Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na kolesu od Tromeje do sedla Jepca

Motiv je bila vožnja, motiv so bili razgledi, motiv so bili hribi, motiv je bil tudi napor, ki je vse skupaj sestavil v čudovito zloženko lepega doživetja! Dan, ki mi je bil res podarjen, res pravi, gorniški dan. Ali, kot so že zapisali v lepi ljubezenski pesmi: dan, ki ne mine nikdar ...

Rodil se je lep pozno avgustovski dan. Zgodnje jutro je bilo že kar hladno, a lepo vreme je klicalo po polnokrvni gorsko kolesarski turi. Pazljivo sem pripravil precej omejen nahrbtnik, nekaj malega oblačil za zaščito pred dežjem, zalogo vode s kančkom soli in dodatkom pomarančnega soka, jabolčni sok in nekaj čokoladic za energijo, ki mi bodo pomagale vzdržati pri poganjanju v naporne klance. Še merilec srčnega utripa ter zemljevid in že sem se s kolesom na strehi usedel v avto in začel mukotrpno vožnjo do Kranjske Gore. Na poti srečam nenavadno veliko število avtomobilov s kolesi na strehi. Kaj se dogaja, mar gredo vsi v bike park? Dvom se je razblinil na črpalki v Kranjski Gori, kjer sem od kolegov kolesarjev izvedel za maraton na Mangartsko sedlo. Poiskal sem parkirišče pod žičnicami, pripravil kolo in se drgetajoč v kratkih rokavih usmeril na v kolesarsko stezo preurejeno opuščeno železniško progo proti Ratečam.
Navkljub mrazu mi je pri kolesarjenju do Podkorena postalo prav prijetno toplo. Razmišljam o tem, da bi si ogledal Zelence, a znak “prepovedano za kolesarje” me odbije od ogleda tega čudeža.
Nadaljujem po kolesarski stezi in ker je še nikoli nisem odpeljal, je kar zanimiva. Rateče se pojavijo kar nekam hitro, za adrenalinski šok pri prečkanju ceste poskrbijo drveči avtomobili. Skozi vas obupno iščem kolovoz, ki naj bi vodil na Tromejo. Po podatkih iz zemljevida naj bi bil na koncu vasi, zato se ne pustim zmesti markacijam. In res se tam pokaže neka cesta, ki sploh ni podobna kolovozu. Odločim se poizkusiti, pot je prava. Počasi grizem v klanec in pazljivo spremljam utrip, da se ne bi prehitro zagnal. Zdi se mi, da vozim obupno počasi. Par strmih klančkov naredi svoje in mestoma že malo zasopiham. Vmes se razgledujem, pašnik nad Ratečami nudi izvrstne poglede. Nenadoma zaslišim še predobro znan zvok avtomobilskega motorja. Hja, kaj hočeš, usoda gorskih kolesarjev je pač taka, da je treba na gozdnih cestah požreti kar nekaj prahu in baje zelo zdravilnih izpušnih plinov. Nekaterim je pač ljuba iluzija, da so planinci, če se pripeljejo do planinske koče na enolončnico.
Zaslišim hrup korakov za seboj, vidim planinca, ki prav nemarno hitro drvi v klanec. Vname se mi tekmovalni duh, a le za hip. Zavedam se, da si v strm klanec enostavno počasnejši, pa še turco sem komaj dobro začel, če se bom sedaj izčrpal, bo tura eno samo trpljenje. Ko me dohiti, se začneva pogovarjati, svetuje mi, kje naj grem, kje so odcepi. Zelo lepo od njega. Pridem do koče pod Tromejo. Nad njo se klanec rahlo položi. Gozd postane prav veličasten in prijetno hladen, da poganjanje v klanec ne zahteva preveč tekočine. Počasi se bližam grebenu, kjer poteka meja z Avstrijo. Vmes me prehiti še par "avtoplanincev", ki so si zadali cilj z avtom prilesti na vrh. Čudim se, kako jim ni škoda jeklenega konjička. Računam, kako visoko sem, in kdaj bo vrh. Kmalu se znajdem na grebenu, vendar sem kar razočaran, saj žičnice kazijo pokrajino. Zbrcam še zadnji klanček, znajdem se na precej obljudenem vrhu, ker si je ekipa radbijašev za jutranji trening privoščila vzpon do Tromeje. Po kratkem razgledovanju, ki ga je konjiček, ki se je tam pasel prekinil z mislimi na dobrote v mojem nahrbtniku in je prav nesramno rinil vame, se spustim na avstrijsko stran. Po smučišču kar gre, le grušč je nevarno zahrbten in zahteva vso zbranost. Po kratkem vzpončku se podam na prečko proti Korenskemu sedlu. Razmišljam, da bi se ustavil na smučišču, a me je mušji ples sredi kravjekov prepričal v nasprotno. Tako sem na Ziljsko dolino užil le kratek razgled. Na kolovozu, ki se spušča proti Korenskemu sedlu, si končno privoščim kratko malico - tablico čokolade in jabolčni sok, v skrčen želodec kaj bolj konkretnega ne gre. Navlečem tudi vetrovko, je še prehladno. Upajoč, da nisem zgrešil, se po neskončnih serpentinah le pripeljem do mejnega prehoda. Postavim se v vrsto med avtomobile in motoriste, občutek je prav smešen. Po prehodu pospravim vetrovko in dokumente nazaj v nahrbtnik. K sreči je že dovolj toplo, da je veter pri spustu prijazen.
