Julij-avgust 2002: Bivak v Kočni stoji na razglednem pomolu vzhodnega kraka južnega grebena Kokrske Kočne v bližini markirane poti.
PLANINARJENJE
Na Kočno
Tako kot smo že zadnjič obljubili, se bomo tokrat nekoliko bolj posvetili "današnji" Kočni.
Kočna je najzahodnejši dvatisočak skupine Grintovca . Z juga deluje mogočno zaradi svojega severozahodnega grebena, ki je v Kamniško-Savinjskih Alpah najdaljši. Kočno na treh straneh oklepajo doline: na jugu dolina potoka Suhadolnica, na zahodu dolina Kokre, na severu ledeniški krnici Makekova in Ravenska Kočna. Dolinica je tudi na vzhodni strani, saj jo do sosednjega Grintovca razmejuje stopničasta travnato gruščnata dolina imenovana Dolci (Spodnji, Srednji in Spodnji). Kočna je grebenska gora, najdaljši je že omenjeni severozahodni greben, na jug poteka južni greben, ki se razcepi v dva kraka (obrnjen "Y"), na severu je severni greben, z Grintovcem jo povezuje vzhodni greben. Južna pobočja gore so zelo strma, stene pa so le ponekod. Bolj prepadna je Kočna na severno stran, kjer je speljanih veliko plezalnih smeri. Kočna ima dva vrhova, severna Jezerska Kočna je višja (2540 m), južna Kokrska Kočna (2520 m) pa nekaj nižja. Vrh Kočne je prav tako grebenski in poteka v smeri severovzhod-jugozahod ter ga sestavlja vrsta stolpov. Ta del gore je precej razbit, ker je kamnina rdeča in privablja strelo. V razpotegnjenih grebenih Kočne je še nekaj zanimivih vrhov, ki pa niso vsi enako lahko dostopni: v severnem grebenu Vratca (1802 m, do tja markirana pot) in Špegovec (1619 m, zahtevno brezpotje), v severozahodnem Veliki vrh (1742 m), v južnem Mala vratca (1973 m, zahtevno brezpotje).
Ne glede na razsežnost gore, vodijo danes na vrh le dve poti: Kremžarjeva s severa (z Jezerskega) in južna pot, ki vodi mimo Bivaka v Kočni (1952 m). Kremžarjeva pot nosi ime po domačinu Francu Kremžarju, ki je to pot odkril v začetku prejšnjega stoletja. Povezavo obeh vrhov so nadelali leta 1992. Poseben opis zanjo ni potreben, poteka pa po ali ob grebenu in je dobro zavarovana. Prehodimo (oziroma preplezamo) jo v pol ure. Bivak v Kočni stoji na razglednem pomolu vzhodnega kraka južnega grebena Kokrske Kočne v bližini markirane poti. Postavili so ga kranjski alpinisti leta 1952 (je stalno odprt, v njem je 8 ležišč). Kočna sodi med cenjene, vendar ne najbolj obiskane vrhove tega dela gorstva. Vzpon iz obeh izhodišč je namreč dolg in naporen (z obeh strani je kar 1600 m višinske razlike!), tako da je bolje prenočiti na Kokrskem sedlu ali v Češki koči (in turo povezati s sosednjim Grintovcem). Z obeh vrhov Kočne imamo lep razgled na Savsko dolino, Karavanke, Julijce in Jezersko.
Pogled z Bivaka v Kočni. Foto: V. H.
Pa se odpravimo na pot najprej s severne strani. Do Češke koče pridemo po več možnih poteh iz Makekove ali Ravenske Kočne (2-3 ure, povsod so zajle, tako da so poti zahtevne). Iz krnice Spodnje Ravni se po melišču vzpnemo do Zgornjih. Ob snežišču prečimo jugozahodno čez vedno bolj strmo pobočje mimo melišča desno do skal, kjer je začetek Kremžarjeve poti. Steza je najprej speljana proti severnemu grebenu Jezerske Kočne, večidel vodi po levem pobočju vzhodno tik pod grebenom. V zgornjem delu se oddalji od grebena in čez severno steno pripelje nad Dolško škrbino, najnižjo točko med Kočno in Grintovcem (tu je priključek Špremove poti z Grintovca). Nato gre vzdolž vzhodnega grebena po policah pod stolpi mimo znamenitega ozkega preduha (kjer se moramo "zbasati" skozi) in po navpičnem kaminu na vrh Jezerske Kočne. Zelo zahtevna zavarovana pot, 3 – 3.30 ure (iz doline še več).
Tudi z južne strani imamo več možnosti dostopa do Kokrskega sedla, najbolje pa je seveda iz doline Kokre mimo domačije Suhadolnika (pot je zahtevna, 2-3 ure). Od koče krenemo severno in v loku prečimo veliko travnato kotanjo imenovano Spodnje Jame. Od tu se pot strmo dvigne ter po travnati gredini (tj. široka polica) pride na južna pobočja Grintovca. V križpotju zavijemo levo do roba vršnega pobočja in mestoma izpostavljeno prečimo strma skalnata pobočja do uravnave Srednji Dolci. Iz nje se po strmi grapi vzpnemo na prostrana melišča (v bližini je Bivak!) ter pod steno na levi strani grape. Čez krušljiv skrotast svet se vzpnemo pod SZ greben pod škrbino, na vrh pa priplezamo čez kratko steno. Zelo zahtevna pot, 3-4 ure. Naštejmo še nekaj različic: do Bivaka se lahko vzpnemo tudi po zanimivi lovski poti ali po starem lovskem prehodu (ki smo ga zadnjič opisali), iz Srednjih Dolcev pa pridemo tudi na vzhodni greben, do vrha pa po Kremžarjevi poti. Brez zemljevidov si ne bomo kaj dosti pomagali, zato jih le naštejmo: Jezersko z okolico (Turistično društvo Jezersko), Grintovci (obe 1:25.000), Kamniško-Savinjske Alpe (1:50.000, obe PZS).
Pod Kočno (Špegovec). Foto: Vladimir Habjan. Dodan iz arhiva.
Vladimir Habjan