Planinska skupina Bazovica je 13. marca organizirala še eno potepanje po otoku Krku
„Vremenski rdeči alarm! Burja bo ovirala promet v nedeljo! Ne hodite na pot, raje ostanite doma!“ in podobno se je lahko prebralo ali slišalo v vremenskih napovedih za nedeljo, 13. marca.
Kako odpovedati izlet, če imaš prijavljenih ljudi za dva avtobusa, dogovorjenih vrsto osebnih avtomobilov, prijateljev iz vseh koncev Slovenije, več kot 80 planincev? Z enim izmed avtobusov se iz Ljubljane pripeljejo člani PD RTV Ljubljana; to je društvo, s katerim planinska skupina Bazovica že vrsto let tesno sodeluje.
V noči iz sobote na nedeljo nisem dobro spal. A bomo jutri sploh uspeli priti na Krk? Če pridemo, ali se bomo lahko kasneje vrnili nazaj? Drugi dan je treba oditi v službo! V Baški nas je že čakalo nekaj Ljubljančanov, ki so se odločili cel konec tedna prebiti na tem krasnem otoku.
Jutro je bilo hladno, veter je grmel celo noč, kot bi se vlaki vozili okrog naše hiše. Zjutraj burja še zmeraj ni pojenjala. Na zbirnem mestu na Trgu bana Jelačića na Reki pa vendarle vsi prijavljeni čakajo! Ni bilo kaj razmišljati, treba se je bilo odpraviti na pot. Do kod bomo prišli bomo še videli. Na srečo, most je bil zaprt le za visoke avtobuse, na Hrvaškem rečemo 'na kat' in kamperske prikolice. Naposled smo le prišli na otok.
Najprej smo se ustavili na arheološkem najdbišču Cicikini nad Malinsko, ki ga arheologi še zmeraj preučujejo, zato je za udeležence bazoviškega izleta na Krk, obisk najdbišča bil ekskluziven- nekaj, česar si drugi še ne morejo ogledati. Gre za ostanke samostanskega kompleksa in bazilike iz pozne antike. Stavbe so stale na poti med takratnimi največjimi mesti na otoku: Curicto in Fulfiniumom. Kasneje je življenje kar naenkrat izginilo iz tega, v hrastovem gozdu skritega samostana. Ali so ga požgali hrvaški prišleki v sedmem stoletju, ko so naseljavali te kraje? Prav tako kot so požgali številna druga naselja in objekte. Po prehodu na krščanstvo pa so na temeljih požganih cerkva gradili nove, sicer skromnejše in manjše cerkve. Trdno so se oprijeli nove vere in nove pisave, glagolice.
V Baški burja ni pihala tako močno, kot je bilo pričakovati. V kraju, kjer doseže svojo največjo moč na vzhodni jadranski obali, je bila nekako blaga, tiha in umirjena, ter nam tako omogočila, da se predvideni program izpelje skoraj v celoti. Skupini B in C sta se povzpeli na Zakam, krasno razgledno točko nad Baško. Za tem je skupina B nadaljevala pot na nekaj čez 400 metrov visoki Hlam, najvišji vrh na severovzodnem grebenu nad Baško. Skupina C pa se je vrnila v udobno zavetje baščanskih ulic in lokalov.
Medtem pa je skupina A nadaljevala pot po planoti proti mrgarjem Podhlamac in bivšemu poletnemu naselju Havdene, v katerem so prebivalci Drage Baščanske bivali v času poletnih ovčarskih in poljedeljskih opravil. Brez vode seveda ni življenja na teh planotah v pozno spomladanskih in poletnih sušnih obdobjih. Za ovce so pripravljene številne mlake, v katerih voda za človeka ni pitna. Zato je zanimiv podatek o tem, kako so si Dražani priskrbeli pitno vodo na tej puščobni kraški planoti – vodo, ki je omogočila večdnevno bivanje. V suhozidni tehniki izpeljani t.i. 'draški bunari', so prave mojstrovine suhozidne gradnje. Na prvi pogled ravna strešna površina, omogoča zbiranje vode. Ozek in strmi teren ovcam in drugim živalim onemogoča dostop do vode. Prepih skozi prazne prostorčke med posameznimi kamni hladi vodo. Mrak, v katerem se voda nahaja, preprečuje rast zelenih alg. Dno jezera pa je iz neprepustne ilovnate prsti. V Havdenah je edini dvojni studenec na planoti, saj je v tem naselju bilo več hišk za bivanje, ki so prav tako grajene v suhozidni tehniki. Kamen je bil tod okrog najbolj dostopen gradbeni material.
Po počitku na Havdenah je sledil še spust po lepo utrjeni, a že precej zapuščeni, poti v Drago Baščansko. Ovc je na planoti številčno približno enako kot vrsto let nazaj, le ovčarjev je veliko manj. Iz tega vzroka posamezne stare poti zaraščajo in izginjajo iz spominov tamkajšnjega prebivalstva. Nekaj jih bo ostalo ohranjenih iz turističnih vzrokov, drugi bodo žal pahnjeni v pozabo.
V času našega pohajanja po otoku so krški most zaprli še za drugo kategorijo vozil: lahka dostavna vozila in vozila z nadkritim tovornim prostorom. Prehod čez most je za oba avtobusa bila majhna avantura, ki se je končala z burnim aplavzom vozniku, ki jim je vendarle uspelo ohraniti mirno kri in nas varno pripeljati najprej na kopno in tudi domov.
Besedilo: Darko Mohar
Posnetki: Jože Mihelič in Darko Mohar