Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Pirenejih

Življenje in svet (1931): Pireneji so približno 350 km dolgo gorstvo med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem, ki meji Francijo od Španije in katerega vrhovi segajo preko 3000 m.

Najvišji je Pic d'Aneto (de Nethou), visok 3404 m in leži v Španiji. Na francoski strani je najvišji masiv Vignemale (3298 m). Severna stran Pirenejev je ostro odrezana, razčlenjena po globokih dolinah hudournikov in ledeniških vod in zapira proti Španiji najrodovitnejše predele Francije. Pogled na Pireneje iz daljave je veličasten: po oblikah podobni našim Karavankam, ko se jim pa približaš, vidiš, da še zdavnaj niso tako ostrih oblik; tudi po barvi, ki je zelo temna, se zelo ločijo od naših gora.

Iz Lourdesa, ki slovi po vsem katoliškem svetu kot božja pot, a je obenem najvažnejše izhodišče za osrednje Pireneje, sem krenil, v družbi dveh Angležev in Švicarja, ki je doma pod Bernino in zato tudi izurjen hribolazec, proti Pic d' Aubert (tudi Pic de Neouvielle) 3095 m. Z železnico, električno in avtobusom smo končno prispeli do važne ceste, ki se vleče med vrhovi do višine 2122 m (col du Tourmalet). Ta prelaz je dobro znan vsem športnikom, ker tu se vrši odločilna borba v vsakoletnem kolesarskem Tour de France.
Pod vrhom smo krenili na desno ob potoku, ki dobiva svojo vodo iz ledenikov in ki ga imenujejo »le gave«. Takih potokov in rek je na pretek; le važnejši in večji dobijo tudi celotno ime, n. pr. Gave de Pau.
V višini 2000 m me je presenetila kača, ki se je sončila na stezi. Bil je gad, a kaj nenavaden za naše oči. Na svetlorjavi, skoraj rumeni podlagi je imel urejene kvadrate čisto črne barve v obliki verige. Na tak lep primerek smo prišli še kakih 100 m više ob ledeniškem jezeru, ki ga imenujejo po njegovi barvi Belo, v nasprotju s Črnim, ki leži nad njim. Za tema je še polno manjših, vsako ima svojo značilno barvo in ledenomrzlo vodo.
Končno smo prispeli do prelaza, ki se imenuje col d' Aubert in je 2500 m visok. Do sem vodi neka steza, po kateri tovorijo z osli in mulami. Tovorniki so večinoma Španci, ki prodajajo lončeno posodo po svetu kakor Ribničan suho robo. Zaman smo se ozirali po kakem zavetišču. Zaradi velike oddaljenosti od selišč se je treba pač zaupati milemu nebu. V višini naše Kredarice smo si pripravili ležišče na prostem. Sicer pa je stvar čisto drugačna pri nas. Tam pa tam še leži kak ostanek snega, drugače raste še precej lepa trava, ki pride včasih živini v slast. Pa tudi zrak ni tam prav nič oster, nikjer ne občutiš one svežosti, ki je doma v Alpah — zrak te kar tlači, če bi ne bilo vetra, bi v teh višinah vladala neznosna vročina; to se dobro pozna na žeji, ki jo čutiš ves čas.
Tam sem tudi opazil pomanjkanje planinskih koč. Francozi imajo več društev, ki skrbijo za turistiko, a večinoma samo v Alpah. V Pirenejih je planinska koča redkost in še to kar je, ni dosti prida. Tako nekako do sončnega vzhoda, ki je tam okoli 5. ure, je še šlo — zrak je bil gorak, a kmalu je začela pihati mrzla sapa, ki nas je spravila na pot.
Od tu naprej smo brez vsakih markacij, seveda tudi brez steze, če bi ne imeli za vodnika izkušenega Švicarja, bi najbrž ne prišli tako lahko na vrh. Ta je z lahkoto iskal pot med ogromnimi skalami, ki so se bogve kdaj privalile doli.
Po kakih dveh urah napornega skakanja in plezanja po skalah smo prišli do ledenikov, ki jih je vse polno tam okoli. So čisto svojevrstni, imenovani »viseči«, ker visijo v kaki kotanji in se ne pomikajo navzdol. Ti ledeniki v resnici precej visijo, ker je strmina včasih nevarna za zdrs. Navadno jih pokriva visok sneg, ki se pod nogami globoko udira. V vseh Pirenejih je en sam ledenik, ki je podoben alpskim, je to »reka ledu«, ki leži pod masivom Vignemale.
Naša skupina je še dokaj ponižna: v vsej dolžini ni razpok in le tam pa tam slišiš klokotanje vode, ki drevi pod teboj v velikih curkih v dolino.
Po poldrugi uri hoje po ledeniku, ki je posebno pod vrhom zaradi strmine precej naporna, smo prišli do zadnjega skalovja. V tej višini (3050 m) so me presenetile rdeče gorske rože, H so rasle za neko skalo. Torej jim višina in led zaradi toplega podnebja le ne moreta do živega.
Ker je bilo jutro jasno, smo imeli krasen razgled. Najprej sem se zanimal za Mont Perdu (3352), ki leži že v Španiji in spada po zatrdilu domačinov med najnevarnejše ture. Štirje Angleži, ki so se povzpeli nanj v zelo slabi opremi, so pripovedovali, da ni sile. Tam rastejo tudi zadnje planike v Pirenejih.
Dostop do te gore je mogoč po najlepši in najizrazitejši ledeniški dolini, ki se imenuje Cirque de Gavarnie in ki jo pri nas radi primerjamo z našo Logarsko dolino. Po teh krajih so se nekoč pomikali trije ledeniki in izkopali globoke kotanje strmih sten in razvrščene druga nad drugo, tako da opaziš vse tri šele na robu zadnje, ki je nekaj sto metrov nad spodnjo dolino. Kot posebna zanimivost velja tudi slap, ki je visok 422 m in najvišji v Evropi. Je to padec ledeniškega potoka Gave de Pau. Ta izvira baje iz ledenika, ki leži globoko pod zemljo na meji med Francijo in Španijo. To možnost so odkrili francoski znanstveniki šele pred nekaj leti, ker so našli vhod v podzemsko jamo na španski strani, španski geografi in vlada se niso nikoli zanimali za južno stran Pirenejev, zato je na njihovi strani še polno ugank in neraziskanega terena.
Desno se širi v nebo ogromni masiv Vignemale, ki je najvišji na francoski strani (3298 m), tik pred nosom pa imam Pic Long, kjer je lep primer »visečega« ledenika. (Ta je nevaren zaradi razpok.) Levo v ozadju opazimo skupino Maladette, ki ima vsekakor prehudo ime za svojo ponižnost. Tu je tudi najvišji vrh v Pirenejih: Pic d'Ane to (de Nethou) 3404, ki leži že v Španiji. Na tem gorovju je tudi edina koča, ki zasluži tako ime.
Na severu se dviga iz dolge vrste hribov Pic du Midi (de Bigorre), 2877 m, kjer je menda največji observatorij v Evropi, z radijsko oddajno postajo in stolpom za zvezdoglede. Šest opazovalcev vremena, zvezd in telegrafistov je stalno zaposlenih v tej opazovalnici. V nekaj letih so zgradili avtomobilsko cesto do koče, ki je še dve uri pod vrhom. Pravijo, da bodo speljali cesto do observatorija.

Po strmi steni smo se vrnili na drugo stran ledenika. Tu smo se usedli na sneg in zdrknili v nekaj minutah tisoč metrov niže. Prišli smo do ledeniškega jezera Lac d' Aubert. Tu se je šele pokazala divja krasota Pirenejev. Iz ledenikov, ki se ustavijo nad strmim breznom, kakih 200 m visoko nad jezerom, pada osem ogromnih slapov v zaliv temnomodrega jezera. Pogled na te veličastne slapove in ledenike je nekaj edinstvenega. Pozimi in spomladi je tu zelo veliko padavin — jezero, ki ni dosti manjše od Blejskega naraste za dobrih pet metrov.
Čeprav smo še kakih 2000 m visoko, že opazimo delavce, ki grade velikansko zapornico, kakršno ima vsako večje jezero in s katerih pomočjo so elektrificirane skoraj vse proge do Pariza in seveda še pirenejske na daleč okoli. Skoraj v vsaki dolini opaziš velikanske železne cevi, ki se vlečejo z vrhov v dolino in dovajajo vodo elektrarnam.
Ob treh popoldne smo dospeli do prve naselbine. Smo čisto blizu španske meje in v središču francoskih Baskov, katerih jezik ni francoščini prav nič podoben in je baje eden izmed najtežjih na svetu. Baskov, ki pripadajo h Keltom, je v Franciji okoli 120.000, v Španiji še kakega pol milijona.
Tu se že zelo čuti bližina Španije. Meja med obema državama je tudi nekaka naravna meja: francoska stran vsa v gozdovih, španska pobočja gola skala.
Zdaj nas je čakalo še 25 km po cesti, kjer smo poleg -avtomobilov srečavali slikovito oblečene Baske s svojimi osli in mulami.

R.R.
Življenje in svet, 20. september 1931
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti