Mirko Kunšič: Iztok Tomazin »Meje brez svobode so totalitarizem; svoboda brez meja je anarhija.«
»In prav o tem, o svobodi in mejah, takih in drugačnih, odvečnih in potrebnih, takih, ki jih želimo presegati, in takih, ki jih za nobeno ceno ne bomo, v jeziku literarne zgodbe govori ta knjiga,« je v spremni besedi med drugim zapisal esejist, slovenski literarni teoretik in občasni Tomazinov soplezalec, Tomo Virk.
Planinska zveza Slovenije je izdala in založila novo Iztokovo knjigo, Na meji, tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje. Priznam, da sem jo prebral na dušek. Tudi zato, ker sem si domišljal, da Tržičana, zdravnika, gorskega reševalca, alpinista in himalajca, letalca z zmaji in padali, poznam.
Kar dolgo obdobje sem spremljal njegovo delo, večkrat tudi v živo, med reševanji v gorah. A res nikoli si nisem mislil, kako uspešen, z izčiščenim motivom za tihotapljenje, je bil Iztok.
Tudi sam v epilogu knjige, z 232 stranmi zapiše, med gorsko meditacijo na grebenu masiva Košute: »S primesjo samoironije se lahko vidim kot takratnega Martina Krpana z očali, glavo polno medicine in alpinizma, v ogromnem nahrbtniku ali na krošnji pa so namesto angleške soli zmaji, računalniška ali hi-fi oprema in še marsikaj drugega«.
V prvem delu avtor dvigne zaveso in s pričevalci opiše nekaj zgodb ljudi, mejašov, ki so tihotapili še za časa nekdanje države SHS in po 2 SV Jugoslavije, in bili žrtve. Ujeti, ustreljeni pa tudi reševani in rešeni iz skalnih pasti, ko so iskali poti čez Karavanke. Legenda tržiških gorskih reševalcev, Tone Kralj – Figurež, je eden virov za te zgodbe, pa Jezerjanka Irma Šenk in drugi.
Takrat, ko so leta 1985 s kolegi, reševalci in prostovoljci na grebenu Karavank, levo od Stola, iskali Tomazinovega prijatelja, alpinista in gornika Andreja Bega, ki mu ni uspela pot iz Avstrije na takrat Jugoslovansko stran Karavank, sem bil zraven. Pogrešani je tihotapil diaprojektor, da bi lahko pokazal ljudem z diapozitivi lepote gorskega sveta in delo na himalajski odpravi in turne smuči. Plaz ga je ubil, našli so ga šele jeseni naslednje leto.
Dr. Iztok Tomazin v knjigi utemelji, zakaj se je lotil tihotapljenja večinoma osebnih stvari, hkrati je tudi odkrit iz zapiše tudi:
»Nenadomestljiv pajdaš pri projektu je bil seveda moj oče, pogosto pripravljen pomagati pri mojih podvigih, tudi pri najbolj nevarnih oziroma tveganih.«
Švercanje je bilo v sedemdesetih in osemdesetih letih verjetno, kot piše, najbolj razširjen način tihega nasprotovanja državnemu represivnemu aparatu, tako na simbolni kot konkretni ravni. Še kot študent medicine je takrat v Karavankah izbiral skrite prehode, daleč od markiranih poti in tudi zato je graničarje srečeval le redko. Takrat so ti »varuhi« meje Yu z zahodom imeli, kot agent 007, licence za ubijanje.
Avtor pravi, da so se alpinisti, letalci in drugi, ki so bili odvisni od drage opreme, ki je pri nas ni bilo, s tihotapljenjem izogibali plačilom carine in hkrati uveljavljali avstrijski izvozni davek, kar je pomenilo dvojni plus.
Posebej doživeto je opisal tihotapljenje Windfexa, enega najsodobnejših zmajev za prosto letenje, iz Nemčije čez Avstrijo in nočnim tovorjenjem čez Karavanke. V zadnjem delu knjige opisuje meje in brezmejnost v visokih gorah. Dodal je, da je ta knjiga v spomin vsem, ki so v gorah, od Karavank do Himalaje plačali najvišjo, nesmiselno ceno zaradi umetno ustvarjenih, prepovedanih meja.
Ko sem danes zjutraj odložil prebrano knjigo, sem se spomnil mnogih, ki jih poznam in ki so, da so imeli vrhunsko opremo za odprave v tuja gorstva, le – to tihotapili in se seveda takrat izpostavljali nevarnostim srečevanj z graničarji, cariniki in tudi takratnimi miličniki na mejnih prehodih.
Če bi vsak od njih napisal samo eno zgodbo, bi Tomazinova knjiga zagotovo dobila več obsežnih nadaljevanj ...
