Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Naš kozolec pod Matterhornom

Jutro (1933) - Andrino Kopinšek: Pravijo: »Sedmero je svetovnih čudežev — a samo eden Zermatt!« Pravijo tudi, da je ta kraj — poleg St. Moritza — najdražji v Alpah.

Kdor bi se hotel tam nekaj dni odpočiti, ta mora besedo »denarne skrbi« brezpogojno črtati iz svojega slovarja. Ogromni hoteli so ustvarjeni za najbolj razvajene zahteve; bedni turisti z oprtnjaki beže takoj po prihodu kvišku med skale in lednike. To je beg pred temi ogromnimi hoteli ter njih komfortom in eleganco — na drugi strani pa je to rešpekt pred žlahtno »švicarsko valuto«.
Luksus je tukaj neomejeni gospodar! ... Tako pravijo!...

*

Vendar je pa še drugi Zermatt. Zermatt skromnih turistov. V zadnjih letih smo ga spoznali in vzljubili. Bili smo celo tako predrzni, da smo si najeli majhen pension v najbližji okolici. Ta pension je bajno cenen — ne stane nič! Tam gori, za Winkelmattenom — jedva dvanajst minut od Zermatta — stoji naš privatni hotel: majhen, zapuščen kozolec, ki počiva na štirih močnih koleh. Njegove stene so trhle, očrnele deske. Spodaj, kjer je bil včasih kozji hlev, je naš vestibul. Zgoraj so naše »privatne švicarske sobane«, kamor prideš po zlomljeni lestvi. — Oprema?
Seno, mnogo sena, dišeče seno!! Da. Za ventilacijo skrbi sveži gorski zrak, ki piha z Dent Blancha. Za vodovod nam rabi ledeni rezervoar Gorner ledenika. Razsvetljavo pa nam daje višinsko sonce ...

*

To je najlepša vila, kar sem jih videl doslej na svojih potovanjih. Obdajajo jo raztrgane silhuete mecesnov, rdeče granitaste peči na sončni planinski travi ter divje se peneča gorska voda. — Tako stoji ponosna in gleda na Zermatt. Kakšno panoramo dajejo gore! Kot pošasti se dvigajo v mesečini — temnomodre se zdijo. Človek mora to gledati ponoči skozi špranje naše lesene kolibe — potem šele razume silno simetrijo teh harmoničnih slik. Ta božanstvena pokrajina se dojmi kot pastelna slika — temna modrina na temnem zelenilu. — preko vsega pa lesketajoča se belina ledenih orjakov ... Vse v čudno čistem, jasnem, skoraj tekočem zraku ...

*

Najlepše in najbolj zvišeno od vseh teh krasot pa je ozadje. Že zaradi tega ozadja je vredno potovati tako daleč!
Silna skalnata krivina, ki se zarije v nebo! To je sfinga. Minotaver Alp: gora vseh gora — Matterhorn!
Ni ga človeka, ki bi zmogel tudi samo približno opisati to idealno sliko z njenimi dovršenimi proporcijami. Tako lepo je to, tako neverjetno visoko, da začenja človek doli v mračni dolini o vsem tem dvomiti.
»Najplemenitejša skala Evrope« veli Ruskin, veliki rapsod Matterhorna.

*

Tam stanujemo v miru in sreči. Vendar nismo vedno sami. Tam je mnogo majhnih kozolcev — v Winkelmattenu in Findelenu. V njih prebivajo včasih ljudje, ki spadajo v našo kategorijo. Ravno nad nami taborijo francoski skavti, sijajni fantje, zarjaveli kot zemlja v Wallisu. Iz svojega kozolca nam dobavljajo sveže seno, ki ga plačujemo s sladkorjem in kruhom. Mi pa dajemo presežek tega dišečega in prepotrebnega blaga naprej — nekaj nižje, v zapuščeni kravji hlev, — kjer stanujeta dva alpinista iz Milana. Leta nam ga plačujeta zopet s pristnim Chiantijem. — Poleg nas stanujejo štiri mlade turistke. — dve iz Basla, dve iz Münchena. Da, ena lepša od druge ... Ta dekleta nas poučujejo, kako je treba čistiti srajce brez mila. To je namreč zelo važno tam gori. Mi pa nabiramo za njih dračja v gozdu, da Italijani lahko zvečer za vso družbo pripravijo špagete s paradižniki v surovem maslu. Kajti ... v tem so zares mojstri! In skavti nam prepevajo pristaniške pesmi iz Bordeauxa — pozno v noč ...
Kakor rečeno: živimo v miru in sreči — brez skrbi, vedno v bratski slogi- Pomislite, z obema Monakovčankama smo se že drugi večer tikali! Res že drugi večer ...

*

Sonce žge preko doline Vispa. Beli vrhovi štiritisočakov se jasno odražajo od smaragdno zelenega Segantinijevega neba.
Doli v Zermattu pridno igrajo tenis in golf. Z našega travnika dobro vidimo bleščeče bele točke, ki se podijo po skrbno negovanih rdečih igriščih. — To spada k bontonu, ter pospešuje tek! Da, da ...
Nekje igra orkester »Aido«. Dasi smo zelo oddaljeni, vendar dobro slišimo koncert.
Na travniku pomagamo starim, od dela upognjenim kmetom, pri pospravljanju sena. Pri tem se ravno tako potimo, kot smo se v Logarski dolini, kjer smo se priučili temu delu. In — ravno tako kot pri nas, se podijo dekleta iz Bazla in Münchena po travniku. Skakajo v kupčke sena, da se suha trava razleti po zraku. In — ravno tako kot pri nas, godrnja stari zarjaveli kmet nad takšno »neumnostjo«.
Mi pa primemo dekleta enostavno za noge in jih vlečemo iz sena ... in še nekoliko dalj po strmem travniku. Pri tem tako glasno tulimo, da se spodaj neka angleška dama na svoji klopi zbudi. Zmaje z glavo ter nas motri s svojim lornjonom...
Mi ji pa prijazno želimo »good morning!!« ...

*

Zdraviliško društvo v Zermattu je povsod napravilo ugodne steze in poti. Od zgoraj se zde te steze kot beli dragulji na sinjem baržunu. Po njih hodijo včasih obiski k nam ...
Elegantni ljudje so to — večinoma dišijo po Houbigantu ali Cotyju. — Ogledujejo našo vilo z vseh strani. Če je potrebno, jim rade volje skromno kaj razlagamo — kajti — tiskanih prospektov nimamo. Pri tem si seveda na tihem marsikaj mislimo ...
Nekoč je prišla k nam neka nežna gospodična — čisto sama. Bila je poosobljena lepota. Dolgo časa je sedela z nami pred bajto in niti najmanj ji ni bilo nerodno, da smo smrdeli po kozjem hlevu. Morali smo ji pripovedovati vso zgodbo o Matterhornu. O Wymperju in Carrelu. In o vsem, kar smo pri naskoku na to goro sami občutili. Vse je hotela vedeti. — Kot zamaknjena je venomer zrla na to čudo iz skal in ledu. Cele ure …
Naš prijatelj jo je potem galantno spremil na poti v Zermatt ... Rabil je za to tri ure … Včasih gremo tudi mi doli v Zermatt. Tam se okopljemo ter opravljamo še druge važne zadeve, ki spadajo k civilizaciji.
Na promenadi doženemo, da so dandanes matere res mlajše kakor njih hčerke. In to v vsakem oziru. Res!
Moški nosijo bele gardinije v gumbnicah smokingov, ki se jim brezhibno prilegajo k telesom. Govorijo o tangu in rumbi. Natančno vedo, kako visok je Monte Rosa ter koliko gumbov potrebuje večerna obleka Francozinje, da bi le ta ne padla. Ob vsaki priložnosti galantno poljubljajo damam emajlirane nohte, le te pa pri tej proceduri kremžijo svoje šminkane ustnice. Vsak dan se prikažejo te dame v drugi garnituri uhanov, zapestnic, vlečk in pernatih »boa«. Vedno v svoji beli koži, — vedno z zapeljivo zategnjenimi obrvmi.
Moška srca pod snežno belimi, škrobljenimi srajcami umirajo skoro od ljubezni. — Ah da ... zakaj niso naše srajce tako bele? ...
Na ležalnih stolih na hotelskih vrtovih leže ljubko. Zapeljivo ogledujejo Matterhom. Z odobravanjem vzamejo na znanje, da je ta gora res krasna. Seveda: bolj važni so ljubki in občudujoči pogledi s sosednih miz ...
Mi pa kalkuliramo pred banko v vasi... da li nam naša potovalna blagajna dovoljuje čašo vina.
Hudič naj vzame valuto!

*

Naš dopust gre h kraju.
Nekega večera smo v vseh sobanah naše vile slavili odhodnico. Vse ob svitu sveč — kot v davnih časih na dvoru Louisa XV. Gostje, ki smo jih povabili, so polnoštevilni prišli: naša dekleta, francoski skavti — in celo mali pastirček iz Hebriggena. Ni pa bilo obeh Italijanov, ki sta baš v tem času taborila tam nekje pod Zinalrothornom.
Da, da ... to ti je bila veselica tam gori! Sicer brez smokingov in emajliranih nohtov ... Celo noč je tramovje našega hotela kar škripalo ...
Naslednje jutro so nas vsi spremili na kolodvor. Skavti so peli. Monakovčanki sta celo jokali.
Nekaj našega »jaza« je ostalo tam, v sredini te silne prirode: hrepenenje! ... .
Še enkrat gledamo skozi okna vagona na naš kozolec. — Še enkrat na Matterhorn. Potem nam predor zatemni oči. Drdramo doli proti simplonskemu predoru ...
Kedaj zopet??

A. Kopinšek
Jutro, 7. maj 1933

07.05.1933


PV - 1967/07 (PDF)
NAŠ KOZOLEC POD MATERHORNOM ...

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 40374

Novosti

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav  

Planinska zveza Slovenije (PZS 
Delo, časopis s prilogami
• Slovenske novice