S pomočjo tovarišev skalašev zbral in uredil Mirko Kajzelj 

Ovitek, platnice, perorisbe in zemljevide narisal Herbert Drofenik | Ljubljana 1932 | založil Turistovski klub »Skala« / DZS 1982 [druga, faksimilirana izdaja]

Predgovor k novi izdaji

Presenetil me je dopis Državne založbe Slovenije, v katerem mi predlaga ponatis Našega alpinizma, ki je izšel pred 50 leti, to je l. 1932. Vesel sem bil, da je to delo, ki je elaborat plezalske skupine nekdanje Skale, še toliko aktualno in da je zanimanje zanj še prisotno. Zahvaljujem se Državni založbi Slovenije za predlog in za trud pri izdaji tega dela.

Naš alpinizem je zajel vso alpinistično telesnokulturno in kulturno dejavnost od prvih začetkov, to je od Valentina Staniča, ki je bil naš prvi alpinist samohodec, do l. 1932, ko je delo izšlo. Vsebuje zgodovino alpinizma, prve vzpone na naše vrhove v Vzhodnih Julijskih in Savinjskih Alpah, popise vseh prvenstvenih tur od najlažjih do najtežjih, vso alpinistično literaturo, skratka vso alpinistično dejavnost v tem obdobju, ki ga lahko imenujemo klasično dobo slovenskega alpinizma.

Od l. 1932 do danes se je naša športna alpinistika in kulturna dejavnost, predvsem literatura, dvignila skoraj do nepojmljive višine. Naši plezalci so preplezali vse stene in grebene v naših gorah, nešteto variant, najtežje smeri v centralnih Alpah, Dolomitih, francoskih Alpah, Andih, Kordiljerah, v norveških gorah, Aljaski, Grenlandiji, afriških gorah, Kavkazu, predvsem pa so se izkazali v Himalaji. Z vzponi na Makalu, Everest, Lhotse, Dhaulagiri smo se povzpeli v sam vrh svetovne alpinistike. Natiskane je bilo veliko literature, strokovno alpinistične in leposlovne. Popisi novih prvenstvenih tur so bili objavljeni večinoma v Planinskem vestniku pa tudi v dnevnem časopisju. Izšlo je še nekaj vodnikov za ožja področja, kjer so popisane prvenstvene ture in variante.

Imamo sedaj ogromno skladovnico alpinističnega gradiva, ki ga je treba sortirati in urediti. To bo veliko delo, ki ga ne bo zmogel posameznik. Zbrati bo treba skupino dobro informiranih, iniciativnih, delovnih planincev, ki bodo znali zgrabiti za delo in ga tudi dokončati. Delo bo težavno in dolgotrajno, vendar potrebno, ker bo izkaz naše celotne alpinistične dejavnosti. Zahtevalo bo veliko napora in vztrajnosti, celih ljudi in solidarnega kolektiva.
Hic Rhodos, hic salta!

V Ljubljani, 9. februarja 1982. Dr. Mirko Kajzelj

Spremna beseda

Povabilo, naj napišem uvodno besedo k ponatisu te knjige, me je presenetilo, saj se ne prištevam med plezalce z imenom niti med planinske literate. Pred vojno in po vojni sem sicer ponovil precejšnje število smeri v naših stenah – med drugimi Prusik-Szalayevo v Triglavski in Herletovo v Ojstrici, poskusil sem se nekoliko tudi z zimskimi vzponi. Sicer pa sem z gorami intenzivno živel 30 let kot glavni in obenem tehnični urednik Planinskega Vestnika, glasila, ki je letno naraslo na 600 do 700 strani. Seveda me je to delo ves čas gnalo k čustvenemu in miselnemu sožitju z našim alpinizmom in k trajnemu dopisovanju z mnogimi alpinisti raznih generacij, da ne govorim o številnih osebnih stikih. Ti so bili na razpolago v okviru PD Celje in Planinske zveze Slovenije. Spoznal sem kot odbornik PD Celje in PZS tudi nekatere alpiniste drugih narodov; najraje se spomnim Karla Preina, s katerim sem v Gesäuse splezal dve smeri.
 

»Naš alpinizem« je bil zares pravi vademecum za alpiniste, svojevrstna spodbuda več desetletij, stanovitno vodilo in opozorilo, da alpinizem ni samo telovadba v ostenjih, temveč kulturni pojav, kamorkoli že seže, kjerkoli se uveljavlja in razvija. Kar težko je najti pravo besedo, s katero bi na kratko očrtal pomen te častitljive knjige, prav tako pa primerno zahvalno besedo njenemu glavnemu avtorju dr. Mirku Kajzelju in njegovim sodelavcem. Nedvomno ima ta knjiga bistvene zasluge za napredek in razvoj našega alpinizma. Pozno, kar prepozno jo ponatiskujemo, vendar – bolje pozno kot nikoli. Prepričan sem, da bo svojo vlogo v našem alpinističnem razvoju obdržala, saj je nekakšen temelj, ki se ne sme in ne more spodmakniti in ne strohneti. če bi ga ne imeli, bi ga morali ustvariti, vendar moramo pri tem reči: Kdo neki bi se danes takega dela še lotil! S tako vnemo, požrtvovalnostjo in nesebičnostjo? S takimi nalogami, s tolikšnim obsegom dela?

»Naš alpinizem« je zvesto spremljal plezalske rodove v desetletju pred zadnjo vojno in po njej. Plezalski začetniki so to knjigo spoštljivo listali in brali, odkrivala jim je svet, ki jih je začaral, navdihovala jim je zanos in ponos, ob njej so se vžigale misli in ideje, po njej so pohlepno iskali začetniki in uhojeni plezalci, postala je zvesta in posvečena vodnica navez na turah in ljuba vasovalka doma, kjer so se stikale glave plezalcev, žejne velikih idej, vsaka prepolna zanosa in volje do velikih dejanj, vrata v sanjsko deželo velikih dejanj, trdih preizkušenj in vsaj za nekaj časa potešitev vsega, po čemer je žejalo mladost: odčarati za vsako ceno svet, ki je videti tako začaran in očarljiv!

Knjiga Naš alpinizem je v desetletjih svojega obstanka svojo nalogo zares imenitno opravila, vendar zato ni nobenega razloga, da bi se umaknila v arhivsko zatišje. Taka, kakršna je, ni samo za vselej zgodovinski dokument naših prvih plezalskih generacij, ampak je še vedno živ, stremljiv, spodbuden in prepričevalen zapis o našem alpinističnem razvoju in napredovanju, pa tudi zapis o ljudeh, ki so naše gore zavestno in z veliko vnemo »slovenili« v tekmi in spopadu s tujcem mejašem. Ta se je naših gora že loteval tudi s sistematičnim alpinističnim prisvajanjem, da bi jim s tem še bolj vtisnil zaželeni tuji pečat. Če znova izdajamo to knjigo, oživljamo in poudarjamo njeno zgodovinsko idejno, kulturno, politično in snovno spodbudnost. Obseg njenega skrbno zbranega dokumentarnega gradiva potrjuje pomen te knjige za našo alpsko kulturo. Prav to je znala čislati in zato tudi odkrivati že konec 18. stoletja naša prebudna, prerodna doba – prepričljiv odsev evropskega razsvetljenstva, s prvim vzponom na našo najvišjo koto, na Triglav, in to pred več kot 200 leti, z vzponom, ki se redno navaja tudi v tuji literaturi. Razsvetljeni Zois je napotil korenjaške Bohinjce »k vragu v goste« – to pa je pomenilo, da se je začelo jasniti tudi v tem kotu Evrope, da tudi tu z razsvetljenstvom zmaguje nov odnos do človeka, do družbe in zato tudi do gorske narave. Kmalu zatem nastopi Valentin Stanič, vsestransko sposoben prosvetitelj naše Primorske, obenem pa evropsko pomemben alpinist, ki ga svetovna zgodovina alpinizma prišteva kot »Staniga« med pomembne prvake pri odkrivanju Alp. Vzpon Zoisovih mož na Triglav in Staničevi uspehi imajo svoj velik pomen in veljavo za naše narodno prebujanje, značilnost, ki jo ima tudi kasneje naš alpinistični in planinski razvoj vse do dandanes z našo veljavnostjo v Himalaji in v drugih svetovnih gorstvih.

William Faulkner, eden od najvidnejših ameriških pisateljev, je pisal o skrivni želji, da bi si človek rad podaljšal svoje kratko življenje »vsaj z majhno razo na zemeljski površini«, da bi se njegova stopinja vsaj malo poznala na našem planetu. Planinski publicisti so to domislico brž izrabili, češ ta prvobitna želja utegne biti glavni ali vsaj eden od vzrokov za prvenstvene dosežke tudi v gorah. Kaj bi glede te domneve ugotovila posebna širša in globlja raziskava, je težko reči. Za plezalca prvenstvena smer nedvomno pomeni več kot samo droben zapis v vpisni knjigi in v plezalskem vodniku. Pogosto naletimo celo na misel, da bo za to na zemeljski obli zmanjkalo vrhov in sten. Če pomislimo, kako so se te stvari razvijale zadnjih trideset let, je bojazen najbrž odveč, saj je človek zares iznajdljiv pri »odkrivanju tega nekoristnega sveta«: Od leta 1970 do 1975 je samo v Mont Blancu nastalo 360 novih smeri, v Walisu 118. In kolikšne možnosti za prve vzpone odpira zima! Koliko pa je še neodkritih gora in sten po velegorstvih našega planeta!

Poteklo je že stoletje in več, odkar so pomembni ljudje odgovarjali na vprašanje, zakaj človek sili v »nekoristni« gorski svet, zakaj je tako iznajdljiv, kadar gre za to, da nekaj doseže, kar ga zamika, kar pa mu tudi vzbuja strah in obenem pogum.

Nietzsche je nekam čudno zapisal, češ človek hodi v gore, da se tam posmehuje sam sebi, ko se mu tresejo kolena. Protislovje? Če se ti tresejo kolena, ti je kaj malo za smeh in posmeh. Nietzsche razločuje »strah in bojazen«, oboje pa človek doživlja, če mu grozi nevarnost. Če je vidna, se ji človek privadi, vaja pa dela mojstra, nevarnost z vajo ukrotiš, spremeniš »v varnost«. Začetnik je ogrožen, mojster se nima kaj bati. Strahu pa pamet ne ukroti, strah človeka vedno znova vznemirja, če je še tako izurjen. Mori ga kot nekakšna duševna bolezen, kot mora. Morebiti ga človek užene z drznostjo. Že, vendar strah vedno znova oživi. Freud seveda pojasnjuje, da so temu krivi zatrti nagoni. Med drugim govori tudi o nagonu po gibanju, planinstvo pa je gibanje – iz gibanja izvira nadomestno zadoščenje in zadovoljstvo – človek se giblje v takem svetu, ki ga zares mika in se kljub naporu ali pa prav zato počuti zdrav in srečen. No, tudi to sfero podzavesti je težko razsvetliti do kraja – nekaj pa vendarle pojasnjuje, če nam je to prav ali ne.

Znameniti Francoz Sartre trdi: «Človek – to je strah. Če ga ne kaže, se prenareja. Četudi ga prikriva, se resnica o strahu vendarle odkriva. Kdor le nosi odgovornost, tega je strah. Vsak pa je odgovoren.« Lahko pa bi tudi rekli: Človek gre v steno, ker je pogumen. Pogum ne izključuje strahu. Kje neki! Pogum utegne celo izvirati iz strahu. Razlogi za pogum so res zelo različni. Kdo pa rad pokaže, da se boji, da ga je strah? Torej je bolje biti ponosen in kazati pogum. Nečimrnost? Ali izvira pogum zares iz želje, da bi se človek »postavil«, odlikoval? Gotovo ima tveganje večkrat tudi ta motiv. So pa tudi ljudje, ki tvegajo, ne da bi pomislili na objektivne nevarnosti. Kdor je zares pogumen, ga nevarnost privablja, saj si s tem krepi občutek življenja. Ko nevarnost premaga, ga prevzame veselje, sreča, evforija – pravimo s starogrško besedo. Veselje je nedvomno razlog, zakaj rine človek v stene, veselje nad izjemnim gorskim svetom, nad gibanjem, nad napori, nad tem, da človek nekaj zmore in premaguje svoje slabosti. Brez premagovanja težav ni veselja, vse se nekaj popači, izenači, ni ne luči ne sence – vse je en sam siv dolgčas. To pomeni, da je alpinizem zelo zdrav odpor zoper lagodnost, h kateri se nagiblje moderni človek. Človekovo obnašanje in delovanje je resda polno ugank in skrivnosti, vendar s tem ni rečeno, da jih ni možno ugledati, razločiti ali vsaj malo razložiti. Tudi za zaklenjeno kamrico človeške duševnosti je ključ. Veliko pa so vredne tudi človekove izjave.

Avstrijski filozof in psiholog Karl Greitbauer je napisal delo o duhovni strukturi alpinista, o alpinističnem dogajanju v luči psihološke znanosti (Greitbauer, Die Gestalt des Bergsteigers). Takole pravi: »Vsak šport je nevaren, ima svoje bolestne, bolezenske pojave in smrtnost (morbidnost in mortaliteto).« Pri alpinizmu je obojega precej, saj pri njem ne gre zgolj za objektivne nevarnosti, marveč še bolj za subjektivne: za pomanjkljivo izkušenost, šibko tehnično znanje, ohlapno privajenost in nezadostno izurjenost pa tudi za slabo opremo, zraven pa še za vrsto skritih (latentnih) duševnih (intrapsihičnih) momentov, o katerih neradi govorimo, kot da ne priznamo njihove navzočnosti in vplivnosti. So pa seveda zelo pomembni.

Če se ponesreči izkušen, zrel alpinist, se pri iskanju vzrokov zatečemo k nejasnim vzrokom: »Obšla ga je slabost, bolečine v želodcu« itd. Psihologija se obrača k vegetativni strani alpinizma, h kompleksu bioklimatike: »Kako neki se je moglo to zgoditi! Ko pa je bil fant tako močan, izurjen, izkušen!« Ali ne bi bilo bolj prav, če bi se pri iskanju vzrokov bolj poglobili v »psihično sfero«? Pa Lammerjevo geslo »Živimo nevarno!« Razumska predstava nevarnosti je lahko veličastna, dokler nevarnost nekoga s svojimi mrzlimi kremplji ne useka po glavi. Tehnika, trening, moč, spretnost, iznajdljivost, ne, to res še ni vse, čeprav veliko pomeni. Spečega velikana je lahko premagati, nevarnost, ki te še ne drži za vrat, je lahko izzivati. Dokler je duševnost pozitiven dejavnik, lahko nadomešča nekaj tehnike, če je športnik tudi dovolj močan, izurjen, utrjen. Moč se lahko nadomesti s tehniko. Če pa odpove psiha v tem trikotniku z močjo in tehniko, utegne priti do neuspeha ali celo do nesreče. Treba je imeti pred očmi: ekstremno plezanje je ples na pragu med bivanjem in ničem, je tveganje, ki mu mora biti psiha kos, saj se plezalec zaveda, v kaj se podaja; v marsikaj, kar je po občutku v diametralnem nasprotju z življenjem – gosta megla se je na primer ovesila čez in čez, neznani greben, samotni smučar je »utonil« v snežni mečavi in se »razšel« v metežu brez kažipotov, neznana, skrajno težka stena se je zagrnila v nepredirni plašč teme in mečave in podobno.

Fiziološka stran človeških moči zaide v takih okoliščinah v totalno preizkušnjo. To je treba doživeti, sicer človek res težko razume. Kaj, če tedaj nad samozavestjo zmaguje obup? Plezalec, če je še tako močan, privajen na vse, zdržljiv, spreten in iznajdljiv, je vendarle samo človek. Zelo pogosto se navaja zgodba Willa Welzenbacha – vsa Evropa ga je občudovala in hvalila zaradi izrednih sposobnosti in uspehov od Alp do Himalaje: Stopil je na 970 vrhov, na 42 štiritisočakov. Leta 1932 je z Merklom sedem dni zdržal v viharju v severni steni Aiguille des Grands Charmoz – leta 1934 pa mu je sovražno vreme na Nanga Parbatu vzelo življenje v višini 7050 metrov, z njim vred so umrli Merkl, Wieland in šest Šerp. Ves svet se je zanimal za tragedijo in sklepal: Če se zarote naravne sile, ni človeka, ki bi njihov naval dolgo zdržal.

Prav je, da se teh in takih stvari zavedamo, pa čeprav imamo za seboj velike uspehe. Naš alpinizem živi, se razvija, skratka – napreduje. Lahko rečemo, da živi svoje polno in pomembno življenje. Zato moramo odkrito govoriti tudi o perečih stvareh, o nesrečah, o odgovornosti in še o drugih zadevah, ki spadajo k tem problemom. Na priliko: Odgovornost je spričo alpinističnega razmaha vedno bolj pereča. Starejše generacije tega skoraj niso čutile, danes pa ta stran nesreč odkriva velike kvalitativne spremembe v alpinizmu. Poglejmo!

Ali res na turi odgovarja vsak zase? Že, ampak le tedaj, če hodi sam, brez vodstva. Čim pa vodi turo izprašan gorski vodnik, je s svojimi varovanci v nekakšnem pogodbenem razmerju. Neposredno ali po planinski organizaciji ali po kaki drugi! Vodnik torej odgovarja za vsako malomarnost, površnost, lahkomišljenost, nepazljivost ...

... Čim se razpravlja o vodništvu, stojimo pred pojavom, ki se v današnjem alpinizmu kar precej uveljavlja. Glede tega pojava si krogi, ki so v kakršnikoli zvezi z alpinizmom, še vedno niso izoblikovali enakega in istega stališča, čeprav se s himalaizmom vred razvija in razrašča tako, da je s celo vrsto pojavov že znotraj meje, ki ločuje ljubiteljsko početje od poklicnega, amaterstvo od profesionalstva. Gorski vodniki starega tipa so seveda za tako ločitev.

Avstrijski vodniški vzgojitelj Klaus Hoi pravi: «Moj poklic je alpinizem, glavni in edini poklic. Moj zaslužek je povprečen kakor pri večini. Ker sem samostojen, ne poznam počitnic ne oddiha. Pri takem poklicu moraš biti odporen, zdrav in še srečo moraš imeti na svoji strani.« Profesionalci so v bistvu danes potrebni, saj dajejo planinstvu nujne pobude in možnosti – to so gorski vodniki, avtorji, filmarji in drugi. Dunajski ekstremist Erich Lackner je tudi »za«, sodi pa, da je treba pojem »profi« omejiti prav zaradi posebne narave alpinizma. Po njegovem vodniki, fotisti, avtorji in razni člankarji niso profesionalci: da so to le tisti športniki, ki nastopajo pred publiko in so za to plačani, zaslužek pa se ravna po dosežkih in po številu publike. V alpinizmu – vsaj na Zahodu – ni tekmovanja, torej tudi ni »rangliste«. V gorah sploh ni publike, vsaj neposredno tam navzoče ne, alpinist si jo mora sam pridobiti – s filmi, z diapozitivi, s TV, s knjigami, s predavanji, s pogodbami pri redakcijah itd. Profesionalec v gorah je torej prireditelj, tekmovalec in zmagovalec v eni sami osebi. Tudi cene nima tako visoke, kot je to pri športnem »teatru«. In seveda, vsi alpinisti niso enako sposobni in spretni, ne po »strokovnem znanju« ne po talentih, s katerimi se lažje predre na profesionalno tržišče.

Nekateri sodijo, da to, kar se danes počenja v alpinizmu, naravnost terja profesionalne odnose, saj alpinist z drugim poklicem ne najde več časa ne prostora, potreben je že vsakdanji trening, velik problem je vreme, draga oprema in še marsikaj. Razvoj, lahko bi rekli napredek, je tolikšen in tako pospešen, da mora gorski vodnik danes veliko več znati kot pred desetletji. Vsak gorski vodnik pa res ne more biti dober publicist, kaj šele pisatelj, tudi iskan predavatelj mora imeti neke zmožnosti za javni nastop, zelo pomembno je tudi znanje jezikov itd. Če te vrste javna zaposlitev traja nekaj desetletij, utegne priti do bridkih razočaranj. Nekoč slavno ali vsaj razglašeno »ime« ni več mikavno niti za organizatorje predavanj niti za založnike. V naši družbi se te stvari razvijajo v socialističnih družbenih odnosih, vendar je osebna veljava prav tako odvisna od osebnih sposobnosti v objektivnih družbenih pogojih. Treba je reči, da razvoj ustvarja vedno nove pojave in to ne samo na Zahodu. Ko presojamo današnji alpinizem, moramo imeti to pred očmi. Napak bi bilo, če bi nekdanje probleme enačili z današnjimi.

Čeprav se alpinizem ne šteje med »navadne« športe, saj je nedvomno »več kot šport«, ima, kakor danes vsak drug šport, tudi svoj kondicijski trening. Narekovala ga je zelo zgodaj zdrava pamet, potem pa so se stvari lotili tudi specialisti in stvar se iz leta v leto izpopolnjuje, kakor velevajo izkušnje, potrebe in seveda tudi osebne zadeve in nazori. Drugi športi so te vrste trening za pridobivanje kondicije že davno sprejeli, alpinisti pa so se s tem težje sprijaznili. Bili so časi, ko je pri nas prevladovala miselnost, da je oprema poglavitni pogoj, za kondicijo pa je dovolj težak dostop do stene s »kredenco« na plečih. Strokovnjaki za telesno kulturo štejejo alpinizem med najtežje športe, kakor so tek na dolge proge, smuški teki, veslanje, kolesarstvo in še nekateri. Seveda gre za težke plezalne vzpone vse do ekstremnih storitev, ki od človeka terjajo skrajne napore, znanje, spretnost, moč, vztrajnost, železno zdravje – in še bi lahko naštevali.

