Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najprej Beneško planinsko društvo,

Primorski dnevnik - Tjaša Gruden: ... kasneje razvejana dejavnost Planinske družine Benečije

Ob 10-letnici ustanovitve Doma na Matajure smo se o koči in o delovanju slovenskega planinskega društva iz Benečije pogovorili z Joškom Cucovazem in Igorjem Tullom, ki sta bila v različnih obdobjih njegova predsednika.

Benečani so svoje prvo slovensko planinsko društvo ustanovili 28. februarja leta 1975. »Že od nekdaj sem ljubil gore, rad sem zahajal v Julijce in se tam redno srečeval z drugimi planinci iz Slovenije. Večkrat so me spraševali, če imamo tudi v Benečiji svoje društvo. Takrat se je porodila zamisel, da bi dejansko tudi Slovenci v Benečiji lahko imeli svoje planinsko društvo,« se spominja Joško Cucovaz, ki je zdaj še vedno zelo aktiven član Planinske družine Benečije.

»Tedaj sem se sestal z Viljemom Černom, ki je bil takrat predsednik KD Ivan Trinko, in s predstavniki Zveze izseljencev Slovenci po svetu ter se z njimi dogovoril, da bomo ustanovili Beneško planinsko društvo. Ustanovni občni zbor je bil na Jeroniščah v občini Sovodnja, udeležili pa so se ga številni gostje. Prišli so predstavniki raznih kulturnih in planinskih društev iz Trsta, Gorice, Posočja, Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, pa tudi predsednik meddruštvenega odbora za Primorsko, takratni tajnik Planinske zveze Slovenije Janez Kmet in predsednik PZS Miha Potočnik,« je še povedal Cucovaz.

Članov društva je bilo takoj čez 80, društvo pa je imelo za cilj tudi gojenje stikov s Slovenci iz Italije, Avstrije in Slovenije. Komaj dva meseca po ustanovitvi, 27. aprila 1975, pa so priredili prvo srečanje na Matajurju s planinci iz Kobarida in Tolmina. »Bilo je res lepo, udeležil se ga je tudi Anton Birtič in vsi smo veselo prepevali. Takoj smo tudi začeli prirejati izlete in pohode po hribih, predvsem po slovenskih, saj smo želeli boljše spoznati Slovenijo, hodili pa smo tudi v Avstrijo. Enkrat smo v sodelovanju z ZSŠDI-jem tudi priredili tečaj smučanja na Pokljuki.« Leta 1976 bi moralo Beneško planinsko društvo organizirati prvo srečanje zamejskih planinskih društev (zdaj se imenuje srečanje obmejnih planinskih društev). Na njem naj bi se zbrali planinci iz Celovca, Trsta, Gorice, Jesenic in Benečije, a je naše kraje takrat prizadel hud potres, tako da je odpadlo. »Priredili pa smo ga leto kasneje, seveda na Matajurju, medtem ko je naslednjič prišel na vrsto Bardo v Terski dolini.«

Kasneje je delovanje Beneškega planinskega društva zamrlo, na začetku devetdesetih let pa je skupina mlajših navdušencev tudi s pomočjo sosedov iz Kobarida, med katerimi je bil tudi načelnik Upravne enote Tolmin Zdravko Likar, ustanovila novo društvo.

»Leta 1992 smo se zbrali pri notarju in ustanovili novo planinsko društvo. Pred tem smo na uvodnem sestanku izbrali ime Planinska družina Benečije. Svetoval nam ga je naš član Remo Ciccone. Predlog se nam je zdel zelo posrečen, saj so nas povezovale precej bolj tesne vezi, kot so običajno tiste med društvenimi člani, ker so se v našem društvu v bistvu združevale družine,« je povedal Igor Tull, ki je bil prvi predsednik Planinske družine Benečije.

Na ustanovnem občnem zboru se je zbralo 35 ljudi, članov pa je bilo iz leta v leto več. V zadnjem obdobju jih je nekaj nad sto, včasih tudi okrog 130. Društvo pa je bilo od vsega začetka zelo aktivno. Ob tečajih plavanja, smučanja in telovadbe, ki jih Planinska družina Benečije prireja še danes, so nekoč člani včasih organizirali tudi kulturne večere, predstavitve knjig z alpinistično tematiko in podobno. Sodelovali so na srečanjih Slovencev, večkrat samostojno izpeljali svoj Burnjak v Čarnem Varhu, zadnja leta pa so sodelovali na prazniku kostanja v Gorenjem Tarbiju. Med društvene dejavnosti pa seveda sodijo tudi izleti in pohodi v gore.

