Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Mount Everest!

Slovenec (1924) - Vladimir Šarabon: Tretjič že naskakujejo Angleži najvišjo goro sveta, Mount Everest, ali kakor ji pravijo domačini, Čomo-lungma, kraljica in mati zemlje.

Pač pripravno ime, visoka je 8882 metrov; naš Triglav se dviga 2863 metrov nad morsko gladino. Niso se ustrašili Angleži ne mraza, ne viharjev, ne pripovedovanja, da v takih višinah ne moremo več živeti, ker je zrak preredek, itd. Najprvo so dobili dovoljenje tibetske vlade, po koje svetu so hoteli prodirati do podznožja gore, potem so pa odšli.

1921.

Prva ekspedicija se je odpravila na pot leta 1921. Izhodišče vseh teh ekspedicij kakor tudi onih v Lhazo, glavno mesto Tibeta, je mesto Dardžiling, na naši karti zarisano čisto spodaj. Pot pelje mimo mesta Phari (na karti Ph.) na severno pobočje Himalaje v dzong Kampa — dzong je grad ali mesto —, nato dalje v dzong Tinki, Šehar in Tingri; tu te obrne proti jugovzhodu in pelje v dolino Hongbuk, izhodišče za turo na Mt Everest leta 1922 in letos 1924. Leto 1921 je bilo nekako pregledovalno in opazovalno leto, hoteli so videti, kje bi bilo mogoče priti velikanu. kolikor mogoče blizu. Preiskali so dolini Rama in Karta vzhodno od Mt. Everesta in so se povzpeli na sedlo Čang, sevoroseverozahodno od Mt. Everesta, 7000 metrov visoko. To sedlo vidimo na sliki, ki je fotografija po francoski L'illustration, št. 4143. Karto: »Pot ekspedicij v Lhazo in na Mt. Everest« so pa napravili ljubljanski bogoslovni na podlagi karte v Sven Hedinovi »Traushimalaja«, kart v L'illustration in pa popisa Mac Governa, kako je prišel v Lhazo. Vidimo, da se poti proti Mt Everestu in Lhazi ločita v dzongu Kampa. — Na sliki je označena najvišja točka, ki so jo dosegli leta 1921, z besedami: Point atteint le 25 Septbre 1921. Še 1900 metrov jim je manjkalo do vrha. Kaj je to za turista v višini 7000 metrov! Morebiti se nam, bo pa vendarle posrečilo, so mislili. Pa je prišel najstrašnejši vihar, butal je vanje, jih obračal okoli in obdajal grebene in vrhove z najgostejšimi vrtinci snega. Ni bilo mogoče; vrnili so se. To pot je zmagala narava in je k največjo lahkoto odbila napad drznih ljudi iz daljne Evrope.
Nabrali so si pa ti ljudje dragocenih skušenj. Spoznali so, da je še najbolje, če gredo na sedlo Čang kar po dolini Rongbuk in po enakoimenovanem ledeniku, na vrh pa tako kakor nam kaže slika. Uvideli so, da morajo imeti seboj kisik za umetno dihanje v najvišjih višinah, in pa, da je najboljši čas za njih namen majnik in prvi dnevi junija. Takrat namreč preneha pihati znani veter monsun, za par dni ali tednov; pa jim je kljub temu tudi leta 1922 preprečil dostop na vrh. Gre za to, da smo o pravem času že v veliki višini in tam čakamo ugodnega trenutka. Dobro so se pripravili, vzeli so s seboj ležišča iz zamaškovine ali plute, spalne vreče, kisik itd. Voditelja sta bila general Bruce in stotnik Finch (brus, finš). Bilo je to leta 1922.

1922.

V dolini Rongbuk so si postavili glavno taborišče, potem pa še več. Zaznamujejo jih 8 številkami. Ona na sedlu Čang, pod goro Čang-tze, koje pobočje vidimo na sliki v ospredju, je bilo četrto, 7000 metrov visoko. Gora Čang-tze se dviga do višine 7537 metrov, je torej za dobrih 1300 metrov nižja kakor Mt. Everest. — Prava višina za Mt. Everest je 8882 metrov, ne 8840 metrov, kakor pravi slika; prejšnja uradna številka je 8840 metrov in jo zato še večkrat navajajo. — Ko so jih v samostanu v dolini vprašali, zakaj pravzaprav hočejo na vrh, so jim odgovorili, da so častilci solnca ter da se mu hočejo pokloniti tam, kjer so mu najbližji, torej na najvišjem vrhu sveta. Saj bi Tibetanci ne bili mogli razumeti, če bi jim bili Angleži odgovorili, da gredo gor iz podjetnosti ali častihlepja ali vedoželjnosti. Z vrvmi in cepini so si priborili Angleži dostop na sedlo Čang in so si napravili tam šotorišče. 20. maja so odšli Mallory, Sommervell, Norton in Morshead v smeri proti »rami « — na naši sliki je »rama« označena s francoskim imenom épaule (epól), pot Angležev pa s križci —. Seboj so imeli pet nosačev. Morali so si kopati stopnje v led, veter je bil hud in vedno hujši; opoldne so si napravili novo šotorišče — camp —, 7620 metrov nad morjem, 120 metrov više kakor je bil sploh kdaj kak turist. Nosači so se vrnili, Angleži so ostali. Vihar vedno hujši, mraz vedno večji, zraven pa še toča in sneg. Drugi dan, 21. maja se pripravijo Angleži na najbolj obupen in velikanski boj, kar se jih je kdaj vojevalo z gorami«. Morshead je bil preslab, je ostal v šotoru, drugi trije so šli naprej, brez kisika. »Pljuča so določevala hitrost in so spremenila hojo v plazenje.« Globoko so dihali. Hoteli so priti do »rame«, 8348 metrov visoko. Prišli so do višine 8168 metrov — na sliki 8167 —, lahko bi bili dosegli »ramo«, a zmanjkalo bi jim bilo moči za sestop do šotorišča št. 5. kjer jih je čakal Morshead. Pot do vrha Mt. Everesta so videli jasno in razločno. Prišli so do šotorišča, vzeli so Morsheada s seboj in so se s cepinom in vrvjo spustili dol na sedlo. »Mallorv, njih voditelj je pokazal voljo in moč, ki bosta napravili njegovo ime slavno v zapiskih alpinizma.«

Par dni nato. 24. maja, sta pa Finch in Bruce-ov sin poskusila še enkrat. S seboj sta vzela nosača Tejbira. Njih pot je zaznamovana na sliki s črticami in pikami, Imeli so aparate za dihanje in stožce s kisikom, 10 kg, za tako višino velikanska teža. Ustavili so se v višini 7772 metrov in si izbrali prostor za šotor na grebenu — na sliki dobro vidnem. Vihar ni divjal, temveč besnel. »Zlezli smo v spalne vreče in si skuhali obed. Vroče pijače si pa nismo mogli skuhati, ker zavre voda v tej višini vsled zmanjšanega zračnega pritiska že tako hitro, da lahko vtakneš roko vanjo in se nič, ne opečeš. Po solnčnem zahodu je bil vihar tako hud, da je od časa do časa dvignil plahto šotora na kateri smo ležali. Grozno je bilo mraz in že davno pred polnočjo smo bili pokriti s snegom, ki ga je bil napihal vihar v šotor. Nismo si Upali zaspati, tudi če bi bili mogli, kajti z vso svojo močjo smo morali držati šotor in paziti, da se vrata niso odprla. Če bi se bil veter zajel v šotor, potem bi bilo po nas in vrgel bi nas bil dol na rongbuški ledenik, več tisoč čevljev globoko. Ob eni ponoči je bil vihar najbesnejši. Če smo le malo prišli do sape, smo drug za drugim, menjaje se, splezali ven in smo vrvi bolj pritrditi. Seveda je bila varnost tudi sedaj le navidezna, vendar smo imeli par trenutkov miru; ta nam je bil tembolj potreben, ker nas je delo zunaj šotora do skrajnosti izmučilo in nas je mrzli vihar spremenil skoraj v led. Ko se je začelo daniti, je prenehalo snežiti, a vihar je tulil in divjal naprej. Tesno stisnjeni drug ob drugega smo ležali in čakati, in res, kmalu po poldnevu je vihar skoraj popolnoma ponehal. — Lahko bi bili šli sedaj nazaj. A sklenili smo, da ostanemo še eno noč tu gori in da poskusimo drugi dan svojo srečo iznova. Noč smo dobro prebili in drugi dan, 27. maja ob pol 7 zjutraj smo šli naprej, kmalu potem, ko so nas bili pozdravili prvi solnčni žarki. Komaj pa smo bili preplezali par čevljev, že je začel Tejbir omagovati, njegova kouštitucija ni bila kos hudemu mrazu in ostremu vetru. Poslala sva ga nazaj in plezala sva naprej, vsak še s 5 kg težjim tovorom, ki sva ga odvzela Tejbiru. Vedno strmejše je postajalo, veter pa ostrejši in mrzlejši. Globoki snežni zameti so se menjavali s strmimi skalnimi ploščami. Le počasi je šlo naprej in previdna sva morala biti, če nisva hotela zdrsniti v strašansko globočino. Opoldne sva dosegla najvišjo najino ločko, 8321 metrov! Več nisva mogla. — Šе 561 metrov jima je manjkalo do vrha, za dobrega turista v navadnih razmerah pot ene ure, in vendar! Pa sta z Angleškega prišla tja! — Nazaj grede sva šele čutila najin napor. Do obupa trudna sva se komaj še premikala, včasih sva se kar majala, večkrat sva se morala usesti. A vztrajala sva in ob štirih popoldne sva prišla do najinega taborišča nazaj. Samo neutešljiva želja po jedi in pijači naju je bila dovedla sem, sicer bi ne bila prišla. Ko sva se okrepčala, sva poskusila zadnjo pot, 2000 metrov še, in prišla v skupno taborišče. Bila sva pri kraju in ne verjamem, da bi bila mogla napraviti samo še en korak.«
Pozneje so še enkrat poskusili, pa so imeli še manj sreče. Odhajajoč z višine 8321 metrov je onega 27. maja zavihtel Bruce z roko proti vrhu in je zaklical: »Čakaj, starec, te bomo že še premagali!«

1924.

In letos so šli spet. Zlasti jih je navdajalo z upanjem dejstvo, da so mogli šotoriti v oni veliki višini nad 7700 metrov. Spet jih je vodil general Bruce. Kmalu po odhodu iz Dardžilinga je pa zbolel in je moral nazaj. Vodstvo je prevzel nam že znani Norton. Prva poročila so bila zelo vesela in polna upanja. Hvalila so domačine, ki so najboljši turisti sveta in prav tako zadovoljni kakor umazani« itd. Potem so pa začeli spet razsajati viharji in sredi maja niso bili Angleži še na sedlu Čang. O letošnji ekspediciji bomo poročali še obširneje in prosimo, da si naši bravci in naše bravke shranijo do tedaj karto in sliko.

Dr. V. Šarabon
Slovenec, 8. junij 1924
 

08.06.1924

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40345

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice