Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na gorskih velikanih Korzike

Slovenec (1934): V letošnjem poletju je naskočilo sedem avstrijskih planincev in plezalcev mnoge, doslej še nedostopne visoke gorske grebene na otoku Korziki, ki leži v Sredozemskem morju.

Obisk v domovini Napoleona, kjer živi mnogo Italijanov, čeprav spada otok pod francosko oblast, se je turistom bogato izplačal. Obhodili so mnogo vrhov, na katere doslej še nihče ni stopil, ter pri tem bili deležni užitkov, ki so v splošnem turistom neznani.

Ekspedicija se je oskrbela z vsem potrebnim. Ker so planinci hoteli ves čas uživati domačo hrano, na katero so navajeni, so si nakupili poldrug stot konzerv, več velikih kuhalnikov in posod. Ker v gorovju na Korziki še ni nobenih planinskih koč in zavetišč, so morali vleči s seboj še mnogo druge opreme, tako več šotorov, sedem spalnih vreč itd. Vsa prtljaga, s katero so se odpeljali iz Avstrije, je tehtala nad 700 kg, torej pač neprimerno več, kakor vlečejo pri nas naši planinci s seboj, če gredo v naše lepo oskrbovane planine.
V sredi julija so se planinci odpeljali skozi Bozen in Florenco do Livorna, kjer so prestopili na parnik, ki jih je odpeljal v mesto Pastiza na Korziki. Kljub ogromni prtljagi jim carinski organi na avstrijski, italijanski in francoski meji niso delali nobenih težav.

Romantični svet
Planince je na Korziki sprejela prav tropična vročina, tako, da so po nekaj dnevih kaj lahko razumeli, zakaj se Korzičani čez dan tako leno in počasi vlačijo sem in tja, dočim na večer ožive. Z avtomobilom so se turisti odpeljali iz pristanišča čez Francardo v notranjost otoka do mesta Calacucia. Ob cesti, po kateri so se vozili, rastejo velikanski kostanjevi gozdovi, ki rode bogate letine debelih »maronijev«. Izmenjaje se kostanjevimi gozdovi so se vrstili velikanski nasadi oljk in drugih tropičnih rastlin, ki so dale vsej pokrajini svojstven pečat.
V Calacuci so turisti najeli dve muli, jim naprtili najtežje dele tovora in se zgodaj zjutraj odpravili v notranjost visokega pogorja. Pota so postajala vedno bolj slaba, na stezah je ležalo vedno več kamenja in grušča, tako, da so šli kar za mulami, ki so po svojem nagonu našle vedno še najbolj pripravno pot. Iz vasice Calasima so zavili v prelepo dolino reke Viro. Na obeh straneh so se grmadili proti nebu gorski velikani, podobni Dolomitom, v ozadju pa je štrlel proti nebu očak pogorja, 2523 m visoki vrh Paglia Orba. Najveličastnejši pogled pa je bil na vzhodno steno Paglie Orbe, ki pada skoraj navpično 1200 m globoko, torej 200 m več, kakor je visoka severna stena Triglava. Pobočja so bila pusta in obžgana od solnca, le globoko v dolini so stale skupine visokih lariccio — borovcev, ki so značilni za gorate dele Korsike. Zelenja mi bilo več mnogo, saj je bil že julij, in celo trnje, ki pokriva 60% Korzike in ki ga domačini imenujejo »magia«, je že odcvetelo. To trnje je delalo turistom mnogo neprelik in šele v visokem planinskem svetu jim je poplačalo neprijetnosti z lepim rumenim cvetjem. Najlepše pa so bile seveda skupine laricmo-borovcev, kateri rastejo le na Korsiki. Domačini jih zažigajo ter tako gnoje neplodno zemljo, katero obdelujejo potem, ko zgnijejo štori, ki so ostali v zemlji. Borovci imajo skoraj eno ped dolge igle in rastejo v čudnih, skrivljenih oblikah. Zemlja rodi le koruzo ali malo pšenice in zato žive Korzičani kaj skromno. Večina se mora zadovoljiti s kozjim sirom in kruhom.

Glavni tabor
Po sedem ur dolgem pohodu v hudi vročini so prišli turisti do gorskega sela, kjer so si postavili svoj glavni tabor. V selu Bergerie Pallone živi šest pastirjev in dve ženi, ki stanujejo v skromnih kamenitih kolibah, kjer imajo še nad odprtim ognjiščem obešene kotle, v katerih si kuhajo hrano. Šotore so si postavili v ogradi, da so se tako zavarovali pred prašiči, ki požro vse, kar dosežejo. So to popolnoma črne in suhe živali, z dolgimi rilci, in se žive od korenin in drugega skromnega zelenja, ki raste še tod okrog. Ker je dosegla na kamenitem svetu temperatura čez dan celo 40 stopinj, je bilo nočevanje v šotorih kaj prijetno. Iz tega razmeroma visoko ležečega izhodišča so hoteli naskočiti planinci najvažnejše in najlepše vrhove.

Prvi vzponi
Naslednji dan so planinci v dveh skupinah naskočili lepe vrhove. Prva skupina se je povzpela na Capo Ucello, ki nudi čudovito lep razgled, druga skupina pa je naskočila doslej nepristopno skupino Cinque Frate (Pet bratov) po zahodni steni. Po dvourni hoji na melišču so se ustavili pod peterimi v nebo štrlečimi piramidami »petih bratov«. Glavni steber ima skoraj navpično steno in le drobna poč vodi skozi steno. Plezanje po granitu je bilo bolj težavno, kakor po apnencu ali dolomitu; stena je navadno gladka in le drobne razpoke in robovi so služili rokam za oprijem. Številni previsi so ustavljali prodiranje in le z najmodernejšimi plezalnimi pripomočki in tehniko se je skupini posrečilo po skrajno napornem delu šestih ur priti po skoraj navpični steni na glavni vrh. Sestop so si turisti privoščili po severni steni in ob 19 so vsi srečni in izmučeni prišli nazaj v glavni tabor.
Drugi dan je trojica naskočila veličastno vzhodno steno Paglie Orbe, ki velja za popolnoma neprestopno. Ostali so goro obšli in jo naskočili na lažji, zahodni strani. Vse dopoldne so se mučili plezalci, da so prišli pod vznožje vzhodne stene. Ko je zahajalo solnce, so premagali že 600 do 700 metrov stene, ki se je nad njimi vzpenjala skoraj navpično proti nebu. Bili so pa na kaj neprijetnem mestu: stali so namreč na ostrem in ozkem grebenu, na katerem radi vetra in megle niso mogli prenočiti. Stena nad njimi je bila za prenočevanje popolnoma neprikladna in tudi niže ni bilo nikjer primernega mesta. Končno jih je mrak prisilil, da so ostali na mestu. Pod njimi je zijalo 600 do 700 metrov globoko brezno, vendar so zabili kline v steno, se privezali nanje in tako viseč v steni prebili nož, ne da bi mogli zaspati le minuto.

Ko jim je zjutraj solnce pregreto premražene in otrple ude, so nadaljevali naskok. Težave so postajale vedno bolj nepremagljive. Ko so končno preplezali strm kamin, poln previsov, so že mislili, da bodo zmagali. Vendar jih je ustavil osem metrov visok previs, čez katerega so lezli debelo uro. Nad previsom so v razdalji 30 m že videli greben, ki je vodil proti vrhu, toda 30 m pred njimi ni bilo mogoče premagati, zlasti še zato, ker jim je začelo primanjkovati klinov. Ni jim ostalo drugega, kakor da so se žalostni napotili nazaj, medtem, ko jih je solnce močno žgalo.

Naslednji dan so planinci opravili manjše ture, nato so se pa lotili dveh vrhov, ki sta jih že delj časa vabita e svojim veličastvom. Prva skupina je splezala na Capo Rosso, druga pa je naskočila Punto Minuto. Tu so doživeli vihar, ki je bil tako silen, da so se morali vrnili in kasno v noči so prišli nazaj v taborišče. Vreme se je popravilo v dveh dneh in spočiti so preplezali planinci še Gol Fugiale, Capo Largio, Capo Taffonato in Capo Fighietto.

Po 17 dnevnem taboren ju so se planinci vsi veseli odpravili domov, saj so dosegli sedem prvih vzponov, ki so bili vsi izredno težki, poleg tega pa so obiskali še 12 že prej dostopnih vrhov.

Slovenec, 8. september 1934

08.09.1934

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti