Polet, Soba z razgledom - Ivo Oman in Miran Bratkovič: Himalaja je bila njegov zdravnik
Eden najbolj znanih in obiskanih pohodov na svetu je pohod od Lukle do baznega tabora pod Everestom. Skupaj z aklimatizacijo traja trinajst dni, v katerih prehodimo približno 120 km in premagamo 7000 m višine. Primeren je za vsakega povprečno kondicijsko pripravljenega in zdravega človeka. Nekaj o nedavni poti lahko zveste v spodnjih vrsticah.
Priprave
Kam greš? A nisi prestar? A si zdrav, a imaš kondicijo? Ali te ni strah? Če mi plačajo, ne grem! To so vprašanja in odgovori prijateljev, ko jim povem, da greva s Cicem pod Everest. Dva uradna sestanka pred potjo, dve strani seznama, kaj potrebujem. Pred odhodom sem imel skoraj menedžerski pregled. Cic pravi, da še nekaj pregledov pa nama bodo gotovo kaj našli. Kljub temu od svojega zdravnika dobim pok receptov za zdravila. Mnenja poznavalcev Himalaje so zelo različna. Mišo svetuje: samo počasi hodi, lahko prideš do konca sveta. Josip grozi z višinsko boleznijo, ki jo je opisal tako, da sem še enkrat preveril, ali me bodo spravili domov s Corisom ali me bodo pojedli ptiči. Vsaj trikrat na teden sem hodil po gričih. Shujšal sem za 15 kilogramov, dovolj za nahrbtnik. Priprave so daljše, kot bo pot, in to je dobro. Pripravil sem dva nahrbtnika in vrečo. Groza: vse po seznamu tehta 25 kg. Začnem odmetavati: klobase, perilo, bundo. Pod dvajset kil ne gre. Uroš pravi, če imaš več kot 15 kilogramov, si se zmotil. Dobro, ostanem pri dvajsetih, saj sem tudi sam lažji. Zadnjo noč nisem spal, kaj vse se mi ni motalo po glavi, Brigita je rekla: »Maš, da greš.« In sem šel.
Pot
Pa ne Nejčeva, ampak nas šestnajst. V Katmanduju dokupujemo opremo. Andy ima vse, lahko si tudi sposodiš. Vse najboljše znamke za pol cene ali še manj. Kitajska je blizu.
Katmandu te posrka. Družba revščine ali prihodnosti? Menjalno razmerje med ponudbo in povpraševanjem je izravnano. Vsi vse prodajajo in vsi vse kupujejo. Kar ostal bi.
Nosači so mladi fantje iz Lukle in okolice, grebejo se za mojo »prasico« (vrečo), ker ima v hrbtišču naramnice. Odrinejo pred nami. Prvi dan pridemo pol poti do Namče Bazarja. Ponoči ne spim, preganjam slabe misli (lahko grem še nazaj in jih počakam; ne, grem naprej, saj ni nič težkega). Hoja ob Mlečni reki je lepa, pravzaprav mi je najlepše, ko hodim. Kot v transu, z možgani »na off«. Trekerstvo je postalo turistična industrija. V lodgih (gorskih kočah) so prehrana, spanje, naročanje in plačevanje ustaljen proces, ki bi bil lahko za zgled marsikomu, ki ne verjame v organizacijske standarde. Ne morem iz svoje kože. Še premalo hodimo, možgani še niso preklopili na skrb za preživetje.
Pot nas ves čas vodi ob Mlečni reki, do enega njenih izvorov pod Everestovim ledenikom Kumbu. Pokrajina se spreminja vsak dan, od iglastih v nižini do prekrasnih cvetočih rododendronovih gozdov na višinah do skoraj 4000 m, travnikov in pašnikov, kjer se pasejo številni jaki različnih barv, in do nizkih grmičkov in trav na 5000 m, kjer so zadnji poletni pašniki za jake.
Prva dva dneva sem zvečer vzel lekadol, imel sem vročino, bolj zaradi preventive. Po petih dneh pa zaradi bakterij ali virusov, ki jih moja prebava ni prenesla, še sumamed. Toda moj najboljši zdravnik je Cic. Kadar koli sem začel stokati, kaj vse me boli, je bil njegov odgovor: »Daj, počakaj do jutri!« Vedno je bilo potem kaj drugega, samo do konca poti nič resnega.
Ob poti nas skozi dolino Mlečne reke spremljajo šerpovske vasi, polne stup, molilnih zastavic, pa tudi skrbno obdelanih in s kamnitimi ograjami razmejenih polj krompirja in ječmena. Življenje tu je težko, vendar s svojo budistično vero ljudi navdaja z zaupanjem, prijaznostjo, potrpežljivostjo, gostoljubnostjo ... Budova pot je vedno srednja pot, pot, ki vodi k sožitju z naravo in s soljudmi.
Vsak dan se pred nami pojavi enak veličasten prizor, in sicer konec te mogočne doline in naš cilj. Na obzorju kraljuje široka stena Nupseja, ki se nadaljuje z mogočno južno steno Lotseja, nad njima pa se dviga vršna piramida Everesta.
Pot pod Ama Dablamom, do vznožja Lotseja in do Kala Patarja, s katerega se najbolje vidi Čomolungma, te prevzame. V mislih ponavljaš slovenska imena, ki so ostala na teh vrhovih. Zakaj? Kakšen veter tebe žene? Res so od spodaj gore strašne.
Strah pred višinsko boleznijo je bil votel. Na Kala Patarju sem štel korake, globoko dihal pa nič drugega. Kaj vse so mi prijatelji nakladali. Nobene krvi nisem pljuval, nič se mi ni vrtelo, kaj šele nezavest ... Je pa Uroš ob vsakem preletu rdečega helikopterja ponovil: mrtvega trekerja peljejo.
Analiza
Vsi smo prišli. Lažji, toda bogatejši. Očaranost gora se mi je prepletala z duhovnostjo ljudi v teh krajih. Budistična samostana v Kundeju in Tengbočeju sta mi pustila izziv. Buda, ki ga častijo drugače kakor mi Boga, spada v tisto okolje. Stupe, črke, molilni mlinčki, zastavice in barve, vse je drugače. Molitev menihov pa pesem gora in voda.
Sklep
Pot ni gledališka predstava, ni slika slikarja in ni roman pisatelja, je doživetje, je izkušnja, je življenje. Težko jo je ubesediti, pomoč sem iskal v sliki, Cic je naredil nekaj fantastičnih posnetkov. Lahko jih najdete na http://www.trektrek.si/
Ivo Oman in Miran Bratkovič