snega. Priključiva na gaz predhodnikov, katera nama olajša pot navkreber. Snežinke nama delajo družbo do grebena Plesišča, od koder skozi gozd odsmučava solidno do smučišča na Rudnem polju, ki obratuje, a je obisk glede na odlične snežne razmere zelo skromen.

 

Kratek postanek je dobrodošel, nato sledi še smučanje po gozdni cesti do avta, kjer pospraviva opremo in že drviva na zasluženo kosilo in pivo na Zatrnik.

 

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 44348

Novosti