Trening za alpiniste je gimnastična in moralna priprava na storitve, ki same po sebi nimajo razvedrilne vrednosti, terjajo pa od srca in vsega telesa najtežje napore. Današnji alpinist mora, če hoče iti vštric z razvojem v svetu, poskrbeti za oster trening, kajti delo srca, krvni obtok, dihanje, presnova, vse je na zahtevnem sodobnem vzponu nad povprečjem, moč in zdržljivost organov mora biti temu primerna in to največkrat v »morilskih« razmerah: v zelo redkem zraku, v zavratni zmrzali, v neusmiljeni strmini, v nenadnih vremenskih spremembah itd. ...

... Za športno vzgojenega človeka vse navedeno danes ni kaj posebno novega. Alpinisti za te stvari vedo in upajmo, da jih upoštevajo. Včasih se je marsikomu zdelo kaj takega nepotrebno ali celo neprimerno, nekakšna čista »športizacija« alpinizma, ki da ni take vrste šport, ki bi se ga smele polastiti atletske trenerske metode, pomembnejše da so alpinistove moralne lastnosti. Že res, vendar te ne žive in se ne ohranjajo same po sebi, ampak so odvisne tudi – in še kako – od tega, do kakšne mere je izurjeno telo, kakšna je alpinistova fizična sposobnost, odpornost, spretnost, trdoživost itd. ...

... Alpinizem je gotovo zares imeniten šport in to ostane, čeprav ostaja še naprej več kot šport. Te bistvene lastnosti mu gimnastika in drugi elementi treninga ne morejo vzeti in to tudi ni njihov namen. Če nam ta športna stran ne prija, pomislimo na plezalske specialnosti v stenah nad plezalskim kampom v Little Yosemite in na »superture« pristašev prostega plezanja. Na priliko – v jugozahodnem razu Half Doma sta julija 1975 Heinz Klaus in James Skone splezala prvenstveno smer 5,7 (po yosemitski lestvici). Plezanja je bilo za pol dneva. »Pravzaprav sva plesala, ne plezala, situacija je bila večkrat nemogoča, kar surrealistična – dva plezalca v transu, do kraja vdana stvari, globoko zbrana, kakor v igro zatopljena otroka v kamniti puščavi.«

Zadnja leta je bil v modi »clean climbing«, plezanje brez kladiva, brez klinov. Alpska stopnja VI+ ni več magična meja, zavrgli so jo v severnoameriških rumenih in svetlorjavih navpičnih in previsnih puščavah, uvedli nove stopnje težavnosti. Če je smer težja, se oceni z enoto več: 5,9 je enaka evropski VI, v Yosemite plezajo zdaj že do 5,11. Francoz Nicolas Jaeger, sam navdušen solist, pravi: »Solist se odreče pravici do napake, ker bi ga pokopala. Plezal sem same neznane smeri, da bi plezalni avanturi ne jemal bistvenih potez.«

Soliranje je pot do skrajne popolnosti, je skrajni napor, vendar ne iz mazohističnih (samomučilnih) poželenj in slasti, kakor trdijo nekateri. Ne zahteva posebne duševne strukture, le dejanju zbriše vsako sled negotovosti in omahljivosti. Ne smeš biti ne fanatičen, ne dogmatičen. Soliranje je šele na začetku svojega razvoja. Je nevarno, res ni za kogarkoli, vendar pa to ni »ruska ruleta«. Za solista veljajo vsa klasična plezalska pravila: Pripravi se fizično, poskrbi za popolno formo, za skrajne napore v najbolj izjemnih preizkušnjah. Pripravi se tehnično, umsko in moralno na vse. To je igra brez luči in opoja, tehnika, ki je gotovo najtežja. Treba se je znebiti strahu, da izbrišeš negotovost, ki te veže na svet.

Ali je te samotarje do teh spoznanj pripeljala pot do samotnih izkušanj ali pa samotarska filozofija, ki trdi z Rilkejem (Zaratustra), da stvariteljstvo nastaja v nihanju med popolno samoto in družbo? Naj tu ponovno zapišemo, da je v svetovno alpinistično literaturo stopil kot velik alpinist samotar že naš rojak Valentin Stanič v začetku 19. stoletja. Domača alpinistična zgodovina ga kar premalo čisla, nemška in italijanska pa ga trdovratno pozna le kot Staniga (po italijanski pisavi) in si ga kar prisvaja, čeprav ima velike zasluge za slovenski prerod in prebujo. Kmalu bo minilo 200 let, kar se je Stanič zapisal med zgodovinsko pomembne alpiniste samotarje – z dejanji v Alpah, pred očmi Evrope, ki je tedaj naredila velike korake za napredek alpinizma.

Mnogo se danes pri vseh športih razpravlja o profesionalizmu. Alpinizem pri tem ni izjema. Vedno več alpinistov živi od svojega športa pri filmu, RTV, v proizvodnji, trgovini itd. Ponekod je videti, kot da je samo po sebi umevno, če veliki alpinisti žive od svoje športne dejavnosti. Ko je redakcija nemške alpinistične revije Der Bergsteiger vprašala Messnerja, znanega po vsem svetu kot izjemno uspešnega alpinista, kako je s to stvarjo pri njem, je ta odgovoril, da je alpinist zato, da bi mogel biti planinec. »Kot alpinist ne zaslužim ničesar, pač pa z dejavnostmi, ki iz tega izvirajo – kot predavatelj, pisatelj, filmar itd. in to toliko, da nekaj mesecev na leto delam samo to, kar me veseli ... Zame je profesionalni športnik tisti, ki za svoj rezultat dobi denar. Jaz pa za svojo najtežjo turo nisem dobil prebite pare. Za vsako turo sem moral poseči v svoj žep in to globoko. Danes sem prišel tako daleč, da lahko vsaj deloma financiram naslednjo turo, ker o prejšnjih predavam, pišem in vrtim filme. Sicer pa v angleščini ta beseda pomeni strokovnjak, veščak, celo umetnik. Sem svetovalec pri šestih firmah, ki si z mojim imenom delajo reklamo. Svojega imena ne prodajam, marveč svoje znanje. Moja plezalna šola v St. Magdaleni, Vilnöss, Bolzano, dela kot smučarska, v njej nekaj zaslužijo smučarski učitelji, da normalno žive.« Ko mu je časnikar rekel, da potemtakem živi od cele vrste dejavnosti, ki so v zvezi z alpinizmom, se je Messner odrezal: »Tudi vi to delate, saj pišete članke za planinske časopise.« In še marsikakšna podobna beseda je bila izrečena, vse pa so potrjevale, da brez zaslužkarstva take ali drugačne oblike danes ne živi skoraj nobena športna dejavnost.

Najbrž je prav, če na kratko spregovorimo tudi o nesrečah v gorah in o preiskavi teh nemilih, tragičnih dogodkov, ki mečejo senco na to, lahko rečemo, izjemno človekovo športno dejavnost. Če ravnamo po humanističnih načelih, moramo podpirati in razvijati vsa prizadevanja za varnost človeka na vseh nevarnih področjih. Če se izkaže, da je neko manj pomembno človeško početje precej nevarno, potem se zaradi svojih posledic pomakne pred »družbene oči« – pravi univerzitetni profesor dr. Edvard Rabofsky. Z Rabofskym se ne strinja dr. René Marčič, prav tako univerzitetni profesor, ki zagovarja tezo, da spadajo planinske nesreče v področje politične znanosti, čeprav se panoga dogaja na robu družbe. Oba avstrijska profesorja sta našla pri tem skupno osnovo – vrednost človeškega življenja. Smrt pri gorskem športu ni junaštvo, oba profesorja pa soglašata, da so junaki reševalci, ki v Avstriji prinašajo z gora na leto povprečno že kar veliko število mrtvih in še večje število ranjenih in poškodovanih. »Hude posledice in ne nazadnje velika škoda za nacionalno gospodarstvo – vse to utemeljuje znanstveno raziskavo in stolico na univerzi« v tej najbolj alpski državi. Za Avstrijci gredo po isti poti v tem pogledu v Švici, Sovjetski zvezi, Združenih državah Amerike. V najtesnejši zvezi s tem je »soliranje«, plezanje posameznika brez naveze. Lucien Devies, zelo ugleden in razgledan alpinist, dolgoletni kronist v La Montagne et Alpinisme, pa pravi o soliranju, da je »kvintescenca alpinističnega znanja, ki se zadnja leta vse bolj razvija.«

S pričujočim zapisom sem skušal čimboj na kratko opozoriti na nekatere poglavitne značilnosti v današnji alpinistični sferi, ki so se pojavljale in oblikovale pol stoletja po izidu Našega alpinizma, a v glavnem po drugi svetovni vojni. Čas je požrešen, uničuje in odpravlja, a tudi ustvarja in marsikaj obnavlja. Alpinizem se je razvil po vsem svetu in to po logiki vseh stvari na svetu – neznansko se je razširil, zato pa tudi ustvaril vrsto kvantitet, ki nas presenečajo s svojimi kvalitetami. Tudi »naš alpinizem« ni zapečkarski, čeprav smo le skromni lastniki majhnih »nebes pod Triglavom«. Uveljavili smo ga med drugim – na strehi sveta – v Himalaji s kvalitetnimi dosežki, ki bodo v svetovni zgodovini alpinizma za vselej zapisani. Nihče ne more mimo njih.

Ponatis knjige »Naš alpinizem« pa nas po svoje opozarja, da ne bomo smeli odlašati s knjigo o zgodovini našega alpinizma v pravkar preteklem polstoletju. Gradivo je obsežno, različne literature je precej, dragocene so tudi še žive priče, ki pomnijo razvoj v zadnjih desetletjih in ga vsak po svojih močeh še aktivno spremljajo.

Državni založbi Slovenije se slovenska planinska javnost upravičeno zahvaljuje za ponatis te častitljive knjige s prisrčnim naslovom »Naš alpinizem«. Prisrčen je zato, ker je naš alpinizem zrasel iz našega narodnega preroda. Ta se je spočel in razvijal v zadnjih desetletjih 18. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja pa je dosegel vzpone, ki jih ne more zatajiti niti kronika svetovnega himalaizma.

Tine Orel 

NAŠ ALPINIZEM

S pomočjo tovarišev zbral in uredil Mirko Kajzelj, Ovitek, platnice, perorisbe in zemljevide narisal Herbert Drofenik

Predgovor

Ta knjiga naj bo dokaz in opis dela, ki so ga izvršili naši najboljši alpinisti-tehniki. Alpinistika je delo in ne zabava. Skoraj vsakdo ima poleg svojega poklica še kako resnejše razvedrilo, ki pa je tudi delo; zabava je razvedrilo brez etične vrednosti. Čitanje knjig, udejstvovanje v glasbi, šport, igra otrok, alpinistika, vse to je delo. Prinašamo vrsto suhih opisov plezalnih in drugih težjih tur, saj česa drugega taka zbirka ne more. A vsak prijem in stopinja od teh tisočev in milijonov, še tako neznaten vršič, prepoka ali škrbinica je bila za plezalca doživetje zase. Koliko silnih duševnih emocij strahu in veselja in navdušenja je zakritih za tem stvarnim izvlečkom, a večina vsega ostane pokopano globoko v srcih kot bogat etičen zaklad. Mi lahko samo rečemo: Pojdite tja in doživeli boste če ne isto pa vsaj podobno.
Zbirka je deloma že zgodovina, deloma pa še kronika. Torej samo rezultat. Ima pa še drug namen, kakor samo rešiti dejstva pozabljenju. To je cilj vzgajanja, izpopolnjevanja planincev in alpinistov. Prvi namen in pogoj za uspeh alpinizma je, da spravi ljudi sploh v gore. To pa gre samo z akomodiranjem gorá človeku z nadelavo, zaznamovanjem in zavarovanjem potov. A to naj bo samo prvi korak, zasilni pripomoček. Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče. Tega smotra se moramo pri prvem koraku vedno zavedati – Če ena organizacija prevzame prvo stopnjo, ji je težko razviti tudi nadaljne, zato je treba druge organizacije. Na videz drugačne smernice slednje pa ne dokazujejo, da stoji oni prvi v opreki in ji nasprotuje, ampak nasprotno, da jo izpopolnjuje, da si druga drugi opravičujeta svoje delo. Cilj alpinizma ostane slej ko prej vzgoja ljudi v individualne alpiniste.
Knjiga ni namenjena samo plezalcem, ampak tudi vsem, ki si včasih v prostem času utirajo svojo pot skozi divji pragozd gorske prirode, in onim, ki se hočejo za to izpopolniti. Cilj knjige bo dosežen, če bo koga zanesljivo pripeljala čez steno če bo koga naučila samostojno opazovati gorski teren, formacijo in tvorbe pečevja, in slednjič, če bo zmožen sam po lastni orientaciji z lastno sposobnostjo in silo napraviti kako težjo turo.
Prvi in glavni namen alpinizma je individualno-vzgojni moment. Ne smemo pa pozabiti še na drugega, ki je skoraj ravno tako važen in pomemben, t. j. narodno-gospodarski moment. Da, alpinizem ima pač opraviti z narodnim gospodarstvom, a sportna alpinistika menda vendar ne? Pa ravno alpinistika. Kdaj je zaslovel Matterhorn po vsem svetu? Odkar se je vršila sportna borba za njegov vrhunec, odkar ga je zavzel slavni Whymper. Kdaj se je tuji svet začel zanimati za Triglav? Odkar je padla Triglavska stena, tedaj so začeli številni tujci zahajati v Vrata. Triglav s svojo steno in Špikova stena sta v tujem alpinističnem svetu bolj znani kakor pa ime Julijskih Alp. Skoraj vsak tuj alpinist, ki je videl nekaj tudi izven svoje domovine, bo poznal Triglav vsaj po imenu, dostikrat pa ne bo vedel imenovati skupine, v kateri leži. – Alpinistični uspehi odkrivajo gore svetu, oni so prvi pogoj za tujski promet v goratih pokrajinah. Prvi so na mestu alpinisti, nato pridejo planinci in turisti in daleč za njimi mogočni letoviščarji, a vendar na klic prvih.
In še, zakaj smo vzeli tuja izraza »alpinizem« in »alpinistiko«? Saj imamo domače izraze, če so nam pa tako po godu tujke, zakaj nismo uporabili že udomačeno »turistiko«? – V slovenščini imamo za ta predmet dva izraza, to sta »hribolastvo« in »planinstvo«. Prvi izraz je očitno zastarel in ne posebno lep, očividno le za silo izpeljan iz nemškega »Bergsteigen«. Mogoče je bil na mestu in primeren v Kadilnikovih časih, ko je bil naš alpinizem še v povojih in čut za jezik manj izbrušen, danes prav gotovo ni več. »Planinstvo« pa spominja preveč na planine, t. j. pašnike s stanovi. Izraz lahko rabimo pri oblih mehkih oblikah obraslega sredogorja, ne pa za markantne in gole, ostro rezane vršace in špike visokih gora. »Turistika« je bil do pred kratkim zelo rabljen izraz, zadnja leta se pa meša s »turizmom«, t. j. tujskim prometom. Tudi izpeljanki iz obeh izrazov za izvršujoče osebe se krijeta: turist. Zakaj bi se torej ne poslužili izrazov, izpeljanih iz gorstva, ki preprega skoraj celo našo ožjo domovino? Saj so ti izrazi postali mednarodni in imamo mi kot naseljenci dela tega gorovja isto pravico do njih kakor Nemci, Francozi in Italijani. Poleg tega se je ta telesno-kulturna panoga pričela prav v Alpah in če ima sploh katero gorstvo pravico, da se izvajajo izrazi za ta sport iz njega, tedaj so to samo Alpe. Izraz »alpinizem« obseže v najširšem krogu ta pojav, vsebuje sportno-telesne panoge predvsem smučarstvo in plezalstvo, ki jih imenujemo skupno »alpinistiko« in duševno-kulturne panoge, bodisi v področju znanosti, bodisi v področju estetike in umetnosti. Izvrševalca te kulturno-sportne panoge imenujemo alpinista.

V prijetno dolžnost nam je, da se zahvalimo drju. Henriku Tumi za njegova številna pojasnila in podatke, drju. Pavlu Kalteneggerju za informacije in podatke od avstrijskih alpinistov, Turner Bergsteiger Vereinu in Adolfu Bauerju v Grazu za naklonjenost pri izposoji nemške alpinistične literature in vsem tujim in domačim alpinistom, ki so na kakršenkoli način prispevali in pomagali pri tem delu.

M a r c a 1932.

Odbor               
Turistovskega kluba »Skala« 

Uvod

Pričujoče delo ima na prvem mestu ideološki članek o alpinizmu [Albin Torelli, Vrednota alpinizma, glej dalje]. Drugi članek [Mirko Kajzelj, Pregled našega alpinizma, glej dalje] je splošen pregled celotnega slovenskega alpinizma. Pri tem smo skušali zbrati vse pomembnejše dogodke v našem alpinizmu v kronološko vrsto. Viri, ki so nam služili v ta namen, so vsa slovenska alpinistična literatura, predvsem Planinski Vestnik, Kocbekove »Savinjske Alpe«, Geografski Vestnik (1926. in 1930. drja. J. Rusa »Triglav«), od nemške literature Richterjeva »Die Erschliessung der Ostalpen« (Kugyjev spis o Julijskih in Böhmov spis o Savinjskih Alpah), skoraj vsi alpinistični mesečniki in še nekaj drugih del, največ pa privatne ustmene in pismene informacije. Nato pride glavni del knjige, t. j. zbirka popisov plezalnih in nezaznamovanih potov v Vzhodnih Julijskih in Savinjskih Alpah. Tu so nam služili isti viri kakor zgoraj, od nemške literature zlasti še »Hochtourist« mesečniki »Österr. Alpenzeitung«, »Zeitschrift« in »Mitteilungen« d. D. u Ö. A. V, »Bergsteiger«, od italijanske literature »In alto« 1930./31, izvestja »Soz. alpina friulana«, največ pa zasebni podatki. Pri vsakem popisu je zadaj v okrajšavi naveden vir, razen če ni privatno poročilo.

Sistem, ki smo ga uporabili, je dolinski, t. j., da so obdelane doline druga za drugo v gotovem vrstnem redu, v razliko od večine nemških podobnih del (tudi »Hochtourist«), ki so urejena po vrhovih, pri čemer so obdelani vrhovi po gotovem redu z vseh strani, ne glede na dolinsko situacijo. V našem slučaju je n. pr. en in isti vrh obdelan na več mestih in sicer pri onih dolinah, iz katerih je pač dostopen, dočim so pri nemškem sistemu združeni vsi vzponi na gotov vrh v mestno celoto. Oba sistema imata svoje prednosti in slabe strani.
Obdelavo Julijskih Alp smo pričeli na skrajnem sev.-zap. koncu, t. j. pri Rabeljski Dolini. Od tu gremo po severnih prečnih dolinah proti vzhodu in jugovzhodu (Remšendol, Mangrtska Dolina, Planica, Pišenca-Krnica, Beli Potok, Vrata, Kot, Krma) in zavijemo, sledeč dolinskemu obroču, ki oklepa osrednjo gorsko verigo, proti jugu (Bohinj), zapadu in nazaj proti severo-zapadu (Trenta, Bavšica, Koritnica). V posameznih dolinah gremo v smeri od vzhoda proti zapadu. Pri Sav. Alpah smo obdelali najprej Bistrico na jugu, nato zavijemo na sever in obdelamo severne doline od vzhoda na zapad: Robanov Kot, Logarsko Dolino, Belsko Kočno, Ravensko Kočno, Kokro. Obdelava dolin ravno tako od vzhoda proti zapadu.
Obema skupinama načelujeta kratka zgodovinska pregleda. Mestu, kjer je kak vrh prvič obdelan, smo pridejali [tudi] kratko alpinistično zgodovino, če smo mogli zvedeti zanjo in kolikor smo je dobili. Nekatere dogodke večkrat ponovno omenjamo, a se radi preglednosti tej napaki nismo mogli izogniti. Predele, ki so malo znani in raziskani, smo kolikor mogoče pregledno in izčrpno popisali. Marsikaj je tudi iz zemljevidov razvidno. Popise pojasnjuje 25 perorisb in 6 zemljevidov z včrtanimi smermi (glej navodilo).

Pri tej stvari je tudi naš namen uvesti enotno imenoslovje in izrazoslovje. V nomenklaturi Jul. Alp se držimo merodajnega »Imenoslovja« drja. Tume, ki smo ga v vseh slučajih lastnega povpraševanja in poizvedovanja spoznali za vestno, točno in zanesljivo delo. V Sav. Alpah imenoslovje še ni urejeno niti zbrano; tu se držimo najzanesljivejše tradicije in ustmenih podatkov. – Novi izrazi, ki smo jih upeIjali, bodo gotovo marsikomu na prvi pogled tuji, zato smo pridejali zadaj kolikor mogoče pregledno kratko izrazoslovno zbirko. Osnova tem izrazom je Tumova »Morfologija in terminologija za turiste« (Pl. V. 1909. in 1910.), nekaj zimskih izrazov imamo tudi iz Badiurove »Smuške terminologije« (»Šport« [orig. naslov tega časnika je Sport] 1920./21.). Nekaj smo izpremenili, nekaj dodali, nekaj izpustili. Predvsem smo pazili, da so izrazi pristni in čisti, da ne nasprotujejo stilu in zvoku jezika, izogibali smo se ekstremom.

Vrednota alpinizma
Albin Torelli

Težko je orisati pojme, na katere vplivajo ali jih celo opredeljujejo prilike, ki se z napredkom človeka – zlasti v kulturi – izpreminjajo. Za pojem alpinizma velja to tembolj, ker se že nazori vseh pomembnejših ideologov istih dob o njem bistveno razlikujejo; skoraj pri vsakem naletimo na drugačen kriterij, s katerim presoja zmisel in pomen alpinističnega udejstvovanja.

Naš namen je zavzeti stališče napram nekaterim bistvenim, a še vedno spornim karakteristikam alpinizma in skicirati naše mnenje o njegovem bistvu in vrednoti.

Alpinizem je pojav zadnjega časa novejše kulture. Posebno po vojni je dosegel izreden razmah, pri nas se je povzpel nepojmljivo visoko. Na vprašanje, kaj je vzrok temu razvoju, je isti odgovor kakor na vprašanje o bistvu in zmislu alpinizma, kar sledi.

Splošno se označuje alpinizem kot kulturen pojav. Če gledamo s stališča, da je naloga kulture plemenitenje duha in če upoštevamo, da sestavljajo etiko splošni principi, ki določajo norme naše dejavnosti, tedaj alpinizem tudi .plemeniti človeško nrav. V čem pa se kaže kulturnost in etična vrednota alpinizma?
Dejstvo je, da je današnja gospodarska kriza predvsem kriza moderne kulture, ki jo je vzela civilizacija že skoraj v zakup, nikakor pa se ne da zanikati njenega kvarnega vpliva na kulturo. Vulgarna pojma civilizacije in kulture se že precej krijeta, to pa zato, ker so z današnjim pojmom kulture že mišljeni tuji in vsiljeni pojavi, ki z nesluteno silo ne samo uplivajo na kulturno plat našega življenja, temveč jo celo določajo. N. pr.: produkcija standardizacija tipizacija in normalizacija so derivati vladajočega gospodarskega principa, ki segajo s svojim močnim uplivom na današnjega človeka že tudi v njegovo kulturno življenje. Kakšno moč in upliv ima n. pr. reklama, ki vzbudi pri konzumentu željo po dotičnih fabrikatih, ki vedno bolj izpreminjajo življenje in življenjski stil modernega človeka. Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji. Individualni okus in občutek se umikata klicu prepričevalne reklame. Moda! Oswald Spengler govori o nevarni dobi, ko civilizacija že nadomešča kulturo, kar vidi v tem, da mrzli intelekt, t. j. zavedna preračunljivost, izpodrine ustvarjajočo tvornost. Tako že nastaja v krajih, kjer je naseljenost ljudstva prevelika in ni več mogoča prava vzgoja za posameznika, »hipertrofija možganov«, ko je nakopičeno znanje že toliko, da možgani niso več sposobni za normalno prožno delovanje. Kultura se vrednoti radi kulture same. Ogromni gospodarski napredek je zapostavil človeka v njegovem dostojanstvu in napravil iz njega lutko, ki ji samo še gospodarske in socijalne razmere ustvarjajo življenjsko obliko in stil. Okolica je zajela človeka s toliko silo, da plove v tem kaotičnem boju gospodarskih in po teh danih socijalnih principov. Izgubil je vsako podstatnost in središčnost, tako da so mu norma le še obstoječe gospodarske okoliščine. Človek ne črpa več iz sebe, zato ni več gospodar samega sebe, ni več samonikel, ne usmerja več sam svojega življenja, temveč je postulat praktičnosti materialne smotrenosti. Slednji je podredil že kulturo in uravnovesil življenje zgolj z odnosi do družbe. Pogled tega človeka je uprt v svet zunanjosti. Nezavedno tava za užitkom in lovi zlato, klic notranjosti je v njem utihnil. Tip tega človeka, kolektivni človek, je pravi produkt razmer, t. j. gole civilizacije.
Toda že se javlja novi človek, ki želi iz tega kaotičnega racionalizma, iz mehanističnega življenjskega ustroja zopet najti pot do samega sebe. Na razvalinah življenja površne brezciljnosti in razklane duševnosti hoče zgraditi novo kraljestvo duha in mu zopet podrediti svet materije. To bo človek, ki se bo zopet zavedel svojega bistva, človek, v katerem bo znova vznikla vitaliteta, emocija, ki šele napravi življenje zanimivo in nam prikaže njegovo pomembnost. Emocija je vendar najdragocenejši element našega življenja, ker nam daje pravi impulz, ki je v današnjem, zlasti kolektivnem človeku malone že zamrl. To nam potrjujejo pojavi današnje dobe, kakor so teorija rase, kolektivistični socializem, šovinistični nacionalizem, ki ni nič drugega kakor egoizem. Vsa ta gibanja, ki pa danes svet obvladujejo, v človeku sistematično zatirajo po naravi mu dano tvornost (zmisel za ustvarjanje), ne vprašajo pa pri tem, ali ima to njihovo delo praktičen življenjski pomen, kar je danes ravno osnova utemeljevanju vsega dejanja in nehanja.
S tega stališča hočemo najti idejne utemeljitve za alpinizem, poiskati njegov zmisel in smoter alpinističnega udejstvovanja. Alpinizem se ne da odpraviti s »praktično nezmiselnostjo«. Čudimo se onim, ki pri vsej afirmaciji pravega bistva življenja vlačijo v borbo proti alpinizmu argument neposredne življenjske praktičnosti. Te v alpinizmu – priznavamo – ne bomo našli posebno veliko, če izvzamemo zdravstveni moment. Vendar upošteva celo nacionalno-ekonomska veda kulturne potrebe (brez praktične primesi!), torej s čisto gospodarskega stališča! Sicer je tudi v kulturnih pojavih neka zakonitost, višina pa je individualna, odvisna največ od razvoja duševnosti. Kultura temelji zgolj na individualno-duhovni podlagi.
Kakor vsakemu kulturnemu pojavu, tako se tudi alpinizmu upira delo brez ideje, udejstvovanje brez idealizma, kar vrednote bolj uničuje kakor pa ustvarja. Vrednost kulturnega dela je v ideji in njegovi provenienci, da prihaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost in njeno tvorno idejno silo, ki jo hočejo danes tudi že nadomestiti s kolektivom nad nacionalnostjo. Kot kulturen pojav kaže tudi alpinizem na osebnost, izraz tega je alpinski čin. V njem je utelešena tudi ideja alpinizma. Alpinski čin je prvina alpinizma, zato najdemo zmisel slednjega le pri analizi alpinskega čina. Bistvo čina ni niti plezanje ali lazenje samo, niti doseženi cilj s širnim razgledom, ampak cela izvršena tura, to izvršeno delo kot sumacija vsega tega z zaključno krono: telesnim naporom, premagovanjem in spoznavanjem samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, ki se pri plezanju oboje razvijejo do dramatične napetosti. To jedro potisne vse druge momente v stran, tudi estetskega, ki je le postranskega pomena, prej slučajen nego reden. V čem vidimo kulturnost alpinskega čina? Kakor znano, temelji alpinistično udejstvovanje v izberi pota, ne glede na nevarnosti nameravane ture. Taka »pota« so združena s »premagovanjem« sten, grebenov in drugih gorskih tvorb ob čim manjši tuji pomoči, torej čim bolj samostojno individualno. Lazenje po gorah brez vodnika smatramo za najidealnejši način alpinističnega udejstvovanja, ki zajame vso njegovo kulturno vrednoto.
A zakaj? Alpinska tura je pot v romantično samoto, beg iz sveta civilizacije, iz civilizirane človeške družbe. Zakaj pa ravno v divjo prirodo, ali ni samota polja in gozda ravnotako lepa in tolažeča? Čemu borba z divjimi elementi narave, temi kamnitimi, v sneg in led vkovanimi kolosi molčečih gora, borba celo na življenje in smrt? Ali je kulturno etično opravičljivo izpostavljati to revno slabotno življenje za problematično vrednost »zmage nad naravo« ali celo »rekorda«?
Prijatelj, težko se da to razložiti, razumel in občutil pa boš, ko boš pijan veselja stopil na teme premaganemu velikanu simbolu veličine mogočnosti in nepremagljivosti, ko se ti bo oglasila zavest pravkar prestane nevarnosti, ko boš zopet občutil veselje nad življenjem, ki bo z novo silo zakipelo v tebi. Smešno, porečeš, boriti se z naravo, ki skriva zate nevarnost pri vsakem koraku in te pomilovalno motri, ko se veseliš svoje zmage, saj je bil vendar le slučaj, da si odnesel zdravo kožo. Lahko, da si jo premagal, enkrat drugič je ne boš več! Da, res je, alpinist se tudi zaveda tega, ko se s skrajnim naporom, s silno voljo in samozatajevanjem bori korak za korakom nad strašnimi in obupnimi prepadi za svoje življenje. A zaveda se tudi, da se mu pri tem elementarnem delu zbude neznane sile orjaških potenc, da se mu poostrijo čutila, da vidi in sliši najmanjšo malenkost, da začuti in zasluti, ko se mu rahlja oprimek ali stop, še preden se prvič zamaje, da mu možgani čudovito hitro delujejo in asociirajo dogodke, da reagira z refleksom na vsak najmanjši premik okolice, da postane gibčen kot mačka in da se mu mišična moč podvoji. Tedaj izginejo pod njim prepadi, on samo po risje zasleduje potek svoje smeri kvišku. Ta elementarna borba je zbudila v njem potence, ki jih je preje potlačilo in uspavalo povprečno življenje, v njem je vstal zatirani individuum, približal se je samemu sebi. Odkod torej človekovo hotenje po novi borbi, potem ko je že prestal prvo? Mar odtod, ker ga mika mogočni simbol veličine, razgled? Ne, ne, borba je ono, kar ga mika in vabi, preizkušanje in merjenje svojih, sicer spečih sil s prirodo, jačanje mišic, ostrenje čutil. Ona zatirana sila v njem ga vabi v divjo prirodo na vedno nove preizkušnje. Borba ga še bolj utrdi, zavest premagane težave mu daje nove življenjske sile, novega pogona, ga dvigne iz malodušnosti. Mar ni to najjačja afirmacija življenja? Boj zasužnjenju duše; za katerega naj bi zadoščal in ga nadomestil, kakor običajno, le ta ali oni način samoprevare, ki naj človeka zopet dvigne na stopnjo, da začne življenje znova ceniti. Mar ne leži v moči in sposobnosti, prenašati težave in jih premagovati, kriterij resnične ljubezni do življenja? Mar ne pomaga ravno alpinski čin, ta verni izraz prostovoljno naloženega si samozatajevanja, poiskati izhod iz tega tegobnega, navidez enoličnega izživljanja z vsemi nepopolnostmi in trpljenjem, da življenja ne občutimo več tako neznosnega strahotnega? Prav to je pot k resničnosti življenja, iskanje izgubljene sile, prerojenje človeka, da se zopet raduje življenja in odvrže spone življenjskih laži, katerim bi sicer podlegel, ko bi spoznal njihovo varljivo vrednost in ničevost. Prav pravi Pfannl v svoji knjigi »Was bist du mir Berg?«: »Edino človek, 'jaz', je na tebi ono, kar me privlači. Mrtvo svetišče je narava, šele človek jo oživi z bogovi.« V prosti prirodi se razvije človek – individuum do skrajnih možnih meja, tam šele uveljavi in izrabi svoje sposobnosti. Brez njega je narava mrtva. Šele človek jo razgiba s svojo borbenostjo in intuicijo. Borba velja tebi samemu prijatelj! Naperjena je proti onim silam, ki klijejo v tebi in skušajo zatreti tvoje pravo bistvo, tvojo osebnost. V težkih, a veličastnih momentih iščeš pota v novo pravo življenje, preživljaš krizo radi pseudokulture bolne duše, kličeš na plan zatrto osebnost. Kdor negira to resnično etično in kulturno vrednost alpinizma, kdor ne vidi v tem doživljanju pozitivne življenjske vrednote, ta negira pozitivnost življenja, njemu je življenje zlo, ki ga mora prestati in pretrpeti; težave prevzema na svoja pleča z resignacijo in tolažbo, češ, saj bodo minile, za njimi pride pa zopet mirno življenje, ona monotonost, ki jo človek s kritičnim intelektom najbolj sovraži. Tak človek nima v sebi nobene borbenosti, ne upa si pogledati globinam in višinam življenja v obraz. Za vsak močnejši pretresljaj potrebuje samoprevare, ni več sposoben postaviti se na lastne noge, da bi s kritičnim zanimanjem in vedoželjnostjo, ki je ne straše nobena spoznanja, zasledoval življenje in sodeloval, čeprav ga stane to težke preizkušnje ali celo žrtve. –
Mar ni alpinizem sredstvo, ki nas v tem pogledu vzgaja in tako uči vrednotiti življenje? Mar ni potem alpinistu najvišji smoter življenje, vse drugo pa le sredstvo za dosego najvišje življenjske potence? Ali potem še drži trditev, da postavlja alpinist gotove principe radi njihove etične vrednosti nad življenje, da mu ni za življenje?

Opozarjamo še na neko dejstvo. Borba z divjo naravo daleč proč od civilizacije je odkrita, brezkompromisna. Zato mora priti človek s čistim hotenjem in brez skrivnega upanja, da se bo morda ognil nevarnosti in brez nje dosegel cilj. Tu gre za viteško borbo. Zato je sveta naloga, ki si jo v tem cilju zadaš. Izredne važnosti je moment v izbiranju tur, torej svojega nasprotnika. Izberi si takega, ki mu boš kos s poštenim orožjem. Orožje naj ti bo lastna sposobnost, končni cilj zmaga nad – samim seboj. Vse drugo je postransko. Ni združljivo s smotrom alpinizma kot kulturnega pojava, če si alpinist kot temeljnega in odločilnega izbere moment tekmovanja z drugimi. Ta alpinizem je čisto sporten in se upira njegovemu kulturnemu poslanstvu. Sportu je že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nadvladati tekmeca, torej je odnos napram sočloveku prvobiten, česar pa ne moreš postaviti za normo pri alpinizmu kot strogo kulturnemu udejstvovanju, kjer bi bile potem njegove bistvene vrednote pomaknjene v stran. Moment tekmovanja je pri tem zgolj zunanji, pravemu alpinistu tuj. Pri etičnih vrednotah se ne da postavljati rekordov. Tako n. pr. ima za nekoga neka srednje težka tura večjo etično vrednost, kakor za drugega skrajno težavna pleza. Merodajna pri tem sta telesna sposobnost in intelekt, ki sta si v nekem oziru nasprotna. Alpinizem je torej po svojem smotru usmerjen na človeka samega, na njegov »jaz«, poplemenitenje tega je njegova prva in mogoče tudi edina naloga. V njem je izražena težnja po razmahu individuailnosti, odtod njegov pomen kot vzgojno sredstvo, odnos njegovega udejstvovanja napram sočloveku je sekundaren. Saj gre vendar za sproščenje od vpliva socijalne oziroma gospodarske zvezanosti in za ustvarjenje osebnosti kot dela naroda države, človeške družbe, ki potrebujejo celega človeka, ne pa brezoblične mase ljudi, pri katerih je individuum prisiljen in spačen v šablonski kolektivni model. Zato se ne smemo pregrešiti proti principu individualnosti, kadar govorimo o alpinizmu posameznih narodov ali dob. Tako moramo tudi presojati napredek narodov v alpinizmu, ki seveda kaže svoj velik vpliv na njihove sinove in v tem pozitivno etično vrednoto. V primerjavi se kažejo alpinski čini kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njimi vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar pa je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista kot zunanji pojav ne more hiti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto sportno. Sportni moment je pri pravem alpinizmu le postranski, lahko spremlja glavnega, t. j. individualno-vzgojnega, v bistvu pa ni potreben, kakor tudi nima s slednjim organične zveze.

Slednjič naj se dotaknemo še pojmovanja alpinskih nesreč. Popolnoma napačno sodijo o njih celo ljudje, ki hodijo v gore, češ, saj so nadelana pota, po katerih varno hodiš in zanesljivo prideš na cilj, čemu laziti v divje pečine; to je iskanje smrti, takemu človeku ni pomagati. Tako naziranje kaže svojevrstno čisto nealpinistično gledanje na pojav alpinizma sploh. Po našem mnenju pomeni nesreča v gorah veliko nepredvideno tragedijo, če se ni pripetila na turi, nameravani v cilju tekmovanja, ampak če je doletela alpinista, ki v gorah išče novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenjskega bistva, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Ko gre alpinist na turo, ima pred seboj predvsem svoj cilj, vse drugo je postransko. V obseg vseh možnosti mora vzeti pa tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina. Riziko nesreče je potemtakem cena alpinskega doživetja in z njim združene kulturne vrednote, neobhodna nasprotna plat pozitivnosti. Čim večja je nevarnost, tem silnejša je zavest, da si nismo življenja samo rešili, temveč si ga nanovo zaslužili. Kakor šele bolnik resnično občuti vrednost zdravja, tako hrepeni alpinist v trenutkih težke preizkušnje po življenju in ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana. Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši te cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega. To gledanje na alpinizem pa po našem mnenju ne izziva trditve, da stavi alpinist svoje življenje na kocko kakor hazardist, ki upa in se tolaži s srečnim slučajem v igri.