»Priredili smo tudi tri odprave, na katere smo zelo ponosni. Pred sedmimi leti so nekateri naši planinci prišli na vrh Aconcague (6962 m), najvišje gore v Južni Ameriki, pred tremi leti je bil na vrsti Elbrus (5.642 m) v Kavkazu, ki je najvišja evropska gora, letos poleti pa so nekateri priplezali na Kilimandžaro (5.895 m) v Afriki. Ne smemo pa pozabiti manjše odprave naših članic, ki so pred dvema letoma prehodile del znamenite poti Santiago de Compostela. Vem, da načrtujejo nov podvig za naslednje leto, a ne vemo še, za kaj se bodo odločile,« je dodal bivši predsednik Planinske družine Benečije. Društvo že od samega nastanka odlično sodeluje tudi s sorodnimi društvi iz zamejstva in Slovenije, predvsem s tistim iz Kobarida, s katerim tudi vsako leto prireja skupni izlet.

Kako pa je Planinska družina Benečije prišla do svoje koče? Dela so se začela leta 1999, pred tem pa so potrebovali približno tri leta, da so bile urejene vse formalnosti in da so bili pripravljeni potrebni načrti. »Sicer smo člani društva že od ustanovitve želeli imeti neko svojo postojanko, kot jo imajo tudi druga planinska društva. Naši prijatelji iz Kobarida imajo na primer čudovito kočo na planini Kuhinja pod Krnom. Mi smo svojo kočo želeli postaviti na Matajurju, ki je simbol vseh nas v Benečiji. Težava je bila v razdrobljenem lastništvu Matajurja, na srečo pa je dovoljenje za gradnjo dobila naša članica Luisa Battistig, saj je imela njena družina na njem parcelo, ona pa je nato postala edina lastnica in je zemljišče podarila Planinski družini Benečije. In tako smo lahko končno začeli graditi svojo kočo, in to na res čudovitem kraju, s katerega se odpira razgled proti furlanski nižini.«

Potrebno je bilo veliko dela in truda vseh članov in prijateljev Planinskega društva Benečije, kot nam je povedal Igor Tull. »Nedvomno se je treba zahvaliti tedanjemu županu Sovodnje Pasqualeju Petricigu in njegovi občinski koaliciji. Pomagal nam je tudi Miloš Budin, da smo dobili dovoljenje tudi z Dežele Furlanije-Julijske krajine. Za gradnjo smo uporabili svoja sredstva, ki smo jih nabrali tudi z organizacijo raznih tečajev, polega tega pa smo dobili tudi prispevek gorske skupnosti in Planinske zveze Slovenije, SKGZ ter SSO, pomagali pa so nam tudi prostovoljci iz številnih društev. Vsem gre naša zahvala.«

Zdaj je koča odprta skoraj vse vikende v letu. Za to skrbijo člani Planinske družine Benečije, ki v njej dežurajo in sprejemajo goste od vsepovsod. Med temi se številni radi vračajo, saj jih v Domu na Matajure vedno sprejmejo zelo gostoljubno. »Poleg tega pa so za nas in našo kočo še posebno pomembni trije prazniki. V njej nekateri člani preživimo silvestrovo, 15. avgust je za nas dan “senosekov na Matajurju”, saj takrat vsako leto pokosimo travo okrog koče, 1. nedeljo v septembru pa sodelujemo na Gorskem prazniku.«

Člani Planinske družine Benečije so celo leto res zelo aktivni, kljub temu pa je Igor Tull prepričan, da bi lahko delovanje v bodoče še razširili. »Upam, da nam bo uspelo ohraniti vse sedanje dejavnosti, sam pa bi bil zelo zadovoljen, če bi ustanovili tudi športno-plezalno skupino. Pomembno pa bi tudi bilo pridobiti čim več novih mlajših članov, oziroma mlade privabiti tudi v naš odbor.«

Tjaša Gruden 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Najprej Beneško planinsko društvo, "

Franci Savenc,

Slučajno najdena objava, brezu datuma objave

"Pred sedmimi leti Aconcagua ... torej ok. 1911

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40622

Novosti