Tokratna tura je nadomestila avstrijsko dvodnevno turo, ki je bila zamenjana zaradi vremenskih razmer. A tudi tukaj se nam je proti koncu dneva obetalo poslabšanje vremena.
Zgodaj zjutraj smo se odpeljali preko mejnega prehoda Rateče do Trbiža in naprej po avtocesti do Tolmezza, nato pa po lokalnih cestah v smeri Rigolato in Sappadi do vasi Avoltri in odcepa do vasice Collina, kjer je bilo naše izhodišče. Vozili smo se polne tri ure.
Začeli smo se vzpenjati zelo strmo po mehki gozdni stezi, posuti s smrekovimi iglicami. Tako je bila hoja kljub strmini kar prijetna. Ko se je gozd razredčil, se je pot usmerila levo v dolgo prečenje.
Na gozdni meji se pokaže travnat greben, do njega pa je spet bolj strmo. Na tem grebenu se je odprl razgled na kar nekaj gora, ki jih je naša skupina v preteklosti že osvojila.
Po kratkem razgledu smo nadaljevali desno. Postopoma je travo zamenjalo skalovje, pot je bila bolj strma in prišli smo do ostanka utrdbe iz prve svetovne vojne. Pospravili smo pohodne palice in si nadeli čelade.
Bili smo na višini okrog 2000 metrov, pod glavo gore Monte Volaia. Kmalu smo prišli do grebena in drugega primera iz prve svetovne vojne, ki je umetno prebit z okrog meter in pol veliko lino, ki odpira pogled v naslednjo dolino.
Poleg line pa je v skalo vsekan kar velik bunker. Težko si je predstavljati trpljenje in žrtve ljudi, ki so v tistem času, s takratnim orodjem, na taki višini, na tako težko dostopnem in oddaljenem kraju opravili taka dela. Očitno trpljenje in žrtve sploh niso bile pomembne.
Nadaljevanje poti zahteva večjo pazljivost. Bili smo približno 200 metrov pod vrhom, z večinoma plezalnimi vložki. Skale so bile trdne, zato smo kar hitro napredovali. Na 2472 metrov visoki Monte Volaia smo hodili tri ure in 45 minut.
Vrh je sredi Karnijskih Alp in nudi res lep razgled na vse strani. Tako smo lahko obujali spomine na gore, kjer smo nekoč že bili ali pa morda še bomo. Sonce se je medtem skrilo za oblake in nas opomnilo, da se je treba vrniti. Šli smo po poti, po kateri smo prišli.
Na zahtevnejšem delu so nas že spremljale prve kaplje dežja. Kasneje je dež prehitel napoved in nas močil kar celo uro. Medtem smo se odcepili od poti vzpona in kot po navadi krožno nadaljevali po drugi markirani poti.
Zaradi visoke trave in redkih markacij steza ni bila dobro uhojena, zato smo morali kar paziti na pravo smer. Ko smo prišli v gozd, pa tega problema ni bilo več. V zgornjem delu smo šli mimo črede ovac z veliko mladiči, ki je bila ograjena z žično ogrado.
Globoko spodaj pa smo naleteli na enega samega izčrpanega mladička. Ležal je in le z glasom oddajal znake življenja. Žal se to zanj najbrž ni srečno končalo.
Mi pa smo turo zaključili v prijetni vasici Collina z lepo urejenim osrednjim trgom. Za povratek smo porabili 2 uri in 30 minut hoje. Analiza ture je bila pri Martinu v Kranjski gori s kontrolo potrdila PCT.
Spisal: Janez <> Fotografije Marjan <> Fotografije Matjaž