Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Moj prvi dvotisočak

Tigerič Piko: Lahko dostopna in dobro obiskana gora, le nas, pliškov, je malo.

Raduho Izi vedno rad duha

Izi, me boš jutri nesel še na Raduho? »Bova jutri zjutraj videla, kakšno bo vreme.« Kot da ne obstajajo vremenske napovedi. »Lahko bi opazil, da niti za en dan naprej niso več vedno točne.«
 
Dan je drugačen. Nebo so nam čez noč ponovno prekrili s kopreno. Na soncu je vroče in v senci hladno. Nedeljskih izletnikov nas je na izhodišču pri Bukovniku kar nekaj, vendar parkiranje ni problem. Danes me bo ekipa pliškov počakala v avtu, z Izijem grem sam. Po nekaj minutah hoje pride do meni najljubšega macesna, tokrat okrašenega z množico gob. S ceste ga usmerim na gozdno pot. Malo godrnja: »Joj, zaradi dežja bo precej blatna.« O, tudi blato je lahko pristno, ne samo tebi ljuba drevesa! Se bomo po cesti pa vračali. Konec koncev sem jaz navigator!
 
   
 
Nedaleč pred nama hodijo ljudje s psi. Dohitiva psička Čilija in Didi, ki ne lajata, otroke, ki ne tulijo, in odrasle, ki so naravi dorasli. Pri koči na Grohotu se ne ustavljava, korak se na pašniku podaljša. »Ojej!« zine Izi. Še vedno se mu pripeti, da stopi na kravji drek. Kako to, da po tolikih letih ni ozavestil tega, da se bolj gleda pod noge, ko se stopi na pašnik?
 
Pri dežurni ekipi gorskih reševalcev javiva, da se pri njih ustaviva nazaj grede. Kdo je danes tu glavni, vprašam ljudi pred postojanko. Dva s prstom pokažeta drug na drugega. »On.« Spogledata se in popravita: »Midva dežurava.« Mislil sem ju že vprašati, kaj de žurata, pa me Izi spodbode, naj teh mladih fantov nikar ne provociram. Saj gre za prijatelje njegovih prijateljev s Pece.
 
»Piko, ni se lepo šaliti na račun reševalcev, saj veš, da so nujno potrebni. Poleg tega nas opozarjajo, zakaj prihaja do največ nesreč.« Kaj ne ve, da se bodo nesreče vedno dogajale in da reševanje ne bo izumrlo? Poleg tega pa – kakšen smisel je imeti gorske reševalce, če nesreč sploh ne bi bilo več? Kaj bi počeli vsi ti ljudje, kaj bi opisovali na svojih blogih ali celo v knjigah? Nesreče se bodo vedno dogajale.
 
   
 
Pred kratkim je v časopisu eden od gorskih reševalcev opozarjal ljudi, da gore niso modna brv. A sedaj ne smemo biti lepo in skladno oblečeni, ali kaj? Danes je Izi mislil obleči svetlo modro majico, a se v njej barvno nikakor ne bi dobro ujemal z mano. Spomnil sem ga na obljubo, da me bo nosil zataknjenega za ovratnik, in ga prosil, naj obleče nekaj bolj primernega. Nato izbere sprano bež barvo. Pa saj je stara že 20 let! »Piko, gre za celosten vtis, ne za posamezen kos. Imam pa zato precej novejše hlače.«
 
Ko jih je kupoval, so mu jih v trgovini ponujali le v pogrebnih barvah. Potem je prodajalka privlekla ene in edine drugačne – bile so rdeče. No, sedaj ima, kar ima! Tako kot je lepo pogledati skladno naravo, je lepo videti skladno oblečene ljudi. Izi bi to lahko vedel …
 
   
 
Brez stalnega in primernega ritma nama ne gre najbolje. Večkrat pogledava proti Lanežu. Ko je Izi reševalcema rekel: »Ustavila se bova še nazaj grede,« mi je dal med vrsticami vedeti, da ne bova delala kroga čezenj, ampak se bova spustila čez Durce. Drevesa so vse redkejša, višje gori raste še nekaj zelo lepih macesnov. Nekaj jih na mojo željo fotografira.
 
Pod Malo Raduho sva, ko sonce trenutno zmaguje nad kopreno. Iziju zdrsne pokrovček od objektiva iz rok. Za njim zavpije »Stoj!« Kaj res misli, da ga bo pokrovček ubogal? Plastika obtiči na robu poti. Že vidim, kaj si misli: da so mu pomagale energije nesnovnega sveta. Saj ne ve, kako ta svet deluje na snovnega! »Piko, oba veva, katerega je neizmerno več.«
 
   
 
Zlagoma dohitiva koroški par v družbi dvojice Gorenjcev. Naj nekaj časa hodijo v istem vrstnem redu, da si bom lažje zapomnil imena. Simona, Matej, Peter, Janja … pišuka, nisem več prepričan, ne vem jih več! »Jih boš pa vprašal ponovno,« se smehlja Izi. Vlaga ponovno zmaguje in zrak se gosti. Od te gorenjsko-koroške naveze, ki se je iz Mežice pod Raduho pripeljala s kolesi, se enakomerno počasi oddaljujeva. Ljudje se ne razlikujemo le po zunanjosti, ampak tudi po notranjosti. Ta ustvarja vibracijo, da nam človek ustreza ali ne. Tile štirje so nama bili zelo prijetna družba!
 
Iz stene sva, nad nama je krajši vršni odsek. Izi, daj v višjo prestavo, da do petih prideva domov! Za vzpon si potreboval 20 minut več, kot si načrtoval. »Za sedaj je vse v redu. Nimam vtisa, da kaj ni v redu.« V zraku je veliko vlage, od njegove premočene majice sem tudi sam moker. Na vrhu se preobleče v suho obleko in me fotografira za FB. Ljudje pa kar posedajo, odhajajo in prihajajo.
 
   
 
Pot mimo Male Raduhe se mi ne bo vtisnila v spomin kot najboljša, vendar ni neprijetna. Z Durc je sestop tolikanj udoben, da nama roke lahko prosto mahajo ob telesu v ritmu koraka. Hitrejša hoja navzdol nakazuje, da bomo imeli nekoliko bolj dinamično vožnjo tudi z avtom.
 
Na planini greva kar po travah. Zakaj, Izi, ne hodiva po planinski poti? »Kot si rekel – planinske poti so za planince. Midva to nisva, torej lahko greva kjerkoli.« Kot napovedano se ustaviva pri prijateljih najinih prijateljev s Pece. Zakaj ne bi naredil posnetka z enim izmed njih? Miha se javi za takega korenjaka.
 
   
 
Na Grohatu je oskrbnik ogorčen, ker sem hotel iti v kočo brez nagobčnika. »Piko, reče se maska.« Nima prav, maske nosijo ljudje … No, Slavko je prijazen in takoj ven prinese pivo. Izi bi raje ostal brez, kot da bi ga na hitro zvrnil vase. Ljudje so različni, tak je tudi njihov odnos do pravil in priporočil. Vsi vsega res ne verjamejo več. Ob koči so na stojalih štiri kolesa. Izi, ali so od tiste četverice? Električna so! »Tudi s takimi ni kar tako priti iz Mežice do sem. Eno je celo navadno gorsko kolo.«
 
   
 
Pri koči spoznava nemško ovčarko Luno v družbi gorskega vodnika Mirka. Skoraj istočasno krenemo proti Bukovniku, onadva po poti, midva po cesti. Nižje ponovno pridemo skupaj. Ljubše bi mi bilo, če bi stopila hitreje, Izija pa kot da nekaj zadržuje v pogovoru. Kot da se nama ne mudi. Njegove radovednosti je konec pri kmetiji, kjer se usmerimo vsak k svojemu prevoznemu sredstvu. Juhuhu, to je bil moj prvi dvatisočak!
 
Tigerič Piko & Iztok Snoj
Raduha,
26. julij 2020
 
Značke:
GL4 SnojI

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti