Sončna, a hladna jutra niso vzrok za poležavanje.
Še vedno traja neumna zapora in tako se od doma pač odpravim na bližnji hrib. Dva kilometra prepešačim po cesti do izhodišča poti pod Kašeljskm hribom pri podhodu pod železniško progo. Parkirišče za čudo še ni zasedeno s pločevino. Po prvih korakih zagledam že prve sprehajalce, ki se vzpenjajo po normalki skozi gozd, in zato hitro zavijem na “trdo” varianto.
Kar zabavno se sliši, da imamo trdo različico vzpona, a stezica poteka po rebri zelo strmega pobočja in me hitro popelje visoko v hrib. Številna drevesa zastirajo odprti pogled na Kamniško-Savinjske Alpe in šele tik preden stopim na vršnji greben, me obsije sonce. Pri hoji po grebenu me prehitita mladenka in njen štirinožni spremljevalec, srečam nekaj pohodnikov, ki se vračajo z vrha, in za parom pred seboj pridem na vrh 530 m visokega Debnega vrha, kjer je le nekaj pohodnikov. Hitro smuknem na stolp, kjer jasnina neba in dobra vidljivost nudita nekaj užitkov kljub visokim drevesom, katerih veje ne dovoljujejo vidnega razkošja. No, pa ni tako slabo. Vidim Molnik, vasi predmestja in tudi razpotegnjeno vas Orle, ki meji na ljubljansko občino, a če se držimo pravil, je trenutno prepovedano območje. Proti zahodu skozi veje bližnjega bora se pogled ustavi na očaku naših gora, ostali vrhovi Julijcev žal ostajajo zakriti. Ni pa se treba bati, da ne bi uzrli vrhov Kamniško-Savinjskih gora od Kočne do Kranjske Rinke, pred njimi pa venec vrhov od Krvavca do Mokrice. Kaj več pa s stolpa ni videti.
Medtem je prišlo še nekaj sprehajalcev in zato se spustim s stolpa in grem na kolovoz, ki ga hitro zapustim, ter nadaljujem spust po strmi rebri, da se izognem pretiranemu srečevanju. Le kam smo prišli, da se izogibam že običajnemu pozdravljanju, se sprašujem, ko nižje v gozdu pričnem prečenje pobočja po komaj vidni stezici, ki se hitro izgubi, in grem med gostim grmičevju do naslednje stezice. Še nekaj spusta in sem nad ribnikom, kjer poiščem stezico, ki me popelje preko brvi in mimo ribičev na travnik in makadam pod hribom.
Da je razgledna makadamska cesta namenjena tudi številnim pešakom, ni treba posebej poudariti, saj je to že nekaj časa postala prava promenada, ki nudi lepe poglede ne le na bližnje gozdove in travnike, temveč tudi na visoke vršace in ker je tu še reka, je to pot mirnega in nezahtevnega sprehoda in da ne bi prehitro zaključil svojega sprehoda, potem ko prečim most čez reko, se spustim na travnike “v produ”. Pot namenoma skrajšam s prečenjem ob bližnjem grabnu, se izognem poplavljenemu travišču in se počasi vrnem v domače naselje, kjer ob pogledu na Kamniško sedlo zaključim današnje jutranje potepanje.