Natalija Gros: ... Z današnjim dnem se namreč poslavljam iz policijskih vrst, oddelka za vrhunski šport, kjer sem bila dobra 4 leta zaposlena kot vrhunska športnica na podlagi mednarodnega razreda kategorizacije, ki sem ga pridobivala in podaljševala z vrhunskimi, tekmovalnimi dosežki.
Zaposlitev sem dobila po naslovu evropske prvakinje in razlog, da se že prej nisem podala v to je bil predvsem ta, ker sem vedela, da je težko priti v javno upravo kot vrhunski športnik, takrat pa sem vedela, da če ne bom dobila ob takem odmevnem rezultatu te priložnosti, potem pa res ne vem kaj je še potrebno naredit za to. In takrat mi je en dan preskočil en gumb v glavi in odločena, da bom dobila to službo oziroma sponzorstvo, sem se podala temu nasproti. In res, kmalu po tem je moja trdna odločenost dobila rezultat in že aprila 2009 so me zaposlili v policijskih vrstah, kjer sem bila v ekipi z Iztokom Čopom, Mitjo Petkovškom, Lukom Špikom, Sašom Jerebom, Tino Maze, Tino Di Batista itd.
In skupaj smo na raznoraznih dogodkih preživeli res lepe trenutke, še posebej z Francom Rožmanom, Zdenko Štern ter Tomasom Globočnikom, ki so vsa ta leta in še vedno krmarili oddelek vrhunskih športnikov, da pluje v pravo smer.
Na teh službenih dogodkih sem se srečala z otroci na njihovih šolskih in medšolskih olimpijadah, veliko je bilo takih za otroke s posebnimi potrebami, ki so v meni pustili še poseben pečat. In vedno je bilo veliko smeha in dobre volje. In kako ne bi bilo, saj to je res priznam, sanjska služba, ko delaš točno to kar delaš najraje, v mojem primeru plezaš, treniraš, tekmuješ ter približno petkrat - desetkrat na leto se udeležiš dogodkov, kjer podeljuješ medalje otrokom ali pa podpiraš dogodke za preventivo, ki jih organizira policija predvsem za osnovnošolske otroke.
Skratka, lepo je bilo, hkrati pa sem imela privilegij prehodnega obdobja, kjer sem imela čas od konca tekmovalne kariere oz. plezalne kariere do začetka novega obdobja, ki se začenja sedaj. In res sem hvaležna za to priložnost, za vse lepe stvari ki so se mi zgodile. Vsekakor pa sem tudi sama to vračala in se v uniformi vedno rada poistovetila s policisti. Vsekakor je bila zaslužena priložnost in nagrada za ves trud, da ti država na tak način še pomaga, da se resnično lahko posvetiš samo treniranju ter tekmovanjem v času karere.
Sedaj pa je prišel čas, ko smo si segli v roke in se poslovili in prav je tako. Čeprav sem malo žalostna, ker se je končalo to obdobje, se veselim novega poglavja v mojem življenju, novih izzivov ter novih znanj. Čas je, da to priložnost dobi še nekdo drug, ki si jo prav tako zasluži, kot sem si jo jaz pred štirimi leti in pol.
Hvala oddelku za vrhunski šport, Policijske akademije ter seveda Ministrstvu za notranje zadeve, predvsem pa Francu Rožmanu - Škofu, ki je pustil v meni poseben pečat. Hvala Škof! Juhuhu, gremo naprej!
... in ko se zaprejo ena vrata, se na drugem koncu odprejo nova.
foto: Jure Breceljnik (še zadnje slikanje pred vrnitvijo uniforme)
Natalija Gros