Končno se pripeljem do tako želene gozdne ceste, ki vodi od Korenskega sedla nad Kranjsko Goro proti Železnici. Po gozdu se počasi vzpenjam do bolj razglednih končkov- in res je kaj videti ! Presledki med drevesi odkrivajo pogled na Rateške Ponce, Jalovec in najraje bi kar cel dan posedal tam. Ampak, ko pogledam naprej proti martuljški skupini, mi noge že kar same od sebe začnejo vrteti pedala. In tako naprej, dokler se ne znajdem nad Kranjsko Goro, kjer me na višini cca 1300 m preseneti koncert, ki se odvija v spodaj ležečem turističnem središču. Na smeh mi gre, ko slišim reprizo srbske Guće v tem koncu. A lepi razgledi na Vitranc in Prisank so naredili to glasbo neslišno. Stojim, gledam in najraje bi kar v zrak skakal od veselja. Kako lepo je življenje, če imaš tak dan na voljo! Želja po novih razgledih me vodi naprej. Na trenutke gruščnata cesta in strmi klančki poskrbijo za malo sopihanja, še več težav pa mi povzroča lesa, ki se nikakor noče zapreti. Cesta je prav razgledna, pogledi na Julijce mi lepo krajšajo čas ob mestoma napornem pritiskanju na pedala. Končno pridem do odcepa za Blekovo planino, a ker sem se zadnjič prav grdo opekel na grebenu od Blekove planine do Trupejevega Poldna, sem tokrat raje modro zavil v Železnico. Kratek spust po kolovozu me pripelje v zanimivo dolino, kjer se cesta spremeni v slabo viden kolovoz. Klanec postaja čedalje bolj strm, obračanje pedal se počasi sprevrže v borbo za vsak meter, za vsak obrat. Naraščajoča strmina postane prehuda, zato se spremenim v "guruja" in veselo "guram" svoj bicikel v strm klanec. Pri lovski koči se klanček izravna, začne se najlepši del prečenja. Kmalu postane prestrmo, po travnatih blazinicah mi kolo predstavlja le naslon pri hoji. Razgledujem se okoli, še bolj pa gledam pod noge, saj potka počasi postaja prestrma tudi za porivanje in kovinska zverinica se počasi preseli na moj hrbet. Po pol urice sopihanja se znajdem na sedlu pod Trupejevim Poldnem. Srečam dva kolesarja, ugotovimo, da smo začeli po isti trasi. Nameravata priti še do Golice, pot imata še dolgo. Pogovarjamo se o svizcih, pravita, da sta jih srečala pri lovski koči. Očitno sem prišel malo prekmalu, saj so te plašne živalce še previdno čakale v svojih brlogih. Odločim se za daljši počitek, saj zaradi naporov niti čokolada ne gre več v želodec, le še sok. Počitek med ruševjem je prav prijeten, razmišljam o vzponu na Trupeja, a svojega konjička si zaradi slabih izkušenj ne želim pustiti samega. Počasi se usmerim naprej po potki. Veličastni macesni, ruševje in prepadna gruščnato skalna dolina desno skrbijo za lepo, a naporno prečenje, deloma na kolesu, deloma ob njem.
Pripeljem se do lepe travne ravnice, Ko se iz doline prikažem na njej, zaslišim značilen žvižg. V trenutku ustavim in se razgledam okoli. Eden od svizcev je hitro stekel v luknjo. Previdno pogledam okoli sebe in nekaj metrov nad sabo vidim "šefa bande", ki opazuje dogajanje na travniku. Pazljivo motri, kaj se dogaja v območju, dvignjen, prav ljubek z lepim svetlim kožuščkom. Čakam kar nekaj minut, ne premakne se, jaz tudi ne. Zavem se, da moram počasi naprej, čas priganja, tura je še dolga. Naredim korak naprej, Šef pa zažvižga, kot bi hotel reči “banda, dost je, gremo dol”. Še en brlizg in prej prepoln travnik je kot opustel. Počasi zavozim čez. Sledi kratek vzpon in spust do Grajšice, kjer sem teden dni nazaj prvič videl svizce skupaj s skupino  štirih italijanskih kolesarjev, nanje sem jih opozoril z besedami: You'll see "Milka commercial" now. Na srečo so dojeli, kaj jim hočem povedati, saj nihče od nas ni znal jezika drugega, razen nekaj angleških, slovenskih in italijanskih besed.
