Silvo Baznik: Pozna dopoldanska ura terja hitro odločitev
za nekaj sončnih uric v visokogorju.
Ura je že krepko čez enajsto, ko se vzpenjava po cesti proti Zatrniku. Snega ni na vidiku in tako pri Mrzlem studencu zavijeva na pomrzjeno a suho gozdno cesto, po kateri mimo Kranjske planine in planine Zajavornik pripeljeva do parkirišča padlim borcem NOB pri Rupah, ki je izhodišče današnje ture.
Narediva prve korake in že hodiva po pomrzjenih in spolzkih tleh gozda ter počasi pridobivava na višini. Pred zgornjo gozdno cesto stopiva na lesene stopnice in nato ob cesti že dobro ogreta prilagodiva svoja oblačila. Sonce prijetno greje, ko stopava po poti navkreber. Višje se najina pot priključi poti s planine Zajavornik, kjer srečava turno smučarko noseč smuči na nahrbtniku, ko se vrača s svoje poti. V naslednjih minutah doseževa ovinek, kjer se priključi pot z Medvedove konte. Zavijeva levo in nadaljujeva vzpon proti planini Lipanca in pod njo stopiva na sneg. Nekaj pohodnikov se že vrača, midva pa greva po pomrjeni gazi do bajt na planini, kjer na čevlje pritrdiva dereze in palice zamenjava s cepini.
Sneg je trd in dereze nama omogočijo varno hojo. Iz sence stopiva šele na ravnici nad Lipanco, a žal sva kmalu v senci, ko se vzpenjava po strmem in dobro zasneženem pobočju po gazi predhodnikov. Že nekaj čase naju spremljajo lepi razgledi na gore nad planino in ti so še lepši, ko doseževa manj strmo in sončno pobočje, od koder zagledava najprej Viševnik z obema Selišnikoma in Draška vrhova. Planinca se vračata z vrha, ko sva pri zasneženih vrtačah in kjer se odpre svet okoli Triglava. Enkratno je in vesela stopava dalje proti vrhu 1965 m visoke gore.
Zapiha veter in odžene tople sončne žarke. V hladu vetra doseževa vrh Mrežc, kjer je vse pod debelo snežno odejo. Narediva kopico fotografij in nato se malce spustiva z vrha in v trenutnem zavetju pri smreki nad vrtačo narediva odmor za okrepčilo, da nabereva novih moči za spust.
Minute hitro minevajo in čas je za odhod. Oprtava nahrbtnika in korak sledi koraku in že sva na strmini, kjer vetra ni in v senci, ki naju spremlja na poti proti planini. Slediva gazi, po kateri sva se vzpenjava, greva mimo planinske koče, slišiva in vidiva planince na nasprotnem bregu, kjer je še nekaj sonca in že sva na zasneženi poti, s katere sestopiva v dolinico s skromno snežno odejo. Na koncu doline snameva dereze in cepina zamenjava s palicami ter greva na kopno pot.
Prehitita naju planinca. Za njima greva vse do desnega odcepa poti, kjer se naše poti razidejo. Spustiva se nazaj na najino izhodišče, kjer zamenjava obutev in se odpeljeva proti domu.