Pregled našega alpinizma
Mirko Kajzelj

Majhni narodi, kakor smo mi Slovenci, navadno nimajo izrazito samoniklih kulturnih tvorb, ampak se več ali manj naslanjajo na večje narode, ki so jim v kateremkoli oziru blizu, tembolj če so od njih gospodarsko in politično odvisni. Ne mislimo s tem, da bi ne imeli originalnih pojavov, pač pa se razvijajo in potekajo kulturne faze, v katerih so ti pojavi obseženi v okviru kulturnega razvoja večjih narodov.
Tako smo Slovenci naslonjeni na nemško kulturo. Tudi pobuda za rojstvo ideje alpinizma, ki mu je tekla zibelka časovno vzporedno pri Angležih in pri Nemcih, je pri nas izšla od Nemcev.
Naš narod je še danes poljedelsko in živinorejsko ljudstvo, tem bolj je bil to v razvojni dobi alpinizma. Velik del je živel pod gorami, črede so se mu pasle po planinskih senožetih. Nismo še slišali, da bi dalo kmečko ljudstvo pobudo za zanimanje do gor pa bodisi to kjerkoli; enako tudi pri nas. Saj je tudi povsem naravno in razumljivo: zvezano je nerazdružno s prirodo, skrb za njegovo polje spremlja kmeta od rojstva do groba. Zemlja mu je zlata jama, pa lahko tudi beraška palica. On živi od vseh ljudi najbolj prirodno življenje, meso mu je z živcem vezano na domačo grudo. Ljudem, ki so tesno spojeni z naravo, ne pride na misel, da bi hodili v gore. Saj je alpinizem le reakcija proti nenaravnemu življenju, proti civilizacijskemu mehaniziranju človeka in eliminiranju individualnosti, kar primitivnega kmeta še ne tare in torej nima potrebe po tej obrambi. Pa tudi preblizu planin živi naš kmet.
Alpinizem se je pojavil najprej v mestu, ki je oddaljeno od gora, kar dokazuje, da je prirodno čuvstvo človeku prirojeno. Ko se človek oddalji od narave, da jo že skoraj pozabi, se oglasi ta v njem kot atavističen pojav. Psihološko dejstvo je še, da neka stvar tem bolj vabi človeka, čim oddaljenejša in nedosežnejša je zanj. Naš kmet pa živi ob vznožju gora in zahaja rad – v mesto. – Tako naš kmet. Naš meščan je [bil] tiste čase vse preveč meščan in je še daleč od gora.
V naše kraje pridejo tujci, Nemci, vidijo prelepe gore in se začno zanimati zanje. Naši lovci in gonjači poznajo vse steze in vse prehode pod vrhovi in okoli njih, marsikatero steno so že preplezali, hodeč po sledovih gamzov. Tudi naši pastirji so oblezli nešteto pečin, ko so iskali izgubljene koze ali lepih in zapeljivih očnic. To so nezapisani in pokopani rekordi – le nekateri še ohranjeni v medli tradiciji, ki tudi ne spadajo v naše ožje področje; kolikor nam je znanega o tem, smo vendar omenili v podrobnem delu. Iz teh ljudi se izobrazijo naše prve vodniške generacije. Trentski naši najboljši vodniki pa se rekrutirajo večinoma iz vrst divjih lovcev.
Leta 1778. se povzpne Lovrenc Willonitzer [sedaj ustaljeno Willomitzer] prvi na Triglav. Spremljajo ga domačini lovec Štefan Rožič, Matija [Matevž] Kos iz Jereke in Luka Korošec iz Gorjuš. Korošec, zlasti pa Kos in pozneje njegov sin Anton postanejo tedaj najbolj znani vodniki za Triglav. Kosa spremljata v onih letih vse obiskovalce Triglava. Primož N iz Radovljice [Hudovernik], lovec grofa Thurna, se povzpne leta 1792. za stavo ponoči na Triglav in zažge na vrhu otep slame, da dokaže svoj vzpon; ogenj namreč opazijo tudi v Bohinjski Bistrici. Prva slovenska turista na vrhu Triglava sta kaplana brata Jakob in Janez Dežman, spremlja jih Anton Kos (l. 1808.). Nekaj dni za njima pripleza na vrh naš prvi alpinist Valentin Stanič.
Staniča lahko imenujemo glasnika slovenskega alpinizma. Že ko je obiskoval bogoslovje v Salzburgu, je slovel za drznega hribolazca. Hodil je navadno sam in plezal na vrhove, kjer pred njim še ni bilo nikogar. Dostikrat se je vzpenjal ponoči. Tudi pozimi je pristopal na vrhove, bil je naš prvi zimski alpinist. Mnogo vrhov je prvi zmeril (z barometrom). Posebno ga je veselilo plezanje. Bil je na Watzmannu, Hoher Göllu (l. 1803. prvi sploh!) Rathauskogelu, Preberu, Untersbergu (večkrat, tudi pozimi), Hochtaufenu, Gamskarkogelu, Schafbergu, Heukarecku, Hohe Salve in še na drugih vrhovih. Leta 1800. se je povzpel na Grossglodkner kot prvi turist (kot udeleženec Salmove ekspedicije; prvi vzpon sploh l. 1799.). Tudi na tem vrhu je izvršil višinska opazovanja. Istega leta je bil na Hochecku, t. j. severnem vrhu Watzmanna. Pozneje, ko je služboval na Goriškem (od l.1802.), je obiskoval vrhove Julijskih Alp. Bil je na Prestreljeniku, Mangrtu, Krnu, Kolku in drugod. Kakor omenjeno, je bil l.1808. z vodnikom Antonom Kosom na Triglavu in je zmeril njegovo višino.
Stanič je bil splošno priznan alpinist. Tudi Nemci sami so ga visoko cenili. Njegove ture so smatrali tedaj za nedosegljive. Več njegovih popisov v nemščini je priobčenih v Zeitschrift d. D. u. Ö. A. V. in v Mitteilungen d. D. u. Ö. A. V. (1883.–85.). Poseben članek mu je posvetil tudi znani nemški alpinist Purtscheller v Alpenzeitung Ö. A. V. 1898., kjer ga imenuje prvega turista, ki je začel hoditi brez vodnika (»erster führer-lose Tourist«). – Brez dvoma je Stanič alpinist, na katerega smo lahko ponosni. Ni mu bilo le za sportne uspehe, temveč tudi za estetski užitek v prirodi, kar razvidimo iz njegovih obširnih alpinističnih spisov.
Na razvoj našega alpinizma pa Stanič ni mogel vplivati. Bil je pač predaleč od našega kulturnega središča, z nami tostran Julijskih Alp ni imel pravih stikov. Ostal je zato osamljen glasnik. Mnogo pozneje je naša Matjaževa vojska dvignila glave in se ozrla proti slovenskim Alpam, ki jih je že osvajal tujec. Lahko rečemo, da smo šele sto let za Staničem dosegli njegovo stopnjo.
Za Staničem pride za nas mrtva doba, ki jo poživljajo le nemški alpinisti, zlasti ko se pojavita dobrih 50 let pozneje dr. J. Kugy v Julijskih in prof. J. Frischauf v Savinjskih Alpah. V enem pogledu pa so ta desetletja vendar le važna. Tedaj namreč nastaja in se pojavlja naša najboljša vodniška generacija, ki so jo vzgojili ravno Nemci.
V zadnjih desetletjih preteklega stoletja poznamo sledeče vodnike: v Srednji Vasi Josipa Škantarja (p. d. Šesta), v Mojstrani lovca Gregorja Rabiča (p. d. Grogarja), Ivana Klančnika (p. d. Šimenca), Šmerca in Ivana Koširja, v Trenti Andreja (p. d. Moto) in Jožeta (p. d. Pavra) Komaca, Kvrha, Ivana in Antona Tožbarja (oče in sin), v Srednjem Logu Črnuta, v Ovčji Vasi Antona Ojcingerja, v Kranjski Gori Pečarja (p. d. Bobka), Rogarja (p. d. Korobidlja), Gregorja Žerjava (p. d. Kravanjo), Ojcelja; v Savinjskih Alpah pa Kremžarja, Matijevca iz Luč, Lovrenca Potočnika in Miho Uršiča iz Stahovice, logarja Valentina Uršiča iz Bistrice, kmeta Suhadolnika iz Kokre in Janeza Piskernika iz Logarske Doline. A to so le najznamenitejši. Črnut je spremljal prve turiste iz Koritnice na Jalovec, Komaca, zlasti Andrej, sta znana vodnika drja. Kugyja, ki sta ga spremljala skoraj pri vseh njegovih vzponih v Julijskih Alpah, pa tudi izven njih. Jože je spremljal češke alpiniste po naših gorah, Ojcinger je na mnogih turah spremljal drja. Kugyja. Pečar je bil prvi skozi Prisojnikovo Okno, spremljal je drja. Kugyja, drja. Tumo in tudi Čehe (Čermaka in Dvorskega), Rabič je bil drugi obiskovalec Spodnjega Rokava (2500 m, l. 1883.): pristopil je iz Vrat, sestopil v Krnico v Kotlu (med Škrlatico in Rokavom) in splezal od tod na Škrlatico. To je bil drugi vzpon na ta vrh. Šmerc je bil znan in cenjen Triglavski vodnik. Pečar je kot gonjač preplezal Rateške Ponce, Andrej Komac je l. 1909. preplezal Triglavsko severno steno. Sicer so pa trentski divji lovci že v 90-ih letih zasledovali gamze čez vzhodni del Triglavske stene proti Zelenemu Snegu. Kremžar, Potočnik in Matijevec so vodili turiste tudi na plezalne ture v Savinjskih Alpah. Naši vodniki, lovci in gonjači so preplezali velik del sten, ki so jih pozneje nemški alpinisti »odkrili«.
Dr. Julius Kugy si je osvojil veliko število vrhov in sten v Julijskih Alpah. Hodil je v spremstvu bratov Komacev, Ojcingerja in drugih. Z Jalovcem (1878.) se je pričel njegov zmagoslavni pohod preko Julijcev. Tekom 20-ih let si jih je osvojil s telesom in dušo. Sistematično je prehodil in preplezal ta del Alp. S svojimi bogatimi in čuvstva polnimi spisi v »Zeitschrift d. D. u. Ö. A. V.«, v »Mitteilungen d. D. u. Ö. A. V.« in v »Erschliessung der Ostalpen«, kjer je izčrpno opisal Julijske Alpe in dotedanji alpinizem v njih, jih je odkril in odprl svetu. Njegova knjiga »Aus dem Leben elnes Bergsteigers« (München 1925. in 1929.) pa je slavospev Julijskim Alpam. Zato pripada dr. Kugy tudi nam.
Nekaj let pred Kugyjem v Julijskih se je pojavil prof. dr. Johannes Frischauf v Savinjskih Alpah. Hodil je veliko s Suhadolnikom, pa tudi s Piskernikom in drugimi. S pomočjo nemških planinskih društev je hotel obdelati in odpreti Savinjske Alpe tujskemu prometu. Ko je pa videl, da imajo odločujoči ljudje le zanimanje za svoje nacionalne namene – tudi tam, kjer so najmanj umestni – se je odvrnil od njih in deloval složno s slovenskimi planinci in pozneje s S. P. D. Njegov princip je bil nacionalna svoboda, tudi gore pripadajo le narodu, ki biva pod njimi. Zaradi te svoje plemenite poteze si je nakopal pri rojakih mržnjo, da so mu metali pod noge polena, kjer so le mogli. Še celo v njegovem poklicu – bil je profesor [višje] matematike na univerzi v Grazu – ga niso pustili pri miru. Pri Slovencih pa je večinoma naletel na mlačnost in nerazumevanje. Niso razumeli njegovega plemenitega dela za gospodarsko povzdigo našega ljudstva. Njegovi opomini na nas so zadeli na gluha ušesa, njegov glas je ostal glas vpijočega v puščavi. Tako je bil radi svoje poštenosti postavljen na odprto polje med dva nasprotna si tabora: Nemci so ga smatrali za renegata, Slovenci so ga pa – razen par častnih izjem – odbijali. Vkljub težkemu položaju je pa vendar vztrajal na svojem stališču in storil mnogo dobrega na začrtani poti. Posredoval in vodil je gradnjo gorskih potov (Turski Žleb, Robanov Kot–Molička Planina, Ravni–Mlinarsko Sedlo) in koč (Korošica, Okrešelj, pod Kokrskim Sedlom) in veliko teh zgradb sam gmotno podprl. Pri tem je seveda prehodil vse vrhove Savinjskih Allp, preplezal je precej sten, ponekod prvi sploh. Izhodišče mu je bila večinoma Solčava. Hodil je tudi v znanstvene namene, ker se je bavil z geologijo. S svojimi spisi je vzbudil zanimanje za naše gore. Tudi osebno je vodil tujce v solčavske planine [Solčavske planine – staro domače ime za Savinjske Alpe]. Bil je pionir turizma in alpinizma v Savinjskih Alpah.
Prva slovenska alpinista v drugi polovici preteklega stoletja sta bila Kadilnik in dr. Tuma. France Kadilnik je bil planinec starejšega kova, delal je izlete v ljubljansko okolico, bil je tudi na Učki, Grintavcu, Storžiču, Stolu, najbolj pa mu je bil pri srcu Triglav, na katerem je bil 19-krat. Povzpel se je tudi na Grossglockner. Svoje ture je popisal v Novicah. Njegov prvi potopis »Izlet [Izhod] na Triglav«, ki je izšel leta 1866., je prvi turistični potopis v slovenskem jeziku. Njegove popise – predvsem o njegovih Triglavskih vzponih – je priobčil v ponatisu Planinski Vestnik v letih 1898. in 1899.
Dr. Henrik Tuma je neposredni začetnik in ustanovitelj slovenskega alpinizma. Kdor je kdaj prebiral Planinski Vestnik in je količkaj zasledoval pokret alpinizma v Slovencih, ne more tega tajiti. Pojavil se je dobrih 10 let za Kadilnikom. Dolgo časa je ostal skrit, tiho, sam zase je delal in oral trdo nehvaležno ledino. Še danes, po tolikem izvršenem delu ne miruje, ampak dela kakor mravlja vestno in uspešno. Že leta 1873. je začel zahajati v gore. V letih 1881. do 1883. je prehodil Salzkammergut (južna stena Dachsteina, severna stena Schafberga) ter vzhodno Tirolsko. Pri Nemcih se je naučil alpinistične tehnike. Pozneje je prehodil del Ogrske in Karpatov. V letih 1886–87. je bil na Triglavu, Mojstrovki (severna stena) in Vernarju (prvi turist). V letih 1888–90. je prehodil gorenjo Istro (Učka, Risnjak), od 1890–94. goriške planine, od 1895.–1906. Karnske in Julijske Alpe od zahoda. Delal je tudi zimske ture (Kanin, bohinjske gore) tedaj prvi in edini pri nas. Leta 1907. pa je začel sistematično predelavati Julijske Alpe, predvsem z namenom, da zbere in si zapiše vsa pristna ljudska imena v gorah in dolinah ter ovrže tuje vrinjenke in spačenke. Pričel je v zapadnem delu. To svojo nalogo je vršil z največjo vestnostjo in marljivostjo, z ljubeznijo do svojega naroda in njegove govorice. Za pravilno razumevanje in razlago izrazov in imen pa mu je služila velika sposobnost in znanje tujih jezikov, ki si ga je pridobil tekom svojega študija in službovanja v tujini. Hodil je s starimi lovci, gonjači in pastirji ki so mu imenovali z vrhov vse sosednje gore, doline, krnice itd. Ker so z raznih strani imenovali gore različno, se je držal načela, da je upravičeno in upoštevanja vredno ime, ki ga rabijo najbližji prebivalci oziroma oni, ki imajo tam ali vsaj v bližini lov ali pašo. Potrebno je bilo seveda, da je slišal ime iz več ust, če ga je hotel smatrati za zanesljivega. Za to delo je potreboval znanja geologije, da je tudi iz morfologije in kakovosti kamna sklepal na pravilnost imena. Pa tudi ljudsko dušo je moral poznati, da je prišel do pravih zaključkov. Zato je moral biti ob enem filolog, geolog in psiholog. Nadel si je silno težko nalogo, ki jo je mogel zmagati samo s svojo močno voljo in železno vztrajnostjo. To delo je mogel izvršiti le tako, da si je za gotov čas določil gotovo nalogo; v določenem času je moralo biti delo izvršeno. Tako je šel postopoma po temeljito zasnovanem in premišljenem načrtu dalje. Kar mu je ostajalo časa, je porabil za alpinistiko. Preplezal je kot prvi alpinist v letih 1909–13.: v dveh smereh steno Jerebice, Veliki Vrh s severa, Loško Steno, južni greben Bavškega Pelca, severno steno Lop in Vel. Špičja (gor in dol), severno steno Trentskega Pelca sev.-zahodno steno Strugove Špice. Poleg tega je plezal severno steno Triglava (l. 1910.) in Škrlatice, skozi Okno na Prisojnik in vzhodni bok Mangrta, zahodni Jalovca. Prehodil je ves greben Bavškega in Trentskega Pelca, Plazkih in Trebiških Lop, greben od Bogatina do Črne Prsti. To so bili odmori pri njegovem zbiranju. Veliko teh tur je napravil sam. Pri svojem delu je risal grebenske zemljevide, ki so pojasnjevali njegove izsledke.
Dr. Tuma je veliko pisal v Planinski Vestnik. Njegovi članki (izvzemši seveda imenoslovje) so pisani v prijetnem lahkem slogu. Zanimivo opisuje ljudstvo in njegove običaje. Etnografijo in imenoslovje je tesno združil v zanimivo panogo znanstva. V občevanju s preprostimi ljudmi si je pridobil bogat izrazni material. Njegov prvi spis je izšel v letniku 1905 (Veliki Vrh ali Rombon). V letniku 1908 je priobčil znanstveno razpravo o alpinizmu, ki nam priča, kako globoko in resno ga je pojmoval. V letih 1909–10. je izšla njegova »Morfologija in terminologija za turiste«, kjer obravnava turistične izraze in jih etimološko pojasnjuje. Pozneje je pisal o »Kaninski in Mangrtski skupini« o »Trenti in Soči«. V zadnjih spisih je že vpletel svoja imenoslovna opazovanja in dognanja. V povojnih letnikih je priobčil večje število člankov o trentskih gorah o »Bohinjskem kotu«, »Triglavski skupini«. V letih 1928–29. pa je izšel plod njegovega dolgoletnega dela – »Imenoslovje Julijskih Alp«, ki je izšlo l. 1930. v ponatisu v posebni brošuri. Imena so v tem delu vestno in strokovnjaško zbrana, da se lahko zanesemo nanj. Treba je, da jih vpeljemo še med našimi turisti. Deloma se je to že zgodilo. – Jeseni l. 1930. je izšlo drja Tume obširno delo »Pomen in razvoj alpinizma«. V začeku kronološko poda razvoj svetovnega alpinizma, v drugem delu psihološko razvije alpinizem od primitivnih začetkov, ko ga loči iz skupine sorodnih panog telesnega udejstvovanja, do visoko razvite in opredeljene kulturne panoge v sedanji obliki. V zadnjem delu obravnava najmarkantnejše tipe domačih in tujih alpinistov. Ves razvoj spremlja s psihološkim razmotrivanjem in pojasnjevanjem, ki nam kaže, kako globoko je utemeljen alpinizem v Tumovem svetovnem nazoru. Ni ga med nami človeka, ki bi tako tesno združil svoje življenje z alpinizmom, kakor ga je dr. Tuma. Iz vsakega stavka je videti, kako je vse premišljeno in odločeno. Ta knjiga je samo dragocen rezultat globokega razmotrivanja, kje je neki račun? Obsegal bi gotovo deset ali dvajset takih knjig. – Kakor vsako večje delo ima tudi ta knjiga svoje napake, a marsikatero izmed njih samo navidez. Mnogim je vzrok le pomanjkljiva beseda, ne pa nedoslednost, kakor bi kdo na prvi pogled lahko sodil. Prav pravi dr. Kaltenegger pri kritiki te knjige v »Österreichische Alpenzeitung« (april 1931.), da moraš gledati na idejo celega dela, ne smeš se zgubiti in cepiti misel v malenkostih. To delo cenimo kot bogato idejno in miselno vrednoto, ki bo ostala prvi vogalni kamen naše alpinistične književnosti.
Dr. Tuma je hodil vedno sam ali pa v spremstvu preprostih ljudi, druge družbe ni poznal. Dr. Kaltenegger ga primerja z Lammerjem. Naš Lammer je v naše razmere prenesen in v njih zrasel, a stoji bolj spredaj pred svojimi sodobniki, bolj osamljen in zapuščen kakor Lammer. Nesporno je Tuma najmočnejša osebnost v našem alpinizmu. Ne samo radi svojega ogromnega in precizno izvedenega dela, temveč tudi v sportski alpinistiki. On je bil naš prvi plezalec, naš prvi alpinist-sportnik. Prvi od nas je zajel pojem alpinizma tako široko in globoko, kakor so ga Nemci in Angleži. Vkljub zaposlenosti s svojim obširnim delom, se je v svojem prostem času udejstvoval kot plezalec in dosegel za tedaj krasne uspehe.
Zaradi svoje izbrušene in ostro opredeljene ideologije je naletel dostikrat na hud odpor. Na številne napade je odgovarjal le z molkom, s katerim je najbolje in najprimerneje afirmiral svoje globoko in trdno prepričanje o alpinizmu in – z delom. Šel je preko vsega, ne oziraje se ne na levo, ne na desno, točno po zarisani poti proti ciljem, drug nad drugim. Izrazita osebnost, ki je ne omajejo življenjska polena.
Leta 1891. so ustanovili trije slovenski planinci – Hauptmann, Korenčan in Škof – piparsko bratovščino. Imela je namen ob nedeljah prirejati izlete v ljubljansko okolico, pa tudi višje gorske ture (Karavanke, Triglav). K bratovščini je pristopilo še več planincev. Ko so videli »piparji«, da si Nemci brez odpora osvajajo naše gore, so sklenili ustanoviti slovensko planinsko društvo. Beseda je padla ob priliki izleta na Stol. Pripravljalni odbor je l. 1893. sklical ustanovni občni zbor novega društva. Za prvega predsednika SPD je bil izvoljen prof. Fran Orožen, pet let pozneje pa mu je sledil dr. Fran Tominšek, pod čigar treznim in previdnim vodstvom se je društvo povzpelo do ugodnega gmotnega in moralnega položaja. –
Kakor vidimo, se je SPD ustanovilo bolj iz nacionalne potrebe, kakor pa iz potrebe po organizaciji alpinizma in turistike sploh. Društvo bi tudi sicer nastalo ob širjenju planinstva iz naravne nujnosti, a najbrž veliko pozneje. V teh časih pa tudi ni bilo drugega pričakovati, saj je bila nemška nasilnost in ekspanzivnost nevzdržna. Ker je bila tedaj ta panoga sporta pri nas še v povojih in je bil le narodnostni ozir impulz za pravzaprav prezgodnje rojstvo zadevne organizacije, o pravi ideji alpinizma v začetku SPD ne moremo govoriti. Društvo si je nadelo le nalogo, da gradi pota in koče in omogoči tako dostop na gore tudi širšim slojem naroda. To prilagodenje gora človeku je v začetku sicer potrebno, ni pa v zmislu pravega alpinizma, katerega princip je prilagoditi ljudi goram ne pa obratno.
Neprimerno večji etični moment je v vzgajanju ljudi v prave alpiniste; da z zmožnostjo in voljo z disciplino in tehniko zmagajo prirodne zapreke, kakor pa če jim s klini, žicami, stopnicami in barvo pripraviš pot in s tem preprečiš, da uveljavijo in izbrusijo svoje sposobnosti. Tak planinec dela potem samo z nogami kakor stroj. Vsaka taka naprava tudi moti estetsko čuvstvo.
Namen alpinizma je krepiti ljudem voljo, oživiti otopele čute in čuvstva potom hoje in plezanja po gorah, ki so sredstvo (a le z ozirom na vzgojni moment, drugi momenti so prepuščeni človekovi individualnosti). Nadelana pota pa ustrezajo naši komodnosti, da pridemo varno in s čim manjšimi težavami na cilj. Estetski in etični moment sta zmanjšana ravno radi tega, ker je zmanjšan telesni napor. Psihološko dejstvo je, da je plačilo slajše kot pa darilo.
Nadelanih in zavarovanih potov pa vendarle ne smemo podcenjevati. V razvojni dobi turistike je to potrebno, da se ljudje sploh navadijo na hojo po gorskem terenu. A polagoma jih je treba navajati na težje, torej k napredku. Lep tak prehod tvorijo n. pr. v zadnjih letih izvršena pota, predvsem nova pota na Prisojnik in pota okoli Staničeve koče: na Rjavino, Cmir, Urbanovo Špico. Princip pri tem bodi: čim manj pripomočkov, a vendar še zavarovanje. To naj bo počasen postopen prehod k plezalstvu. V tem pogledu se je pri nas, če upoštevamo dobo obstoja SPD, še premalo storilo.
Po ustanovitvi SPD so se kmalu osnovale številne podružnice, med prvimi [peta za osrednjim društvom:] češka podružnica v Pragi, ki je po zaslugi odličnih delavcev postala ena najagilnejših in najplodovitejših, prekosila je celo ustanovno društvo. Druge podružnice so se ustanovile: [druga za osr. društvom:] savinjska v Celju (prvotno v Gornjem Gradu) in [prva za osr. društvom!] kamniška l. 1893., [šesta za osr. dr.:] kranjska l. 1899., [sedma za osr. dr.:] posavska v Zidanem Mostu 1900., [deveta za osr. dr.:] podravska v Rušah 1901., [enajsta za osr. dr.:] kranjsko-gorska l. 1903., [radovljiška tretja za osr. društvom 1895!] radovljiška in [petnajsta:] šaleška v Šoštanju 1904., [sedemnajsta:] litijska 1905., [dvajseta 1907 v Železnikih:] selška v Dražgošah in [enaindvajseta 1908:] tržiška 1907., [petindvajseta:] novomeška 1914., [1926:] mežiška v Prevaljah in mislinjska v Slovenjem Gradcu 1919., [mariborska 1919:] mariborska in rogaška v Slatini l. 1920., [1921:] slovenje-bistriška 1922., jeseniška [1903 in:] 1924., belokranjska [1928] 1925. »Peca« v Mežici [1926] in dravinjska v Konjicah 1927., notranjska v Borovnici, trboveljska, Triglavska v Mojstrani in podružnica v Kozjah [Kozje 1929] 1928., poljčanska [1928] in v Gorjah pri Bledu [1928] 1929., v Srednji Vasi v Bohinju 1931. Tega leta šteje SPD 28 podružnic. [Tone Strojin, Zgodovina slovenskega planinstva, 2009, str. 217; vse podatke še preverjaj!]
V razmeroma kratkem času je postavilo društvo precejšno število koč: Orožnovo in Kocbekovo 1894., Vodnikovo 1895., Kredarico in Mozirsko 1896., Češko 1900., Kadilnikovo 1905., Kamniško 1906., Frischaufov dom 1908., Koritniško kočo in Aljažev dom 1909. Prešernovo in v Bistrici 1910. Po vojni je SPD proti odškodnini prevzelo tudi koče nemško-avstrijskega Alpenvereina na ozemlju naše države. Leta 1925. je bila dograjena Krekova koča na Ratitovcu in dom na Krvavcu, 1926. Tillerjeva koča (prenočišče v Logarski Dolini), 1927. koča na Sv. Planini ,1928. Uletova koča na Peci 1929. koča na Donački Gori, na Šmohorju, na Pesku (Pohorje), na Mirni Gori, 1931. koča na Sv. Gori, na Mrzli[ci – vse preveri]. Grade se še dom pri Trillerjevi koči, dom pri Ribniškem Jezeru (Pohorje) in dom na Lisci.
Rešilna podjetja so vodili do pred kratkim okoliški vodniki, leta 1930. pa je bila organizirana stalna ekspedicija, obstoječa iz vodnikov in članov plezalcev. Člani ekspedicije dobivajo, kadar so v akciji, dnevno odškodnino.
Število celokupnega članstva SPD je po poročilu na občnem zboru 26. aprila 1931. znašalo 11.032. Društvo ima lastno knjižnico, ki sestoji večinoma iz domače in nemške literature.
SPD se je pod smotrenim vodstvom drja. Frana Tominška povzpelo do uglednega položaja in gospodarske trdnosti, kar kaže število podružnic in naprav predvsem planinskih koč. Dr. Tominšek, sam navdušen turist, je z veliko ambicijo in krepko inicijativo vodil vse naprave. Oblezel je s pastirji in gonjači vse mogoče steze, da bi našel novih prehodov za zavarovana pota. Tako je nastala tudi Tominškova pot na Triglav. Nesebično je pa vodil društvo tudi v upravno-gospodarskem oziru. Za marsikaj se ima društvo zahvaliti le njegovemu strokovnjaškemu vodstvu in požrtvovalnosti.
Savinjsko podružnico je vodil od njene ustanovitve nad 30 let Fran Kocbek, nadučitelj v Gornjem Gradu. Neumorno je deloval za razvoj turistike v Savinjskih Alpah še pred ustanovitvijo SPD, potem pa v društvenem okviru. Poleg Frischaufa, s katerim je sporazumno deloval, ima največ zaslug za Savinjske Alpe. Obhodil je vse gore od prvega do zadnjega vrha, preplezal tudi marsikatero steno. S Piskernikom je prvi priplezal z Jezerskega Sedla na Križ. Vodil in nadziral je gradnjo potov in koč, zaznamoval pota. Leta 1894. je izšel Kocbekov in Kosov »Vodnik za Savinjske planine«, prvi slovenski vodnik, 10 let pozneje pa od Kocbeka predelana nova izdaja. Leta 1910. je sestavil prvi »Planinski koledar«, ki je še več let potem izhajal v njegovi redakciji. Po vojni so izšle njegove »Savinjske Alpe« (monografija). Njegovo tiho in temeljito delo je povzdignilo turizem in turistiko v Savinjskih Alpah, za katere je rekli bi, živel. V zvrhani meri je dosegel, za čimer je stremel.
Leta 1889. je prišel za župnika na Dovje Jakob Aljaž. Od ustanovitve SPD je marljivo in uspešno deloval zanj. Delaven kakor mravlja, sposoben in praktično usmerjen, je bil za Triglavsko skupino desna roka društvu. Oblezel je mnogo gora, velikokrat je bil na Triglavu, pomagal je moralno in gmotno pri gradnji potov in koč. Sam je tudi nadziral zgradbe. Zlasti je pomagal pri zidanju Aljaževega doma in doma na Kredarici, za katerega je kupil svet. Na lastne stroške je postavil železni stolp vrh Triglava (po njem imenovan). Zanimivi in poučni so njegovi spomini v Planinskem Vestniku 1922. in 1923.
Leta 1895. je začel izhajati Planinski Vestnik. Urednik mu je bil prva leta Anton Mikuš, od 1908. dalje pa dr. Josip Tominšek, ki ga urejuje do sedaj z veliko delavnostjo in spretnostjo. Njegova strpnost in uvidevnost pripuščata vse smeri alpinizma v enem in istem glasilu, kar omogoča izhajanje lastnega lista. Pomanjkanje gmotnih sredstev radi majhnega števila naročnikov zabranjuje Vestniku širši razmah. Edino sredstvo, da se razširi, je za vse člane obvezna naročba.
Takoj v začetku je začel prinašati Vestnik Fr. Kocbeka monografične članke in potopise iz Savinjskih Alp, biografske in zgodovinske spise Fr. Orožna in v humorističnem stilu pisane potopise znanega alpinista prof. Janka Mlakarja. Četrti letnik (1898.) je prinesel v ponatisu tri Kadilnikove popise njegovih Triglavskih tur. V letniku 1901. je opisal L. Stiasny svoje potovanje po Kavkazu. Po letu 1904. sta začela pisati v Planinski Vestnik dr. Tuma in dr. A. Švigelj. Ta dva alpinista sta prinesla v glasilo duha modernega alpinizma. Dr. Tuma je priobčeval popise svojih večinoma plezalnih tur, ki so pisani lahkotno in se prijetno čitajo. Vmes so vpleteni etnografski odlomki in pripombe. Pozneje so vedno bolj prevladovala razpravljanja in ugotavljanja v imenoslovju, kar je naravna posledica njegovega dolgoletnega zbiranja tega blaga. – Dr. A. Švigelj je začel pisati l. 1906. (»Mrzla Gora«, »Suhi Plaz«, »Čez Triglav na Bolški Grintavec, Kanin in Montaž«). Njegovi članki so pisani v lepem stilu in čistem jeziku. Poleg originalnih člankov je priobčil tudi nekaj prevodov iz češčine (drja. Dvorskega iz »Alpskega Vestnika«), ki so pisani v modernem duhu. Letnik 1905 je prinesel potopis [Radivoja Peterlina -] Petruške »V gorah Kavkaza«, kjer je avtor popisal tudi svoje vzpone na Alagös (4095 m), Mali (3913 m) in Vel. Ararat (5160 m). Za tiste čase so bili ti vzponi lep uspeh. Letnik 1907 vsebuje J. Abrama krajepisni in etnografski spis »Opis Trente«, ki je pisan vestno in temeljito. L. 1908. je prinesel, kakor že preje omenjeno, Tumovo znanstveno razpravo »Alpinizem«, l. 1909. in 1910. njegov članek o terminologiji za turiste, letnik 1910. popis njegove ture čez Triglavsko sev. steno.
Leta 1911. je začel popisovati Pavel Kunaver svoje plezalne in zimske ture (»Brana v snegu in ledu«, »Grintavec pozimi«, »Zahodna stena Planjave«, »Zeleniške Špice«), ki so vzbudile veliko zanimanja in razpravljanja. Leta 1912. je popisal svojo turo čez Triglavsko steno. Istega leta je izšel Tumov etnografski in krajepisni spis »Rezija in Rezijani«, 1913. je izšel v prilogi etnografski zemljevid k temu spisu. V letih 1912–14. je Tuma popisal Kaninsko in Mangrtsko skupino, v letih 1913–14. je izšla prof. Koprivnika temeljita monografija »Pohorje« z geološkim zemljevidom, narisi in posnetki. Od l. 1915. do 1920. Pl. V. ni izhajal.
Predsednik češke podružnice, ki se je ustanovila l. 1897., je bil prof. Chodounsky, ki ima veliko zaslug za razvoj turizma na Jezerskem. Oblezel in preplezal je vse vrhove in tudi mnogo sten v Grintavcih. V okrilju te podružnice se je ustanovil akademski krožek. Podružnica je začela izdajati svoje glasilo »Alpsky Vestnik«, ki je bil takoj spočetka na visoki stopnji. Prva številka je izšla l. 1898., urednik je bil dr. Bohuslav Franta. Čehi so zgradili tudi svojo »Češko kočo« na Ravneh pod Grintavcem in Koritniško kočo pod Mangrtom. Znani češki alpinisti Jiři Čermák, dr. Viktor Dvorsky, dr. Bohuslav Franta in Karel Hlava so v prvem desetletju tega stoletja sistematično preplezali skupine Martuljka, Škrlatice in Razora. Plezali so na Malo Ponco iz Martuljka (prvi vzpon), Oltar iz Pišence, sev. steno Kukove Špice (prvenstvena), sev. steno Škrlatice, Špikov Graben (iz Martuljka) in dr. Spremljal jih je večinoma trentski vodnik Jože Komac. Lahko rečemo, da so nas poleg Kugyja in Tume ravno Čehi učili pravega alpinizma. Svoje ture in vtise so popisali v Alpskem Vestniku, pozneje jih je priobčila tudi Österr. Alpenzeitung (1912.).
Čehi so se pokazali agilne tudi v literarnem delu. Že leta 1898. so izdali vodnik »Slovinské Alpy«, leta 1900. »Savinské Alpy« in leta 1902. »Julské Alpy« (z zemljevidom). Leta 1904. pa je izšel Kocbekov »Vodnik za Savinske planine«, l. 1905. drja. Oblaka monografija »Golica«, ki vsebuje tudi Kadilnikove objavljene potopise. Leta 1907. in 1908. je izšlo Ferd. Seidla poljudno geoIoško in krajepisno delo »Kamniške ali Savinjske Alpe«. Leta 1908. je izšla v Pragi »Skupina Razorska« (Čermák), geološko-morfološki spis o vzhodnih Julijskih Alpah in »Ze slovanských hor« (dr. Dvorský, dr. Franta, dr. Ružička, dr. Čermák in dr.), zbirka strokovnih alpinističnih spisov o naših Alpah. Je elegantno opremljeno delo z več umetniškimi prilogami in fotografijami. L. 1910. je izšel grebenski zemljevid Julijskih Alp (A. Knafelc). Istega leta je začel izhajati Planinski koledar (Fran Kocbek). L. 1910. je izdala češka podružnica SPD še »Slovinské Alpy a Primoři« (Dvorský, Franta), vodnik po naših alpskih in primorskih krajih. Oprema je okusna, pridejan je zemljevid, več posnetkov, obrisov in panoram. L. 1911. je v prilogi 8. štev. Alpskega Vestnika izšel Tumov zemljevid Kaninske skupine, l. 1912. Knafelčev zemljevid tržaškega okrožja (v Trstu), 1913. je izšel prvi vodnik Rudolfa Badiure »Na Triglav«.

V dobi, ko so si Čehi osvajali vrh za vrhom v Martuljkovi skupini, je bilo pri nas še prav malo alpinistov. Večinoma so bili nedeljski ali pa skrajno konservativni turisti, ki so se krčevito držali potov, a še teh le v poletni sezoni. Izmed alpinistov omenjamo drja. Tumo, drja. Šviglja, drja. Stojca, prof. Mlakarja in drja. Frana Tominška. Dr. Švigelj je napravil precej težjih in tudi nekaj plezalnih tur: sev.-zap. steno Prisojnika (1907.), stene Bavškega Grintavca, Poliškega špika, Kanjavca. Nekaj tur je, kakor že omenjeno, zanimivo popisal v Planinskem Vestniku. Bil je tedaj eden naših najnaprednejših alpinistov. – Dr. Stojc je izvršil več težjih plezalnih tur, ki jih pa žal ni nikjer opisal. V sev. steni Škrlatice se je težko ponesrečil. Od tedaj ni hodil več na težje ture. – Prof. Janko Mlakar je oblezel vse vrhove naših Alp, zelo veliko je pa prehodil tudi v tujini: Visoke Ture, Salzkammergut, Stubaiske, Zillertalske, Ortlersko skupino, Silvretto, Allgauer Alpen, Wetterstein, Jungfrau, Monte Rosa, Matterhorn, Mont Blanc in dr. Menda ga med nami ni alpinista ki bi videl in prehodil toliko tujih gora. Poleg tega je eden prvih, ki so začeli pri nas v zimskimi turami. Bil je pozimi na Begunjščici in Stolu. V lahkem kramljajočem stilu nam hudomušno opisuje svoje ture, potovanja in doživljaje v Planinskem Vestniku. Od začetka do sedaj je eden njegovih najzvestejših sotrudnikov.
Leta 1906. sta začela skupno zahajati v gore Bogumil Brinšek in Rudolf Badiura. Pozneje so se jima pridružili še drugi: prof. Cerk, ki se je par let pozneje smrtno ponesrečil na Stolu, Joža in Pavel Kunaver, Michler, Tavčar, Kovač, Stanko Ribnikar, dr. Triller in še nekaj drugih. To je bila stalna družba, ki so jo sami nazivali »Dren« (od l. 1908.). Drenovci so začeli s plezalnimi turami, z zimsko alpinistiko, raziskovali so tudi kraške jame. L. 1910. pa se je iz tega ustanovilo Društvo za raziskavanje jam. Zimske ture, ki so se jih lotevali najprej s krpljami in derezami, so bile sprva: Ahac, Snežnik, Vel. Planina, Krvavec, Kamniško Sedlo, Košuta [Košutna], Kompotela, Mokrica, pozneje Grintavec, Brana, Stol. L. 1909. za Silvestrovo se je večja družba povzpela skozi Kot na Kredarico. Člani Drena so v letih 1907–12. izvršili precej plezalnih tur v Savinjskih Alpah: Zeleniške Špice, zapadno steno Planjave (Brinškov kamin), greben Rinka-Skuta, sev.-zap. greben Kočne, skozi Hudi Prask na Mrzlo Goro in dr. L. 1911. je skupina teh alpinistov preplezala tudi Triglavsko steno. Popise plezalnih zimskih in jamskih tur je priobčil Pavel Kunaver v Planinskem Vestniku v letih 1911–14. in 1921. Dren je pri nas prva skupina, ki je začela sistematično gojiti alpinistiko. Do tedaj poznamo samo posameznike, ki pa so bili le bele vrane.
Iz te družbe so izšli tudi naši prvi poznani fotografi-amaterji: Bogumil Brinšek, prof. Cerk, Josip Kunaver, Stanko Ribnikar, Rudolf Badiura. Zlasti Brinšek se je odlikoval po svojem umetniškem okusu. On je tudi prvi pri nas začel z zimsko fotografijo. Njegovi posnetki so še danes po tolikem razmahu naše fotografije med najlepšimi. Izven te skupine omenjam iz te dobe še drja. Skaberneta, Antona Gregorca in poklicna fotografa Avgusta Bertholda in Fr. Pavlina. Pavlin je začel prvi izdelovati fotografične razglednice. Prve slike v predvojnih letnikih Planinskega Vestnika so delo teh fotografov. Pri SPD se je osnoval poseben foto-amaterski odsek, ki je gojil planinsko fotografijo in prirejal razstave. Večja razstava je bila l. 1908. v Ljubljani. Prvo nagrado je prejel Brinšek.
Omeniti je še delo člana te družbe Rudolfa Badiure [Badjure]. V dvojnem pogledu se je udejstvoval in se še udejstvuje: prvič kot inicijator in organizator našega smučarstva in drugič kot pisec naših vodnikov. V obeh panogah je uspešno oral ledino, v drugi jo še sedaj. – Kakor že povedano, so člani Drena gojili zimsko alpinistiko le s prvotnimi primitivnimi sredstvi, to so bile krplje. Smuči še niso poznali. Odkar pa se je Badiura udeležil vojaškega smučarskega tečaja (pri orožni vaji l. 1910.), je organiziral to lepo športno panogo tudi pri nas, tem rajši, ker je omogočala dostop na naše planine tudi pozimi. Skupno s Hrvati so priredili Drenovci več smučarskih tur (Vel. Planina, Kamniško Sedlo). Prof. Cerk je to gibanje organiziral med dijaštvom. Prvotno smučarsko središče pri nas je bil Bohinj, kjer je bilo tedaj že precej razvito sankaštvo. Badiura je tedaj vodil več vojaških tečajev, l. 1914. pa prvi civilni tečaj za športnike lovce in vodnike v Bohinjski Bistrici. Istega leta je vodil tečaj v Ljubljani (v Tivoliju). L. 1914. je bila tudi prva civilna tekma v Bohinju. Tekmovali so tudi primorski Slovenci in Italijani. Najboljši čas je dosegel Badiura. Po vojni je organiziral smučarstvo v večjem obsegu. Že v zimi 1917./18. je vodil mladinski smučarski tečaj na Golovcu pri Ljubljani. L. 1921. se je vršila tekma v Bohinju, 1922. je organiziral Badiura smučarsko tekmo v Planici. L. 1924. je vodil tečaj v Kranjski gori. Sploh je bil Badiura tedaj vodja in organizator skoraj vseh tenkem in tečajev. Spisal je tudi priročno in stopnji našega tedaj še primitivnega smučarstva ustrezajočo knjižico o smučarski tehniki »Smučar«. V »Sportu« (1920–21.) je priobčil svojo »smuško terminologijo«. – Zelo aktiven je pa Badiura tudi v pisanju svojih vestno zbranih in sestavljenih preglednih vodnikov. Doslej so izšli: »Na Triglav« »Jugoslovenske Alpe Slovenija« (večje delo v srbo-hrvaščini), »Pohorje«, »Kozjak«, »Zasavje«, »Sto izletov«.
Če se ozremo od neplodnih vojnih let nazaj v zgodovino našega alpinizma, dobimo zelo revno bilanco: razen Staniča, drja. Tume s par sodobnimi izjemami in družbe Dren nimamo ničesar zabeležiti v alpinističnem oziru. Tudi literatura je zelo borna. V splošnem je vladalo veliko mrtvilo. (Sem seveda ne štejemo Čehov in Nemcev!). Vojna pa tvori mejnik. Če bereš predvojne in povojne letnike Planinskega Vestnika, se ti zdi, da je moralo poteči v teh štirih letih najmanj – petdeset let. Plezalstvo, zimska alpinistika s smučarstvom, vse je kar vzkipelo same bujnosti in silne mlade energije: prava revolucija. Stene in grebeni so padali drug za drugim: stene Triglava, Jalovca, Rokava, Prisojnika, Razora, Dovškega Gamzovca, Škrlatice, Cmira, Stenarja, Planjave, Turske in Mrzle Gore, Skute, grebeni Jalovca, Rateških in Martuljških Ponc, Prisojnika, Škrlatice, Kukove Špice, Rjavine, Rink, Skute, Kočne. Nastopili so mladi plezaici: St. Predalič, Pavle Lavrenčič, Sergij Černivec, France Rus, Karl Tauzher, Vlado Kajzelj, Janez Kveder, Joža Čop, dr. Stanko Tominšek, Saša Kovač, Kore [Dalibor] Trnkoczy, par let pozneje dr. Klement Jug, Al. de Reggi, Slavko Prevec, Stanko Hudnik, Vladimir Topolovec, Skok i. dr.
Revolucionarno gibanje je prodrlo tudi v Planinski Vestnik, ki se je pomladil in prerodil s spisi teh novih ljudi, orientiranih v zmislu modernega alpinizma. Vestnik se je prikazal zopet l. 1921. Pojavili so se »suhi« popisi samo plezalnih smeri, ki so dvignili ostro polemiko, ali spada tak spis v Pl. V. in ali ima sploh kakšno vrednost. Zmagala je po naravnem zakonu mlajša struja, plezalci. –
V letnikih 1921–27. je popisal dr. Tuma trentske in bohinjske gore. L. 1922. najdemo v Pl. V. prvi spis Klementa Juga »Trije krti v snegu« in Janeza Kvedra popis slovenske smeri v Triglav. sev. steni. V letnikih 1922 in 1923 so izšli Aljaževi »Spomini«, zanimivi po svoji vsebini. L. 1923. je izšel drugi Jugov spis »Na Jalovec«, ki je zbudil splošno pozornost zaradi svoje originalnosti in plastičnosti pripovedovanja. V istem letniku popisuje Vladimir Topolovec svoje plezalne ture v Savinjskih Alpah. Letnik 1924 je karakteriziran z Jugovimi »Plezalnimi turami v vzhodnih Julijskih in Kamniških planinah«. Ta obširni spis je pisan kritično in strokovno plezalsko, zanima pa obenem zaradi svoje ostro subjektivne note tudi neplezalca. Letnik 1925 je prinesel Jugove »Plezalne ture v Kamniških in Savinjskih planinah«. V istem letniku popisuje Marko Debelakova svojo »Plezalno turo na Rjavino«. Popisi Debelakove so – zlasti poznejši – eksaktni in jezikovno izpiljeni, da jih je prijetno čitati. – V letniku 1926 je priobčil dr. Josip Ciril Oblak daljši potopis »Etna«. S krajšimi članki je sodeloval že od prvih letnikov Pl. V. V njegovih spisih prevladuje čuvstveno-estetični element. V tem pogledu imajo tudi svojo vrednost. So pisani v lepem stilu in gladkem jeziku, le včasih se zde preveč raztegnjeni in premalo plastični, razgibani. – V letniku 1926 so izšli tudi Jugovi »Plezalni zapiski«, ki so, zanimivi in dramatični, vendar na račun literarne oblike in čistega jezika zelo veliko izgubili na originalnosti in eksaktnosti. Nekaj stvari je tudi izpuščenih. Pomen in važnost teh zapiskov je ravno v dejstvu, da so bili pisani neposredno po izvršeni turi, navadno še na cilju, torej v momentu najmočnejšega doživljanja. Zato se nam zdi, da je bilo tu preveč izpremenjeno zgolj obliki na ljubo. – V letniku 1927 je dr. Oblak priobčil daljši potopis iz Nemčije: »Skice s pota«. V letniku 1928 sta se oglasila plezalca Miha Potočnik s spisom »Na Frdamane Police izpod Špika« in Pavla Jesihova s skicama »Z Martuljka preko Rigljice in Frdamanih Polic v Kranjsko goro« in »Severna stena Široke Peči«. Prvi se odlikuje po svojem originalnem jeziku, rabi lepe in pristne izraze. Pavlo Jesihovo karakterizira kratek tkzv. telegrafski stil, ki zahteva seveda skrajne finese in premišljenosti v izražanju, radi česar jasnost ter logična preglednost in razvidnost ture v takih popisih večkrat trpi. V istem letniku je izšla tud drja. Tume »Triglavska skupina«. V letnikih 1928 in 1929 je izšlo njegovo »Imenoslovje Julijskih Alp«. V letniku 1929 je priobčil Miha Potočnik pod naslovom »Po neuhojenih potih« vrsto opisov prvenstvenih plezalnih tur. L. 1930. sta izšla drja. Oblaka »Velebit« in »V okrilju Visoke Tatre«. Zadnji spis se nadaljuje in konča v letniku 1931. V letniku 1930 opisuje še Potočnik gorenjsko smer Triglavske severne stene, Jesihova skalaško smer, Marko Debelakova severno steno Mangrta, Gamzov Rob. Letnik 1931 je prinesel ing. Šege popis nekaj tur iz Dauphiné, »Les Ecrins in drugo«, Potočnikovo »Varijanto v Triglavski steni«, nekaj popisov prvih vzponov v Savinjskih Alpah od Maksa Igliča, Borisa Režka »Vzhodni steber Brane« in »Severno steno Turske Gore«, Jesihove »Skalaški steber v Škrlatici« in »Severno-zap. steno Rakove Špice, dalje še drja. J. Šašlja »Imenoslovje Karavank«. – Omenjam še Josipa Zazulo, ki je v zadnjih letnikih Pl. V. priobčil več poljudno znanstvenih in humorističnih člankov.
V literarnem oziru je Pl. V. prav dobro urejevan. Pogrešamo pa kronike svetovnih alpinističnih dogodkov; preveč smo vase zaverovani, naš pogled še ne seže čez slovenske meje. Poleg tega pogrešamo strokovne kritike tujih, pa tudi domačih del. V tem pogledu manjka Pl. V. strokovno podkovan in informiran poročevalec. Literarni urednik ne zmore vsega. – Še pred vojno je prinašal Vestnik fotografske slike, po vojni prinaša vsaka številka po eno fotografsko prilogo. Pri tem pogrešamo strokovne in objektivne presoje pri izberi slik. Tu se moramo zediniti za kompromis med čistim estetskim naziranjem in gorsko prirodo, ki dostikrat ne ustreza strogi fotografski geometriji. Predmet, ki ga naj prinaša Pl. V., naj predstavlja velegorski ali vsaj planinski motiv, vsaj v grobem mora pa tudi ustrezati estetskim pravilom fotografije. Niti prvo niti drugo ne gre, da bi zametavali in omalovaževali. Zato smo mnenja, da bi morala zbirati slike izvoljena strokovna komisija.
Mlademu rodu pač ni moglo več ustrezati SPD, temelječe na konservativni zgolj gospodarski podlagi brez izrazitejše alpinistične konfesije. Bilo bi tudi zelo težko združiti te revolucionarne duhove s starejšimi ljudmi pri SPD, ki jim ta preobrat ni ugajal. Vsakdo je pač pristaš ideje, za katero je stremel v svojih aktivnih mladih letih in v njej tudi – okorel. Izjem, ki se prilagodijo novim idejam in razmeram in lahko sodelujejo z mlajšo, naprednejšo generacijo, je pa zelo malo. Pa tudi ves ustroj SPD je bil tak, da so bile radikalne izpremembe v tem duhu nemogoče, saj je društvo radi ogromnega razmaha v planinstvu zmoglo komaj svoje najvažnejše, t. j. gospodarske naloge. Mladi ljudje so potrebovali svoje lastne organizacije. In ustanovili so jo: l. 1921. je bil ustanovljen turistovski klub »Skala«. Ustanovitelji so bili: Janez Rožman, Stane Predalič, France Rus, Pavle Lavrenčič, Anica Predaličeva, Maks Cimperman, Jože Tomc. Kmalu nato so pristopili še Stane Tominec, prof. Janko Ravnik, Janez Kveder, Ante Gnidovec, Karel Tauzher, Vlado Kajzelj, Žane Košca, Stanko [Bano] Trnkoczy, Saša Kovač, za temi Klement Jug (1922.) in še drugi. Prvi predsednik je bil Stane Tominec, leta 1922. pa je bil izvoljen prof. Janko Ravnik, ki še danes uspešno vodi Skalo v idejnem in upravno-gospodarskem oziru. Za cilj si je klub postavil gojenje in sistematiziranje plezalstva, zimske alpinistike s smučarstvom in alpinskega fotografiranja ter s tem propagande za naše gore Ustanovila sta se smučarski in foto-amaterski odsek. L. 1923. se je osnovala podružnica na Jesenicah, iz katere so izšli odlični plezalci, l. 1928. plezalni odsek, l. 1931. podružnica za Savinjsko dolino v Lučah. Klub je imel ob občnem zboru l. 1931. 292 članov. Pri sprejemu v klub se zahteva gotova alpinistična klasifikacija. Klub ima tudi svojo stalno pripravljeno rešilno ekspedicijo.
Plezalci v prvi dobi so se vadili v plezanju v Pečeh na južni strani Grmade pri Šmarni gori (Turnc). Do Juga so delali le lažje plezalne ture, kakor Tumovo smer Triglavske stene, sev. steno Skute, Zeleniške Špice, Brinškov kamin, Hudi Prask in podobno. Sev. stena Turske gore († Karl Tauzher in Vlado Kajzelj, prvi vzpon) je bila za tisti čas že zelo težka tura. V tej steni je padla izmed Skalašev prva žrtev naših gora: l. 1921. se je smrtno ponesrečil mladi K. Tauzher. Sredstva, ki so jih imeli ti ljudje, so bila v primeri z današnjo plezalno tehniko še zelo primitivna: vrv in enostavni konopljeni plezalniki. Klinov, karabinerjev in drugih takih pripomočkov še niso poznali. Ostro mejo v tem pogledu tvorijo leta plezalnega udejstvovanja drja. Klementa Juga. On je prvi v praksi začel gojiti sistematično plezanje. Omenjamo njegove plezalne ture. L. 1922. je preplezal slov. smer Triglav. sev. stene, 1923. pa napravil sledeče ture: 11. avgusta nemško smer Trigl. stene v družbi z VI. Kajzeljem in L. Volkarjem (prva slovenska družba po tej smeri), 13. avgusta Dovški Križ (2531 m) in Oltar (2621 m), 17. avgusta sev. steno Škrlatice, 18. avgusta sev. steno Razora, 20. avgusta sev.-zap. steno Prisojnika, 23. avgusta sev.-zap. greben Kočne (sam), 24. avgusta po grebenu z Rinke na Skuto in čez Dolgi Hrbet (sam), 26. avgusta Hudi Prask–Mrzla Gora (sam), 27. avgusta Brinškov kamin (sam), 6. septembra sev.-vzh. steno Krna. Leta 1924. je preplezal: 17. julija Zimmer-Jahnovo smer Triglavske stene, 20. julija nemško smer Trigl. stene, od 20.—24. julija je ogledoval zapadni del Trigl. stene in poizkušal tam novo smer, ki je postala zanj kmalu usodepolna. 25. julija je plezal na Cmir s Tominškove poti (sam), 26. julija vzh. steno Stenarja (sam, prvenstvena tura), 28. julija zapadni steber Cmira (sam, prvenstvena tura), 31. julija na Mecesnovec in po grebenu na Rjavino (sam), 1. avgusta na Spodnji Rokav in v krnico V kotlu (sam), 2. avgusta na Visoki Rokav (prvi vzpon) in po grebenu na Škrlatico (sam), 4. avg. sev. zap. steno Razora (prvenstvena), 5. avgusta sev.-vzh. steno Prisojnika, 6. avg. sev. zap. steno Dovškega Gamzovca (sam), 7. avg. greben obeh Martuljških Ponc z zapada (sam, prvenstvena), 8. avg. sev. steno Škrbine v Zadnjem Prisojniku (sam, prvenstvena). Ko je 11. avgusta poizkusil sam preplezati zapadni del Trigllavske stene, se je pri tem smrtno ponesrečil v gladkih plateh. – Kakor je videti iz tega celega sistema njegovih tur, je mnogo sten preplezal prvi. On je po vojni prvi, ki je začel s prvenstvenimi turami. Gigantski je njegov napredek v par letih. L. 1921. še sploh ni delal plezalnih tur, l. 1922. je plezal le slovensko smer triglavske stene 1923. je začel takoj z nemško smerjo te stene in izvršil v družbi VI. Kajzelja in L. Volkerja [Volkarja] prvovrstne ture. L. 1924. je pa izvršil večinoma sam težke prvenstvene ture. Začel je uporabljati tudi kline, a še precej primitivne. Z oskrbnikom Torkarjem sta jih kar sama delala. Po opisu njegovih tovarišev je bil Jug skrajno drzen, pa tudi neverjetno gibčen. Kjer je bilo le mogoče, tam je prišel čez oviro. Pri vsem tem je pa delal z razumom in ne s strastjo. Vsak položaj je najprej temeljito premotril, nato se je pa lotil stvari oprezno, a energično in s trdno voljo, da poizkusi vse za dosego zmage.
Jug je nedvomno prvak med našimi plezalci, najmočnejša osebnost naše plezalne alpinistike, to, kar je Tuma za ves naš alpinizem. Kakor Tuma sploh, tako je Jug v našem plezalstvu uvedel sistem. Saj so bile pozneje izvršene veliko težje ture, a pomisliti moramo, da je po vojni on začel s prvimi in sploh težjimi turami. Pred njim so plezali le lažje, že izvršene. Oral je ledino, drugi so našli pripravljeno njivo. »Kar zna danes le odličen sportnik-umetnik, je bodoči cilj razvoja tudi za maso.« (dr. Tuma). A uspeh prvega ostane s tem nezmanjšan! Emil Zsigmondy je plezal na Feldkopf v Zillertalu 10 ur (I. 1879.), drugo leto je rabil dijak Böhm za isto turo le pet četrt ure. A radi tega velja Zsigmondy vendarle za enega najboljših nemških alpinistov. Zmeraj je treba upoštevati razmere in okoliščine izvršene ture. – Pa Jugov hitri razvoj! V dveh letih se je iz navadnega turista povzpel do najdrznejšega plezalca. Odlikuje ga tudi dejstvo, da je l.1924. vse najtežje ture izvršil sam. Koliko samozatajevanja ga je to stalo, je v svoji skromnosti zamolčal. S svojo silno voljo je v sebi skoraj zatrl svako čuvstvo. S samim seboj je eksperimentiral, samemu sebi je bil opazovalni predmet. Hotel je in skoraj dosegel – njegova volja je bila temu dorasla – da bi nad celo njegovo duševnostjo suvereno zavladal razum, ki mu je dajal pravico najstrožje diktature. S turo na Škrbino (»Mlinarica«) 8. avg. 1924., t. j. 3 dni pred svojo smrtjo, je dosegel vrhunec. Iz njegovih zapiskov je videti, kako je bil vesel tega uspeha in ponosen nanj. A v svojem stremljenju je v zaletu volje pozabil, da je vendarle samo – človek. Preveč je terjal od sebe – človeka. V vzletu mu je odpovedalo naravnim zakonom podvrženo telo. Kakor mrtvaški zvon donijo besede v njegovem zapisniku, ki jih je pisal dan pred smrtjo: »Ako bo lepo jutri, pojdem sam. Oskrbnik mi da kline in kladivo ... Šivam si stare plezalke.« 11. avgusta 1924. je Triglavska stena zahtevala svojo žrtev. Kateri datum bi bil njegov vrhunec, če bi ostal? Najbrže vedno le – dan njegove smrti ...
Po smrti drja. Juga je naše plezalstvo zelo napredovalo. Razvila se je plezalna tehnika z uporabo vseh pripadajočih sredstev; vzporedno z razvojem tehnike se je dvignila tudi kakovost izvršenih tur. Nekatere ture, izvršene v zadnjih letih, lahko z mirno vestjo primerjamo z najtežjimi plezalnimi turami v centralnih in drugih Alpah. Seveda moramo pri tem upoštevati drugačne razmere radi različnih kamenin. To, kar dela naše stene težke, je krušljivost in gladke plati. Stene v Dolomitih pa se odlikujejo po svoji hudi nagnjenosti in izpostavljenosti. Povsod se je prilagoditi razmeram. Vsaka skupina ima svoje posebne težavnosti, pa tudi svojo Ahilovo peto: n. pr. kamini v Dolomitih, ki omogočajo preplezanje sicer nedostopnih sten. – Iz zadnjih let imenujemo plezalce: Pavlo Jesihovo, Marko Debelakovo, Eda Deržaja, Miho Potočnika, Milana Gostišo, Herberta Drofenika, Mirka Kajzelja, Borisa Režka, Vinka Modeca, Franceta Grünfelda, Danila Martelanca V. Križaja, Herberta Brandta, Toneta Guerro, Maksa Igliča, Joža Smrketa, Janeza Gregorina, Joža Lipovca. Aleks. Wisiaka, Uroša Zupančiča [Župančiča], P. Luckmana, M. Frölicha [Freliha], L. Katnika poleg drugih. Od starejših sta se udejstvovala zadnja leta zlasti dr. St. Tominšek in Joža Čop. Plezalno družbo imamo tudi v Savinjski dolini (Diehl, Kopinšek, Gračner in dr. iz Celja, Goričar iz Mozirja) in v Kamniku [glej].
Zadnja leta so izvršili naši plezalci sledeče prvenstvene ture (omenjamo vse, razen manjših tur in varijant ter Jugovih tur, ki smo jih že zabeležili): l. 1926. sev. steno Špika {Marko Debelakova dr. St. Tominšek), sev. steno Velike Ponce (Edo Deržaj, Slavko Preveč), sev.-zap. steber Cmira (Alojz de Reggi, H. Brandt, H. Drofenik), južno steno Kaltwasser – Gamsmutter (Tone Guerra, Marko Debelakova), sev.-vzh. greben Mojstrovke (Sergij Černivec, D. Trnkoczy), zapadno steno Ojstrice (Marko Debelakova), l. 1927. sev. steno Jalovca (Joža Čop, Pavla Jesihova, Miha Potočnik), sev. steno Mojstrovke (Danilo Martelanc, Pavla Jesihova, dr. Stanko Tominšek), sev.-zap. steno Škrlatice (isti kot preje in Joža Čop), sev. steno Travnika (St. Hudnik, SI. Prevec), zapadno steno Visokega Rokava (2646 m, Danilo Martelanc in Ivo Zor), iz Martuljka na Rušico in po grebenu na Frdamane Police (Pavla Jesihova in Joža Čop), sev.-vzhodno steno Frdamanih Polic (Pavla Jesihova, Miha Potočnik), sev. steno Škrnatarice (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek, N. [Nilka] Potočnik, J. Hafner), sev. steber Kukove Špice (H. Drofenik, V. Križaj, M. Kajzelj), Triglavsko sev. steno Jugovo grapo (Joža Čop, dr. St. Tominšek), sev.-vzh. greben Urbanove Špice (V. Križaj, H. Drofenik), sev. steno Rjavine (istadva) zapadno in južno steno Triglava (Edo Deržaj, Marko Debelakova), sev. steno Vel. Dražkega Vrha (D. Martelanc in Tone Banovec), sev.-zap. steno Kalškega Grebena (Vinko Modec, Boris Režek, Bojan Stupica), l. 1928. sev.-vzh. greben Oltarja (H. Drofenik, M. Kajzelj), greben od Visokega na Spodnji Rokav (istadva), sev. stena Široke Peči (Pavla Jesihova, Joža Čop, dr. St. Tominšek), sev.-vzh. greben Široke Peči (dr. St. Tominšek, M. Potočnik, Joža Čop), novo smer v sev. steni Škrnatarice (M. Kajzelj, H. Drofenik), vzh. greben Kukove Špice (istadva), južno steno Spodnjega Rokava (M. Potočnik, dr. St. Tominšek), greben Bovški Gamzovec–Pihavec (V. Križaj, M. Kajzelj, H. Drofenik), sev. steno Debele Peči (M. Potočnik, Pavla Jesihova), sev. steno Malega Dražkega Vrha (M. Kajzelj, H. Drofenik), sev. steno Vel. Dražkovega Vrha (novo smer Pavla Jesihova, M. Gostiša), sev. steno Kanjavca (Marko Debelakova, Edo Deržaj), sev. steno Stenarja (istadva, H. Brandt, Nevina Rebekova), sev. steno Turske Gore (novo smer, Modec, Režek), vzh. steno Štajerske Rinke (istadva, Grünfeld), vzh. steno Križa (Savinjsike Alpe, isti), l. 1929. sev. steno Mangrta (Gamzov Rob, Edo Deržaj, Marko Debelakova), sev. steno Zadnjega Prisojnika (Mirko Kajzelj, Herbert Drofenik), vzh. steno Oltarja (istadva in Milan Kham), skalaško smer Triglavske stene (Pavla Jesihova, Milan Gostiša), gorenjsko smer Triglavske stene (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek), sev.-zap. steno Tosca (Pavla Jesihova, Millan Gostiša), Cresta Brica (Karnske) s severa (E. Deržaj, M. Debelakova), sev.-zap. steno Škrbine v Strmali (sestop v Poliških Špikih, Zapadne Julijske, istadva), sev.-zap. steno Ojstrice (Boris Režek, Vinko Modec), vzh. steno Male Rinke (istadva, Fr. Grünfeld), sev.-vzh. steno Male Rinke (M. Iglič), sev. steno Škarij (Režek, Modec), zap. steno Križa (Savinjske Alpe, J. Gregorin), l. 1930. Jugovo smer Triglavske stene (Pavla Jesihova, Milan Gostiša), sev. steno Dražkega Roba (Stanko Hudnik, Stane Predalič, Dana Kuraltova), varijanto med Skalaško in Szalayevo smerjo v Triglavski steni (Čop, Potočnik, dr. Tominšek), južno steno Štruce (Maks Iglič, A. Vončina), južno steno Skute (Jože Smerke), sev. steno Kranjske Rinke (Franc Verbic, Maks Iglič). L. 1931. so preplezali: sev.-zap. steno Škrlatice (južni »Skalaški« steber Pavla Jesihova, Joža Lipovec), sev-zap. steno Rakove Špice (istadva in Mirko Kajzelj), sev.-zap. steno Roba Velike Dnine (Pavla Jesihova, Janez Kveder, Danilo Kante), Triglavsko severno steno povprek od Praga do Plemenic (Joža Čop, Miha Potočnik, dr. St. Tominšek), sev. steno Cmira (H. Drofenik, M. Kajzelj, St. Aleksić), sev.-zap. steno Špika (Marko Debelakova, Edo Deržaj ing. Živko Šumer), novo smer v Špikovi sev. steni (Pavla Jesihova, Joža Lipovec), novo smer v sev. steni Planjave (H. Drofenik, Beba Lipoldova), sev.-vzh. raz Kalške Gore, južni raz Turske Gore, sev. steno Štajerske Rinke (vse tri Boris Režek in Vinko Modec), direktno smer v sev.-zap. steni Ojstrice (Franc Ogrin, Igor Omerza), zap. steno Kranjske Rinke (Maks Iglič, Franc Verbic). –
Nekaj inozemskih prvenstvenih tur naših plezalcev beležimo pozneje. Nekateri od naštetih plezalcev niso člani Skale, česar posebej ne omenjamo. –
Razen prvenstvenih tur so naši plezalci ponovili tudi skoraj vse nemške prve ture, imenujemo le glavne: v Julijskih Alpah sev.-vzh. steno in sev.-zap. greben Jalovca,greben Rateških Ponc,sev. steno Škrlatice,Razora v raznih smereh,vzh. in sev. greben in zap. steno Prisojnika (še pred zgradbo pota),Špikov Graben,nemško bavarsko in Prusik-Szalayevo smer Triglavske sev. stene,greben Oltar–Visoki Rokav–Škrlatica (dr. Jug), sev. greben Rjavine (dr. Jug). V Savinjskih Alpah zapadno in severno steno Planjave, vzh. steno, sev.-vzh. greben in zapadni raz Ojstrice, sev. steno Turske Gore, sev.-vzh. steber Štajerske Rinke, Mrzlo Goro z vseh strani, sev.-zap. greben Križa, greben Rinka–Skuta, sev. stene Skute, Dolgega Hrbta in Grintavca.
Poleg zelo aktivnega udejstvovanja v svojih Alpah so naši alpinisti obiskavali tudi tuje alpske predele. V sledečem naštejemo pomembnejše ture, ki so nam znane. V Zapadnih Julijskih: vzh. in sev. stena Poliškega Špika, sev. stena Jerebice (prvi vzpon dr. Tuma), južna stena Kaltwasser-Gamsmutter (prva tura Guerra, Debelakova), Škrbina v Strmali, sev.-zap. stena (prvi vzpon Debelakova, Deržaj). Poleg tega običajna pota na Poliški Špik, Kanin i. dr. vrhove. V Dolomitih: Tri Zinne, Vajolettürme, Marmolata, Monte Cristallo, Rosengarten (Rosengartenspitze), Grassleitenspitze, Grassleitenturm, Paternkoffel, Cresta Brica, sev. stena (drugi vzpon, Debelakova, Deržaj), Cima della Valettina, sev. stena (prvi vzpon, istadva in Černivec), sestop po zapadni steni Cima ď Arade, južna stena Punta Mantica, južna stena, greben Punta Mantica–Monfalcon di Montanaia (drugi prehod, isti kot zgoraj), Campanile di Brenta Vezzana. V Brenti Cima Tosa. V VisokihTurah Hochalmspitze, Ankogel, Schareck, Sonnblick, Grossglodkner, Johannisberg, Wiesbachhorn, Venediger, Dreiherrnspitze. V Riesenfernerju Hochgall. V Zillertalskih Alpah Olperer, Hochfeiler, Schwarzenstein. V Stubaiskih Tribulaun, Wilde Leck, Habicht, Kalkkegel. V Oetztalskih Weisskugel, Wildspitze (s smučmi). V Ortlerski skupini Ortler, Königspitze. V Silvretti Piz Languard, Piz Buin, Fluchthorn, dalje Rhätikon, v Bernini Piz Bernina, Piz Rosegg, Piz Palü, Piz Morteratsch, Piz Zuppo, Beillavista. V Berner Oberlandu Jungfrau, Titlis. V Wallisu Matterhorn, Monte Rosa, Weismiess, Allalinhorn, Dufourspitze. Mont Blanc. V Dauphiné Les Ecrins, La Meije, Pic Pelvoux. Dachstein (južna stena). Steinernes Meer (Hochkönig). V Keisergebirge zapadna stena Totenkirchla, Kleine Halt, Wilder Keiser [Kaiser]. V Karwendellu Kaltwasserkar, Eiskar. V Wettersteinu Zugspitze. Dalje Lechtalske in Allgäuske Alpe.
Poleg Alp so naši alpinisti in planinci obiskali Armensko višavje (Alagös, Mali in Veliki Ararat), Karpate (Tatre) Dinarsko (Velebit) in centralna balkanska gorovja.
Foto-amaterski odsek Skale je organiziral fotografiranje naših planin in gora. Omenjamo plodno in uspešno delovanje prof. Janka Ravnika, Egona Planinška, Janka Skerlepa, Dane Kuraltove. Amaterji Skale so med našimi najboljšimi. Odsek je izvršil veliko razglednic, povečav in diapozitivov, ki služijo v propagandne namene v našili mejah, pa tudi izven njih. Diapozitivi potujejo z raznimi predavatelji po vsem svetu, tako n. pr. je veliko diapozitivov drja. Kugyja ravno delo Skale. Zadnja tri leta pa je bil odsek zaposlen z izdelovanjem planinskega in alpinskega filma »V kraljestvu Zlatoroga«, ki nam predočuje v nazornih slikah in umetniških nastrojenjih vso našo planinsko kmetiško kulturo z alpinizmom vred. Režijo in filmanje je strokovnjaško vodil prof. Ravnik, pri tehničnem delu v delavnici mu je izdatno pomagal Egon Planinšek. Glede na mala sredstva je bilo treba pri tem delu velike pazljivosti, preciznosti in neumorne delavnosti, požrtvovalnosti ter energije. Premiera tega filma se je vršila 29. avgusta 1931. v dvorani hotela Union v Ljubljani. –
Poleg Skalašev so še znani foto-amaterji po vojni Fran Krašovec, Ivan Tavčar, dr. St. Tominšek, prof. Josip Kozak, izmed mlajših pa omenjamo Cveta Šviglja, poleg drugih. Krašovec in Ravnik zastopata čisto estetsko strujo, ki se ravna po strogih pravilih plastične in centrične fotografske arhitektonike. To strujo bi glede na njen smoter imenovali umetniško. Drugi amaterji pa zastopajo kompromisno ali pa nasprotno strujo, ki podaja v sliki prirodo, kakor je v resnici, brez estetskih lepotil in individualnega izraza. To je realistična struja.
Planinskih slikarjev imamo pri nas bore malo. Imenujemo Valentina Hodnika, ki je naslikal v raznih načinih (olje, akvarel, tempera, risbe) mnogo slik v izrazito svojem stilu, Maksa Koželja in Milana Klemenčiča. Od tujih slikarjev omenjamo Slovaka Schneiderko, ki je po vojni veliko slikal v Julijskih Alpah, predvsem v Bohinju. –
Izrazite alpinske umetnostne literature skoraj nimamo. Omenjamo Aškerčev »Zlatorog«, Mencingerjevo »Hojo na Triglav«, Finžgarjev idilični epos »Triglav« in Juša Kozalka »Beli macesen«.
Tudi alpinističnih znanstvenikov nam manjka. Razen Tume (imenoslovje in izrazoslovje) in prof. Ferda Seidla (»Kamniške ali Savinjske Alpe«, geološko delo »Rastlinstvo naših Alp« geološka razprava »Zlatenska plošča«) nimamo kaj omeniti. Seidlova dela so pisana v prijetno poljudnem slogu s toplo čuvstveno noto, kar omogoča razumevanje snovi tudi laiku.
Omeniti moramo še osebo, ki sicer ni naše narodnosti, niti ni slovanske krvi, pa je vendar nerazdružno zvezana z našim alpinizmom, to je lektorica Fanny Copelandova. Navdušena alpinistka smučarka in plezalka je preplezala že marsikako našo steno. Razume naše priproste ljudi kakor nas malodkdo in spoštuje našo mentaliteto. Popolnoma se je prilagodila razmeram, skoraj bi rekli, da je na naše drevo pricepljena veja. Neprecenljivo je njeno tiho propagandno delo za nas. Svoje ture v naših gorah popisuje v »Alpine Journal«, »Graphic«, »Times and Tides«, popisom so večkrat pridejane fotografske slike. Leta 1931 pa je izšlo njeno večje delo: »The beautiful Mountains«. Knjiga je zbirka njenih pomembnejših tur, opisanih z njej lastnim živahnim koloritom in čuvstveno subjektivnostjo. Impresija. Originalno zanimivo in vredno delo. Knjigo je ilustriral s perorisbami naš alpinist Edo Deržaj.
Smučarski odsek Skale je pripravil po vojni več tekem v Planici, 50 km tekmo na Bledu in alpsko vožnjo s Kredarice v Krmo. Prirejal je tečaje in organiziral skupne zimske izlete in ture. Iz vrst Skalašev so izšli najboljši alpinski smučarji. Poleg Skale so v tej razvojni dobi našega smučarstva gojili to panogo tudi še nekateri drugi klubi, predvsem S. K. IIirija in Ljubljanski športni klub. L. 1922. pa se je ustanovil v Ljubljani [Jugoslovanski] Zimsko-sportni savez (JZSS). Čim bolj se je razvijal ta sport, tem bolj se je cepil v dve veji: alpinsko in čisto športno smučarstvo. Skala je, sledeč le svojemu alpinističnemu smotru, prepustila organizacijo športnega smučarstva savezu in sportnim organizacijam. V naslednjih letih so se ustanovili še podsavezi v Zagrebu, Beogradu, Sarajevu, Mariboru, Jesenicah in Ljubljani (kjer je ostal tudi sedež saveza).
Obenem z alpinskim smučarstvom se je razvila tudi zimska alpinistika. V zimskih mesecih so bili obiskani Mangrt, Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Razor, Škrlatica, Stenar, Triglav (France Setničar v vseh zimskih mesecih), Mišelj Vrh, Vernar, Veliki Dražki Vrh, Cmir, Rež, Tosc, Podrta Gora; v Savinjskih Kalški Greben, Grintavec, Skuta, Brana, Planjava, Ojstrica. Zelo obiskani so vrhovi, dostopni s smučmi: Kredarica, Urbanova Špica, Rjavina, Begunjski Vrh, Kanjavec, Tičarica, Lanževica, Bogatin, Mahavšček, Krn, Zabiški Vogel, Šija, Rodica, Črna Prst, Ratitovec. –
Kakor je na eni strani smučarstvo pospešilo obisk gora pozimi, tako je na drugi strani deloma zavrlo zimsko alpinistiko, to je vzpone na težje dostopne vrhove. Smučarski sport namreč okupira zimsko udejstvovanje večine alpinistov, ker nudi izvežbanemu vozaču veliko užitka, zahteva pa primeroma malo napora. Zimske višinske ture z derezami, cepinom in vrvjo zahtevajo veliko večjega napora, užitek je pa le estetski; ritem ki potegne maso za seboj in priteguje ljudi ravno k smučarstvu, pri tem manjka. Prav zaradi veliko večje napornosti teh visokih alpinskih tur pozimi se zimska alpinistika ni mogla razviti vzporedno z letno, to je s plezalstvom, ki zahteva mnogo manj telesne sile in vzdržnosti.
Beležimo še nekaj važnih dogodkov. Septembra 1925. je bila v Tatrah ustanovljena Asociacija slovanskih planinskih društev (Bolgarija, Čehoslovaška, Jugoslavija, Poljska), z namenom organizirati in pomnožiti tujsko-prometne in alpinistične stike med slovanskimi državami. Leta 1926. je bilo v Zagrebu ustanovljeno udruženje za medsebojne stike društev in skupno organizacijo v državi: Savez planinskih društev Jugoslavije. L. 1927. je bil zakonito priznan Nacionalni park, ki obsega kompleks Zajezeram (Od Hribaric in Kanjavca do Kala Bele Skale in Studora). Pobudo za to je dal univ. prof. Jesenko. L. 1930. je bila v Ljubljani ustanovljena svetovno razširjena organizacija »Prijatelj prirode«, ki ima namen organizirati alpinizem med delavstvom. Za predsednika je bil izvoljen dr. Tuma. L. 1931. je bil izvoljen za predsednika SPD dr. Josip Pretnar.
Obenem z razvojem plezalne alpinistike se je dogodilo tudi precej nesreč, ki jih je deloma zakrivila neprevidnost, deloma pa nesrečen slučaj. To je naravna posledica velikega razmaha plezalstva in pojav, ki ga opazimo pri vsakem sportu. Omenjamo domače in tuje ponesrečence in sicer le smrtne slučaje. Od predvojnih nesreč imenujemo [preveri leta, imena, kraje]: l. 1895. češki prof. A. Schmidt v Zgornji Krmi, dijak F. Goričnik na Črni Prsti ,1901. prof. K. Odörfer istotam, Šimen Kralj na Stolu, Kühnelt iz Beljaka v južnem pobočju Mojstrovke, l. 1906. dr. Konrad Gödel iz Judenburga v sev. steni Mangrta, l. 1908. Karel Wagner v sev. steni Triglava, l. 1909. Viljem Lass istotam, l. 1912. prof. Josip Cerk na Stolu in vajenec Ludvik Repe na Vel. Planini, l. 1913. dijak Janko Petrič v grebenu med Rinko in Skuto. Po vojni pa: omenili smo že smrtno nesrečo Karla Tauzherja v sev. steni Turske Gore (l. 1921.). L. 1922. je strmoglavil s Plemenic čez Triglavsko sev. steno Čeh Emanuel Kusy, novembra istega leta se je pod Grintavcem ponesrečil Jože Turk. L. 1924 so se ponesrečili: Anton Lenarčič v Kotu, vodnik Anton Hlebanja pod Kredarico, v zapadnem delu triglavske stene dr. Klement Jug, v nemški smeri triglavske stene Vladimir Topolovec. L. 1926. so se ponesrečili na poti s Kalškega grebena do Zoisove koče Marija Mancini, Rado Sopčič, Ivo Sterle, na južni strani Prisojnika dr. Milko Lubec (plaz), na Mrzli Gori Pavel Šuman, na Turncu pod Grmado Lojze de Reggi. L. 1927. na novi poti na Prisojnik Nemec Friedrich Kroeber, na Brani Avgust Prohinar. L. 1929. v slovenski smeri Triglavske stene Vinko Habe, v nemški smeri Herbert Brandt in Ernest Bračič. L. 1930. na Triglavu Nemec Heinz Mülller, na Oltarju Wolf Luckmann, v zapadni steni Planjave Rudolf Pečar. L. 1931. na Kamniškem Grintavcu Mihael Veber, v Stenarju Ernest Košir iz Mojstrane, na Turncu pri Šmarni gori Roza Narobejeva [Rozika Narobe]
V povojni literaturi omenjamo: l. 1918. je izšlo Seidlovo »Rastlinstvo naših Alp«, l. 1921. Pavla Kunaverja »Na planine«, zbirka nasvetov za turiste s spomini na lastne ture, katerih rezultat tudi je. Pisana je zelo poljudno. Istega leta je izšla Andrejkova monografija »Jezersko«. L. 1922. je izšel Kunaverjev »Kraški svet in njegovi pojavi«, Badiurov obširni »Vodič kroz jugoslovenske Alpe, Slovenija« in hrvatski prevod njegovega vodnika »Na Triglav«. L. 1923. je izšla Kunaverjeva »Po gorah in dolinah«, dalje Knafelčev grebenski zemljevid vzhodnih Julijskih Alp, v ponatisu po Plan. Vest. prof. J. Koprivnika monografično delo »Pohorje«. Leta 1924. Badiurov »Smučar«, vodnik drja. Kermaunerja »Po pogorju Polhograjskem in okoli Krima«, Delkinov grebenski naris Savinjskih Alp. L. 1926. je izšel Kocbekov vodnik in obenem monografija »Savinjske Alpe«. L. 1927. Badiurovo »Kozjakovo pogorje nad Dravo«, l.1928. njegovo »Zasavje«. L. 1929. je izšla v »Glasniku muzejskega društva za Slovenijo« Ferda Seidla geološka razprava »Zlatenska plošča v osrednjih Julijskih Alpah«, l. 1930. pa Badiurovih »Sto izletov po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem«, Tumovo »Imenoslovje Julijskih Alp« v ponatisu po Pl. V. in »Pomen in razvoj alpinizma«, končno še Knafelčev grebenski naris Karavank.
Bilanca povojnega dela? Zelo ugodna je. Ogromen je bil napredek v teh dobrih 10ih letih. Kje daleč zadaj smo bili pred vojno za Nemci sedaj smo pa v plezalstvu skoraj na isti stopnji z njimi. Želeti je le še to, da se močneje razmahne zimska alpinistika in da naši alpinisti nekoliko bolj obiskujejo tudi druge alpske predele, da se s tem izognejo enostranosti v alpinistični tehniki.
Tudi v literarnem pogledu smo precej napredovali. Produkcija se je povečala in postala izrazitejša, samonikla.
Germanski narodi so nam pokazali, kakšne uspehe lahko dosežemo z alpinizmom in kaj lahko črpamo iz njega. Po njihovi poti smo hodili, njihovi uspehi so naši ideali. A v vsem stremljenju našega alpinizma je neka poteza, ki je Germani ne poznajo, ki je čisto naša, slovanska, t. j. neka posebna liričnost čuvstvenost. Poglejte slike naših fotografov-amaterjev, berite naše potopise in čutili boste razliko. Ta poteza postaja vedno bolj izrazitejša in individualizira naš alpinizem. Počasi se osamosvajamo in prihajamo do spoznanja, da imamo tudi mi pravico do lastne fizionomije.

Navodilo

Vsaka dolina (razen Kota) ima svojo okrajšavo, ki stoji v oklepaju tik za naslovnim celim imenom doline. S to okrajšavo so zaznamovane vse ture te doline. Črka V n. pr. pomeni da najdeš vse ture s to oznako v dolini Vrat. Posamezne ture so označene z arabskimi številkami, varijante in sorodne smeri še posebej z malimi črkami. Številke in črke slede neposredno oznaki doline, tako da je z dolinsko kratico, številko in eventualno malo črko že fiksirana tura. Pl 1 a npr. je oznaka za vzhodno smer severne stene Travnika: Pl = Planica, 1 = prva stena v Planici, a je prva (leva vzhodna) smer v tej steni. Vsaka tura nosi na čelu célo tako oznako, da jo takoj najdeš, če se kje drugje sklicujemo nanjo.

Okrajšave za doline so sledeče : Rb = Rabeljska Dolina, Rd = Remšendol, Mg = Mangrtska Dolina, Pl = Planica, PK = Pišenca-Krnica, M = Martuljek, BI = Beli Potok, V = Vrata, Kot (brez okrajšave), Kr = Krma, Ve = Velo Polje, Km — Komna, Tr = Trenta – dolina Soče, Ba = Bavšica-Bala, Ko = Koritnica, B = dolina Kamniške Bistrice, Ro = Robanov Kot, L = Logarska dolina, Be = Belska Kočna, Ra = Ravenska Kočna, K = dolina Kokre.

Imena plezavcev ki so prvi preplezali smeri, navajamo pri kratkem zgodovinskem pregledu, kjer se vrh prvič omenja. Če je zadevna tura opisana v isti dolini, navajamo njeno oznako v oklepaju takoj za imeni prvih pristopnikov, če je pa tura opisana v eni poznejših dolin, slede imena plezalcev radi preglednosti še enkrat za oznako in imenom dotične ture, tik pred opisom – Pri manj preglednih turah smo pred točnejšim popisom v nekaj besedah skicirali potek smeri. – Izraza »levo« in »desno« rabimo vedno v zmislu smeri hoje ali plezanja (navadno vzpon, redko sestop), nikdar v orografičnem zmislu (iz smeri odtoka vode). – Celotni čas hoje navajamo na koncu za popisom. Računa se, če ni izrecno drugače pripomnjeno, čas od vstopa do izstopa in sicer čas samega plezanja brez počitkov. Če navajamo čas tudi v sredi popisa, je to poraba časa od prvega mesta s časovno navedbo pred tem. Da dobiš torej pravilen celoten čas, moraš te odlomke sešteti.

Težavnostnih stopenj imamo šest: Lahko, srednje težko, težavno, zelo težavno, izredno težavno in skrajno težavno. Z zadnjo stopnjo smo označili le par najtežjih tur iz zadnjih let. Te oznake in čas plezanja veljajo za izurjenega plezalca in v normalnih razmerah, t. j. poleti in ob lepem vremenu. Knjiga je pisana v načinu, ki zahteva za razumevanje že malo samostojne orientacije in nekaj tehnike. Za začetnika in manj izurjenega plezalca so te oznake prenizko ocenjene. Začeti mora pač z »lahkimi« turami, a še tedaj priporočamo za spremstvo izkušenega alpinista.

Na koncu vsake ture navajamo v oklepaju vir, odkoder izhaja popis, razen če ga imamo direktno od katerega izmed plezalcev. Kratice za vire so sledeče: Pl. V. = Planinski Vestnik, Kocbek = njegove »Savinjske Alpe«, Jugovi zapiski v Pl. V. 1926., H. = Hochtourist 1930., Kugy = njegovo delo »Aus dem Leben eines Bergsteigers«, prva izdaja, E. O. = Richterja »Erschliessung der Ostalpen«, Ö. A. Z. = Öster-reichische Alpenzeitung, Mitt. = Mitteilungen des D. u. Ö. Alpenvereines, Z. A. V. = Zeitschrift d. D. u. Ö. Alpenvereines, Bg. = Bergsteiger. Pri periodičnih publikacijah sledi kratici še letnica, kot zadnja številka pa stran, na kateri dobiš original zadevnega opisa.
Kot pojasnilo k popisom in zaradi lažje orientacije je priloženih besedilu 25 perorisb, ki predstavljajo skoraj vse pomembnejše stene v vzhodnih Julijskih in Savinjskih Alpah, in 6 zemljevidov: Martuljkovo skupino, Triglavsko skupino, Razor s Prisojnikom in Mojstrovko, Trento in Koritnico, Jalovec s Poncami in Mangrtom, Savinjske Alpe. Pri napisu doline imaš v oklepaju takoj za okrajšano oznako tudi številko (rimsko) zemljevida, v katerem najdeš to dolino z včrtanimi njenimi turami (zemlj. = zemljevid). Pri popisih imaš takoj za turnim naslovom v oklepaju še številko (arabsko) risbe, v kateri dobiš vrisano to turo (sk = skica, perorisba). Ture so v zemljevidih in risbah zaznamovane z istimi oznakami kakor pri popisih. Zaradi večje preglednosti in točnosti smo vse pomembnejše ture opremili z velikimi črkami, ki pomenijo značilnejše točke v smereh. Črkam v besedilu (v oklepajih) odgovarjajo iste črke v risbah. Zaradi razvidnosti so smeri začrtane z različnimi črtami. Pri varijantah je le prvotna smer zaznamovana ves čas enotno, varijanta le tam, kjer je originalna. Ko se strne s prvotno smerjo, njena črta preneha, krita s prvo. Nevidna mesta v smereh zaznamujemo z redkimi pikami.

Vzhodne Julijske Alpe

Zgodovinski pregled

Alpinistično predelavanje in raziskavanje Julijskih Alp se je začelo z zanimanjem do najvišje gore v tej skupini, do Triglava. Prvič se omenja Triglav leta 1073. V darovalni listini Henrika IV., s katero je podaril lovske pravice na Bledu brixenškemu škofu: Summae vertex Creinae. Iz zasledovanj je indirektno dognano, da je bilo ime Triglav v rabi že 250 let pred Valvazorjem, t. j. začetkom 15. stoletja. V najstarejših listinah, kjer se že omenja s posebnim imenom, ga imenujejo »Krmo« (1612. in 1664). Tudi Valvazor ga v svoji »Die Ehre des Herzogtums Krain« (1689.) omenja s tem imenom. Kar je ta zgodovinopisec in etnograf napisal o gorah, je zvedel od rojenih Gorenjcev, zdravnikov Janeza K. Petermanna in Lovrenca Rechbacha [Valvasor I, 628: Laurentius von Rechberg], ki sta iskala po hribih zdravilnih zelišč. Sam je bil Dolenjec in je videl gore zavite še v pravljično zagonetnost. To razodeva tudi njegov popis Triglava. Prvič se omenja Triglav s pravim imenom (»Veliki Terglau«) v karti blejskega ozemlja brixenških škofov l. 1701., ki jo je risal gorjanski župnik Matija Ločnikar eden naših prvih hribolazcev. Leta 1844. [1744] je izšel v Ljubljani Florjančičev zemljevid Vojvodine Kranjske, kjer je zaznamovan »Terglau«. Nato je prišlo ime kmalu v splošno rabo. Baltazar Haquet [Hacquet], francoski zdravnik in naravoslovec, »Saussure Vzhodnih Alp«, ki je bil nekaj let rudarsikî zdravnik v Idriji, nato pa profesor anatomije v Ljubljani (1773–1787), je potoval kot geolog-amater po Triglavski skupini, pri tem se mu je vzbudilo zanimanje za Triglav sam. Leta 1777. je šel iz Srednje vasi čez Konjščico in Tosc na Velo Polje, odkoder je poizkušal priti na vrh. Pa se mu ni posrečilo. Prišel je le do Malega Triglava. L. 1778. se je prvi povzpel na Triglav v spremstvu treh domačinov Lovrenc Willonitzer, ranocelnik v Stari Fužini. To je bilo v nekdanji Avstriji prvo večje uspešno alpinistično podjetje. Od naših ljudi se je zanimal in preiskaval Triglavske gore botanik Karl Zois. Dalje imenujemo botanika Sieberja in Freyerja, pozneje pridejo še Sendtner, Tomasini in geolog Peters, ki je svoja raziskavanja tudi popisal: »Blick auf die Karawanken und die Hauptkette der Julischen Alpen«. Iz Dolomitov sta priromala k nam Angleža Josiah Gilbert in G. C. Churchill. Zanimanje za naše gore so jima vzbudili spisi Muraya in Humphrya Davya (1833.), ki je bil več let po vrsti v Gornji Savski Dolini na počitnicah. Gilbert in Churchill sta svoje vtise popisala v »The Dolomite Mountains«.
Za Willonitzerjem se je prvi povzpel na Triglav l. 1779 Haquet (po lastnem poročilu). Leta 1780. je baron Zois zgradil zavetišče na Velem Polju in kočo Zajezeram. L. 1808. so obiskali Triglav prvi slovenski turisti: kaplana brata Dežmana in Valentin Stanič. L. 1871. je skupina nemških turistov iz Ljubljane zgradila zavetišče pod Triglavom, ki ga je l. 1877. odkupil in razširil v Marije Terezije kočo D. u. Ö. Alpenverein. To je zelo pospešilo dotok turistov v Triglavsko skupino.
Drugi vrh ki je poleg Triglava najprej vzbudil zanimanje alpinistov je Mangrt. Prvi turist na njem je bil l. 1794. grof Franc Hohenwart, ki je bil eden naših prvih domačih hribolazcev. Obiskal je tudi Stol, Storžič in Planjavo. Kakor je dr. Kugy prvi obdelal in popisal Triglav, Škrlatico, Razor, Prisojnik, Jalovec in Trentske gore, tako je prof. Adolf Gstirner prehodil in popisal Mangrtsko sikupino (Zeitschrift d. D. u. Ö. A. V. 1901.). Če gremo dalje po kronološkem redu, so bili, vsaj kolikor je znano, prvič turistično obiskani: Vršac nad Zadnjico l. 1795. (Valentin Vodnik), Razor 1842. (Sendtner), Bavški Grintavec 1868. {Traucer in Mlekuš), Jalovec 1875. (Wurmb), Škrlatica razmeroma pozno 1880. (Kugy), Vernar 1887. (Tuma), Prisojnik 1889. (Kugy), Dovški Križ (2531 m), leta 1889. (Hjalmar Arlberg).
Plezalna zgodovina se prične v Julijskih šele s Kugyjevimi vzponi. L. 1878. se je vzpel dr. Blodig sam iz Trente skozi grapo na Jezercu na Jalovec, l. 1886. je dr. Tuma preplezal severno steno Mojstrovke, 1888. je preplezal dr. Kugy severno steno. Razora, l. 1889. severno steno Prisojnika, 1891. Mali Mangrt, 1987. severno steno Škrlatice in Oltar iz Velike Dnine. Istega leta sta Pfannl in Keidel preplezala vzhodni greben Mangrta, Eitner in Pichl l. 1902. severni greben Triglava. Zelo pozno (v letih 1905.–1910.) je bila preplezana Martuljkova skupina (in še tedaj samo glavni vrhovi in lažji prehodi), 1905. Dovški Križ iz Martuljka (Čermák, Dvorsky), 1908. Špikov Graben (Čermák, Hlava), 1910. severna stena Kukove Špice (Čermák, Franta). L. 1906. so preplezali: König, Reinl, Domenigg severno steno Triglava, Leuchs in Schulze severno steno Mangrta, Greenitz in Kaltenbrunner vzhodni greben Prisojnika, 1908. Gerin in Jahn severovzhodno steno Prisojnika, 1909. ing. Horn severovzhodno steno Jalovca in dr. Tuma Loško Steno. 1911. Tschada severno steno Travnika, Roessel sev.-vzhodni greben Rjavine. 1912. Renker severo-vzhodni raz Visoke Ponce (iz Planice). 1913. Roessel z Oltarja po grebenu preko Visokega Rokava in Škrlatico. Vojna leta so bila naravno brezplodna.
O povojnih turah naših plezalcev smo poročali spredaj v splošnem pregledu. Nekaj prvenstvenih tur so po vojni izvršili pri nas tudi Nemci. Pomembnejše so sledeče: Severna in severo-zapadna stena Špika (A. Dibona, Ana Escher 1925.), bavarska smer v Triglavski severni steni (Kuglstatter in Unger 1926.), žleb ob severni steni Jalovca (Fuchs, Gogiatti 1928.), Triglavska severna stena, smer Prusik-Szalay (1929.). Nekaj novih tur v R. Poncah in Razorski skupini je napravil pred in po vojni dr. Pavel Kaltenegger z Dunaja V zapadnem delu vzhodnih Julijskih Alp so izvršili zadnja leta več prvenstvenih tur italijanski plezalci (leta 1930. severno steno Vernice [Vevnice] in zapadno steno Vel. Ozebnika, leta 1931. sev. raz Koritniškega Malega Mangrta in novo smer v zapadnem delu severne Mangrtske stene).
Zimske ture sta začela delati najprej dr. Kugy in dr. Tuma. Kugy je bil v zimskih mesecih na Triglavu, Jalovcu in Prisojniku. Večkrat je poizkusil priti na Škrlatico, pa mu je vselej izpodletelo zaradi neugodnih vremenskih in snežnih razmer. Dr. Tuma je obhodil pozimi trentske in soške gore, med drugimi Krn. –
Zimska alpinistika se je pri nas razvila šele po vojni. Dva obiska je dobila Škrlatica, več Jalovec, Triglav, Mojstrovka. Več spredaj v splošnem pregledu. To je v kratkem pregled alpinistike v vzhodnih Julijskih Alpah. Natančnejše podatke dobiš v sledečem detajlnem delu.

Savinjske Alpe

Zgodovinski pregled

Kakor v Julijskih Alpah, tako se je tudi v Savinjskih razvil alpinizem iz znanstvenega zanimanja in raziskavanja, predvsem botaničnega, manj zoološkega in geološkega. Botaniki so najprej preiskali kranjsko in koroško stran, pozneje šele štajersko. Med najstarejšimi omenjamo rastlinoslovca Antona Scopolija (l. 1758., 1759.), Franca X. Wulfena (l. 1862. ali 1863. [1762 ali 1763] na Grintavcu) in geologa Baltazarja Haqueta (1778.–1784.), ki ga poznamo že iz Triglavske zgodovine. Izmed zoologov imenujemo Dežmana (1847.), Freyerja (1855.) in Schmidta (1856 ), izmed geologov pa še Boueta, Rosthorna (1832.) in pozneje (od l. 1885.) zlasti Friedricha Tellerja. Od. l. 1865. dalje se razvije pravi alpinizem s predstavniki: Pavichom, Martinezom, Zoffom, Bauerjem, Frischaufom, Bullmannom.

L. 1758. je pristopil Scopoli na Storžič in 1759. na Grintavec, 1793. se je grof Franc Hohenwart povzpel z domačimi lovci prvi na Planjavo, l. 1823. je postavil poročnik Ernst Joanelli piramido vrh Ojstrice. A. Pavich je objavil v Jahrbuch d. D. Ö. A. V. 1868. prvi popis vzpona na Grintavec. Turistika se je v Savinjskih Alpah razvila najprej v Logarski Dolini. Sistematično je začel preiskavati in obdelavati Sav. Alpe šele dr. Johannes Frischauf, profesor graške univerze. On je skrbel, da se je razvila turistika in alpinizem v solčavskih gorah, da pridejo tujci v te kraje, skrbel je za propagando teh planin. L. 1874. se je na njegovo pobudo ustanovil »Solčavski komité« v okviru Steir. Gebirgsvereina. Tedaj so zgradili Frischaufovo kočo pod Grintavcem, kočo na Okrešlju (stara nemška) in na Korošici. Naslednje leto se je komite odcepil od centrale. Vodil ga je ves čas vestno in plodonosno prof. Frischauf. Slednji je bil kot prvi turist na Kranjski Rinki (l. 1874.) in Kočni (1876.). Izvršil je več prvih pristopov, oblezel je vse vrhove in grebene v Sav. Alpah. Vodil in nadziral je tudi gradnjo potov.

L. 1875. se je kot prvi turist povzpel na Skuto A. Pavich (s Kokrskega Sedla), istega leta sta pristopila prva na Brano Anton Bauer in Seidl iz Graza. L. 1876. se je povzpel Robert Lendenfeld z vodnikom Matijevcem, prvi na Mrzlo Goro (s Savinjskega Sedla), l. 1893. pa je splezal Karl Plankensteiner z vodnikom Potočnikom prvi skozi Hudi Prask.

Velike zasluge za razvoj turistike v Sav. Alpah ima Franc Kocbek. Sam je oblezel vse vrhove in napravil l. 1893. prvi vzpon z Jezerskega Sedla na Križ. Zgradil je veliko potov.

Plezalna alpinistika se je pričela v Sav. Alpah pozneje kakor v Julijskih, kjer je Kugy že l. 1878. pričel s sistematičnim predelavanjem. Pred vojno so se tu udejstvovali skoraj sami Nemci. L. 1906. sta Saar in Sattler preplezala severno steno Skute, l. 1907. jugo-zap. steno Babe. V istem letu so se pojavili Arbeiter, Greenitz in Weitzenböck, vsi iz Graza, ki so preplezali greben z Rinke na Skuto, severno steno Dolgega Hrbta, sev.-zap. greben Križa, sev.-zapadni greben Mrzle Gore, sev.-vzhodni greben Ojstrice. L. 1909 je Roller Meyczner [Meyzsner?] iz Graza v družbi Michlerja in Kovača, članov družbe Dren, preplezal zapadno steno Planjave, l. 1911. Kl. Tschada severno steno Kočne, sev. steno Planjave s Palouzem, vzhodno steno Ojstrice, isti l. 1912. severno steno Turske Gore. L. 1912. sta preplezala Michler in Kovač sev.-zap. greben Kočne. Drenovci so v teh letih preplezali precej sten in grebenov v Sav. Alpah, prvenstvena pa je bila ta tura: Zeleniške Špice (Brinšek) in »Brinškov kamin« v zap. steni Planjave. Takoj po vojni je družba študentov (Dadieu, Müller in Rungaldier) izvršila nekaj novih vzponov: l .1919. sev.-vzh. steber Štajerske Rinke in južno steno Mrzle Gore, l. 1921. zapadni raz Ojstrice in sev.-zap. greben Kranjske Ririke. L. 1925. sta Gerin in Szalay preplezala severni greben Turske Gore, l. 1927. Szalay in Waizer vzhodno steno Babe (2154 m). L. 1929. sta Fritsch in Lindenbach z Dunaja preplezala sev. steno Štruce in Dolgega Hrbta v novi smeri, 1930. severno steno Štruce in Grintavca (nove smeri).

Prve vzpone naših plezalcev smo našteli spredaj v splošnem pregledu. Omenjam še da so celjski plezalci (Diehl, Kopinšek, Gračner, Goričar) preplezali nove varijante v Mrzli Gori (južna stena), Planjavi (severna stena), Ojstrici (vzhodna stena). Janez Gregorin je preplezal l. 1927. vzhodno steno Kalškega Grebena, severno pečevje Kamniškega Sedla, jugo-vzhodni steni Kočne in Grintavca.

Prvi zimski vzpon na Grintavec je izvršil 9. nov. 1874. Hans Hauenschild. Drenovci so hodili od l. 1908. na Vel. Planino, Kamniško Sedlo, Krvavec, Košuto [Košutno], Kompotelo, Koren, Mokrico, od l. 1910. s smučmi. Pozimi so obiskali še Grintavec in Brano. Težje zimske ture pa so izvršili šele naši mladi alpinisti po vojni: na Kalški Greben, Skuto, Planjavo, Ojstrico. Skupine naših mladih plezalcev so v zadnjih letih sistematično obdelale skoraj vse stene v Sav. Alpah, tako da pravih »problemov« tu ni več. Večje vprašanje je le še stena Rzenika, nato ostanejo samo še smeri poleg že izvršenih in varijante. Čakajo pa še zimske ture.

 

---

---

Vsebina

 11 Uvod
 14 Vrednota alpinizma (A. Torelli)
 24 Pregled našega alpinizma (M. Kajzelj)
 55 Navodilo

 69 Vzhodne Julijske Alpe
 70 Zgodovinski pregled

 75 Rabeljska Dolina
      Fünfspitz tretji vrh (1877 m) Lahnspitzen.

 77 Remšendol
      Male Špice. Velika Bucherspitze Funfspitz četrti vrh (1884 m) prvi vrh, drugi vrh

Mangrtska Dolina........... 79
Rateške Ponce Visoka Ponca Srednja in Zadnja Ponca Strug Vevnica severni raz in stena V Koncu špica Kotova Spica Mangrt severna stena, Mali Mangrt Bukovnik.

Planica ............. 89
Travnik severna stena Rob Velike Dnine severna stena Jalovec .i«. . severo-vzhodna stena severna stena severna grapa sev.-zapadni greben Ponce Kotova špica južna stena vzhodna stena V Koncu Špica Vevnica vzhodni bok Strug vzhodni bok. Srednja Ponca Visoka Ponca severo-vzhodni steber Kugyjeva smer severni greben.

Pišenca – Krnica........... 101
Frdamane Police špik Lipnica Velika Ponca greben Ponc z zapada na Ponci iz vmesne škrbine Vel. Ponca z juga iz škrbine proti Oltarju Oltar iz škrbine proti Vel. Ponci zapadna stena Visoki Rokav zapadna stena Skrlatica . . . severna stena severo-zapadna stena. Rakova špica severo-zapadna stena Dovški Gam-zovec severo-zapadna stena Razor. . . severna stena Škrbina v Zadnjem Prisojniku severna stena Prisojnik. . . vzhodni greben grapa ob Zadnjem Prisojniku severo-vzhodna stena severni greben sev.-zapadna stena zapadni greben Mojstrovka ..vzhodni greben severna stena.

Martuljek............. 131
Kukova špica sev.-zapadni steber Škrnatarica sev.-zapadna stena Dovški Križ-^iroka peč . . . severna stena D. Križa Široka peč z juga greben Široke Peči severna stena š. Peći D. Križ s se-vero-zapada prelaz čez Grlo Mali Oltar severo-vzhodni greben in greben na Veliki Oltar Martuljške Ponce prelaz med Oltarjem in Vel. Ponco sev.-vzhodna stena Vel. Ponce prelaz med Vel. in Stran Malo Ponco špik.. špikov Graben in vzhodni greben severna stena povprek čez severno in sev.-zapadno steno sev.-zapadna stena Frdamane Police severo-vzhodna stena južna stena Rušice in po grebenu na F. Police.

Beli Potok . . .......... 151
V prodnato krnico vzhodno Kukove špice severna stena Kukove Špice.

Vrata . . . . .......... 153
Požgana Mlinarica iz Aljaževega doma Urbanova špica Begunjski Vrh Cmir Spodnja Urbanova Špica iz Za Cmira v Za Cmir severna stena Cmira severo-zapadni steber zapadni steber zapadna stena Triglav . . severna stena Kugyjeva polica severni greben Triglava zapadna stena Pihavec. . . z Luknje Bovški Qamzovec z Luknje po grebenu na Pihavec Stenar vzhodna stena severna stena zapadni raz Dolkova Špica južna stena jugo-vzhodni greben severo-vzhodna stena z D. Špice po grebenu na Škrlatico škrlatica. .. južna stena vzhodna stena. Visoki Rokav južna stena greben na Škrlatico Spodnji Rokav južna stena z jugo-vzhoda iz Vrat na Vis; Rokav greben Visoki— Spodnji Rokav Oltar. . . vzhodna stena škrbine med Oltarjem in Vis. Rokavom jugo-vzhodna stena Oltarja z Oltarja IJO grebenu na Vis. Rokav čez Grlo v Martuljek Dovški Križ iz Vrat (čez Jezera čez Brinje čez. Plaze) škrnatarica Kukova špica po grebenu na Križ K. Špica iz Vrat jugo-vzhodni in severovzhodni greben.

Kot .............. 198
Rjavina Luknja Peč L. Peč iz Kota sev.-vzhodni greben Rjavine severna stena z Zelenega Snega na Triglav Urbanova Špica severovzhodni greben.

Krma . ............. 203
Debela Peč severna stena prelaz čez Lipanjska Vrata severo-zapadna stena Dražkega Roba Mali Dražb Vrh sev. stena Vel. Dražki vrh sev. stena Tosc sev.-zapadna stena Vernar z Boh. Vratc Rjavina iz Krme.

Bohinj.............. 213
Velo Polje............. . 215
Vernar Triglav jugo-vzhodna in južna stena. Rjaveč Kanjavec Mišelj Vrh Debeli Vrh.

Komna.............. 217
Tičarica Zelnarica sev.-zap. stena Vel. Zelnarice Vršac nad Zadnjico Veliko Špičje Plazki Vogel Kal Lanževica Bogatin MahavSček Podrta Gora.

Trenta, dolina Soče........... 220
Veliko špičje sev. stena Zadnjiški Ozebnik Kanjavec sev. stena s severo-vzhoda Pihavec s pl. Zajavor s Trentskih Podov s severa Planja Goličica Razor vzhodna stena Prisojnik z juga z zapada Jalovec čez Jezerca Veliki in Mali Ozebnik Pelci Jelenki Bavškf Grintavec. .. iz škrbine na severu severo- Strm vzhodni greben Srebrnjak sev.-zapadna stena Treniski Pele iz Zapotoka in od Zlatoroga Srebrnjak iz Soče Grintavec iz Soče jugo-zap. greben Grintavca.

227 Bavšica, Bala
jugo-zap. greben Grintavca Veliki Pele JUorež z Balske Planine Vrh Krnice z vzhoda z juga. koritnica.............229 Loška Stena čez L. St. na Vrh Rup in po grebenu do Plešivca Morež Ozebnika zap. stena Vel. Ozebnika Jalovec jugo-zap. stena Kotova Spica z jugo-zapada Vevnica Mangrt vzhodni greben ]užni bok z jugo-zapada s severo-zapada.

233 Savinjske Alpe
234 Zgodovinski pregled

238 Dolina Kamniške Bistrice
Zeleniške Špice, iz Bele, Dedec, iz Bistrice, s poti na Kamn. Sedlo, Planjava, zapadna stena, Brana, severo-vzhodna šija, vzhodno rebro, iz Bistrice, čez Žmavčarje na Kotliče, Turska Gora, južni raz, Gamzov Skret, Skuta ..., južna stena, Štruca, južna stena, Dolgi Hrbet, zapadni greben, Grintavec, vzhodna stena. 

Robanov Kot . . . ......... 250
Ojstrica vzhodna stena severo-vzhodni greben Grofička Strelovec. –

Logarska Dolina........... 255
Strelovec Grofička od Strelovca direktno iz Log. Doline čez škrbino Ojstrica. .. severo-zapadna stena zapadni raz zapadna stena škarje severna stena. Planjava . . . severna stena Kamniško sedlo. Turska Gora . . . severna stena severni greben Rinke . .. Mala Rinka sev.-vzhodna stena sev. raz štajerska Rinka vzhodna stena sev.-vzh. raza sev.-vzhodni raz severna stena. Križ vzhodna stena sev.-vzhodni raz. Mrzla Gora pot izpod Savinjskega Sedla južna stena Hudi Prask.

Belska Kočna............ 278
severo-zapadni greben Mrzle Gore Koroške Babe vzhodna stena sev. vršiča.

Ravenska Kočna .......... 280
zap. stena Vel. Babe Baba z Jez. Sedla, Križ sev. greb. sev. stena sev.-zapadni greben zap. stena. Kranjska Rinka sev. stena sev.-zap. greben zap. stena greben na Skuto Skuta . . . severna stena štruca sev. stena. Dolgi Hrbet sev. stena Grintavec sev. stena s severo-zapada Dolška (Jezerska) škrbina severna stena.

Dolina Kokre............ 291
Kočna sev. stena sev.-zap. greben južni greben Kalška gora Kalški Greben severo-vzhodni raz K. Gore severni stolp srednji vršič jugo-zap. vršič sev.-zap. stena K. Grebena Storžič.

297 Alpinistični izrazi

308 Abecedno kazalo

Seznam skic stran
  83 .......... 1. Severna stena Mangrta
  91 .......... 2. severna stena Travnika
  93 .......... 3. severno ostenje Jalovca
  96-97...... 4. zapadno ostenje Oltarja Vis. Rokava Škrlatice
109 .......... 5. severo-zapadne stene škrlatice Rakove špice Rogljice Gamzovca
117 ... 6. severna stena Razora
119 ... 7. severna stena škrbine v Zad. Prisojniku
8. severna stena Prisojnika............123
9. severna stena Mojstrovke............127
10. sev. ostenje Kukove špice, Škrnatarice in široke Peči . . . . 133
11. sev. stena špika in Frdam. Polic..........147
12. zap. stena Cmira..............157
13. severna stena Triglava...........med 176 in 177
14. sev. stena Debele Peči.............205
15. sev. stena Mal. Dražkega Vrha..........207
16. sev. stena Vel. Dražkega Vrha in Tosca........211
27. zapadna stena Planjave.............243
18. vzhodna stena Ojstrice.............253
19. sev.-zap. stena Ojstrice.............259
20. sev. stena Planjave..............263
21. sev. stena Turske Gore.............265
22. sev. stene Male in Štajerske Rinke......med 272 in 273
23. južna stena Mrzle Gore............275 24. severna stena Skute........ .....285
25. severna stena Dolgega Hrbta........ . . 288

Seznam zemljevidov  (str. 11-13)
I. Mangrtska Dolina Planica - med 80 in 81
II. Pišenca Krnica Trenta - med 112 in 113
III. Martuljek Vrata - med 144 in 145
IV. Vrata Kot Krma - med 160 in 161
V. Trenta Bala Koritnica - med 224 in 225
VI. Savinjske Alpe - med 240 in 241