Dolinica Grajšice je prav idilična, čeprav krav ni več. Iščem prehod na sedlo pod Tišlerico, najprej zavijem v klanček, potka je prav obetavna. Toda kmalu se pokonci postavi, grebenska je prehuda, nočem tam. Spustim se nazaj in kmalu najdem prehod. Sicer lepa prečka, a stezica je preozka za poganjanje in prevečkrat prekinjena s koreninami za vožnjo, kolo zopet roma na rame. Razmišljam, da bi se bilo bolje spustiti do konca doline in se vzpeti nazaj gor. Počasi pridem na naslednje sedlo. Sprašujem se, kako se spustiti v dolino. Čeprav utrujen, se odločim, da bom potegnil do sedla Jepca. Potka je sprva videti obetavna, toda strm klanec in utrujenost po 1800 višinskih metrov vzpona, skupaj s prepadi desno me kmalu prepričajo, da je varneje peš. Čas me že priganja, razgledi so sicer impresivni, a žal se moram zadovoljiti s kratkimi pogledi. Končno pridem do najvišje točke, spustim sedež in se previdno začenjam spuščati po potki. Nekaj detajlov zahteva zbranost, ovinki ne dopuščajo hitre vožnje, saj so nepregledni in nikoli ne veš, kaj te čaka za njimi. Potka se usmeri na greben, okolica je nepopisna! Takole bi lahko vozil v nedogled. Če bi imel čas, bi se kar naprej ustavljal. Toda pomanjkanje vode v nahrbtniku, navkljub začetnim štirim litrom tekočine in čedalje nižje sonce me opominjata, da moram pohiteti.
Greben se naenkrat strmo spusti, nad Črnim grabnom zazeva nevaren prepad. Nekaj metrov peš, nato zopet na kolo, a za moje trenutno znanje vožnje in leto dni stare gume je klanec navzdol prestrm in prezahteven. Nič, si rečem, bolje "nečastno" sestopiti, kot se "častno" polomiti in veselo odkorakam še nekaj zadnjih metrov do sedla. Konfiguracija terena na sedlu me preseneti. Upal sem, da bom prišel do Annahute, vendar je vzpon v nasprotni breg enako strm kot je bil spust. Pošteno utrujen in brez kapljice vode se zato prav oportunistično odločim za pot navzdol. Potka je dokaj strma, zavore opravljajo svoje delo, roke so od porivanja kolesa in spustov že kar malo tresoče. Nekako odpeljem vse skupaj in se pošteno oddahnem, ko pridem do gozdne ceste. Po nekaj ovinkih se znajdem pri potoku. Voda !!!! Ah, ta tekočina življenja, kako slastna si. In kako mrzla, komajda lahko pijem. Še malo natočim za kasneje in se po čudovitem kanjonu Belce spuščam navzdol. Pogledi naokoli so žal omejeni le na kratke prebliske, toda spomin na prevoženo pot pomeni popoln opoj, človek bi kar vriskal na ves glas! Vse skupaj je le še veličastni zaključek veličastne simfonije.
Na cesti zopet srečam kolesarja, ki sem ju srečal na sedlu pod Trupejem, šla sta po drugi poti. Sprašujeta me, kako je s prečenjem po neki lovski poti (mislim da proti Kurjekom). Odsvetujem jima jo, pozna sta že! Čeprav imata lučke, imata do Golice še ogromno. Že po najkrajši varianti imata najmanj 2 uri do Dovške Rožce in še dodatnih 4-5 ur do Golice. Kdaj drugič! Sam pohitim v dolino, ura je pozna, moram domov. Tunel na cesti do Belce poskrbi za zanimivo doživetje, počutim se kot Miško iz filma "Ko to tamo pjeva", ko je vozil z zavezanimi očmi. Še dobro, da ne rabim iti "v rikverc". Po tunelu si ne morem kaj, da se ne bi ustavil, gozdna cesta je res zanimivo speljana. Zadnje metre ceste prevozim primerno hitro - na srečo je prazna. Znajdem se v Belci. Čaka me še 10 km železniške proge do Kranjske Gore. Popijem malo vode, ker sem spet dehidriran. Prestavim se na “off” in le še odvrtim pedala do izhodišča. Še dobro, da so na kolesarski stezi lepi razgledi na okoliške hribe in mi ni treba voziti po cesti, polni prometa, sicer bi še "dušo" spustil.
Tako se je turca počasi zaključila. Čeprav je bil eden od motivov narediti 2000 višinskih metrov vzpona v enem dnevu, je to postalo na koncu povsem nepomembno. Motiv je bila vožnja, motiv so bili razgledi, motiv so bili hribi, motiv je bil tudi napor, ki je vse skupaj sestavil v čudovito zloženko lepega doživetja! Dan, ki mi je bil res podarjen, res pravi, gorniški dan.
Ali, kot so že zapisali v lepi ljubezenski pesmi: dan, ki ne mine nikdar...

Patrice Monroe Pustavrh

 
Kdo vse se bo še znašel v prepovedi?
Foto: Dušan Škodič

 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave
Značke:
KOL novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti