Delo - Anja Intihar: ... vsajeno v tvojo dušo, neka resonanca - Dina Šterbova in Ženske v Himalaji

Češka alpinistka je z Vero Komarkovo prva stala na gori Čo Oju. In del življenja posvetila ženskam, ki so plezale v Himalaji ter o tem napisala knjigo.

Dina Šterbova je ena pomembnejših čeških alpinistk. Bila je prva ženska, ki je skupaj z Vero Komarkovo osvojila 8201 meter visoki Čo Oju, hkrati je bil to tudi prvi češkoslovaški vzpon. A kot je pripovedovala pred predavanjem Ženske v Himalaji, je bil leta 1984 njen uspeh skorajda bogokleten. Ženske so takrat pač veljale za drugorazredne alpinistke, nesposobne preživeti nad 7000 metri nadmorske višine.

»V Katmanduju so se nama z Vero smejali, češ, kako bosta vidve sami splezali na Čo Oju.« A Šterbove to ni preveč ganilo; udeležila se je številnih odprav v Himalajo – Everest, Broad Peak, Nanga Parbat, Manaslu in Gašerbrum II (prvi češkoslovaški vzpon).

Profesorica matematike je prva, ki se ji je zazdelo dovolj pomembno, da se kronologija ženskega osvajanja najvišjih gora na našem planetu prenese na papir. Več kot štirinajst let je zbirala in popisovala podatke o najboljših alpinistkah sveta in pred petimi leti izdala knjigo. Ženske v Himalaji so pri založbi Didakta zdaj izšle tudi v slovenskem prevodu, vidno vlogo v knjigi imata tudi naši himalajki Marija Frantar z vzponoma na Nanga Parbat in do žensk zloglasno Kangčendzengo ter Marija Štremfelj, prva in za zdaj edina Slovenka na Mount Everestu.

Material za knjigo ste zbirali več kot 14 let. Zakaj je pomembno, da je ta knjiga izšla in pokazala usodo alpinistk? Ogromno je stvari, o katerih javnost pravzaprav ne ve nič, saj je bil ženski himalajizem pogosto precej zapostavljen.
Pred leti sem razmišljala, da je veliko odličnih alpinistk že pokojnih in da bi nekdo moral nekaj napisati o njih. Nekatere sem na srečo sama spoznala, bile smo ista generacija. Pomislila sem, kako pomembne so za zgodovino alpinizma. Ne gre za velik, razširjen del, a kljub vsemu zelo pomemben. Čutila sem, da je moja dolžnost, da jo napišem. Ljudje bi sicer pozabili na njihove oziroma naše uspehe. In če je ne bi napisala jaz, je ne bi najbrž nihče. Ljudje umirajo, spomin bledi. To ni zgodovina ene same evropske države, temveč gre za razpršene zgodbe.

Kako ste zbrali vse podatke, glede na to, da je žal veliko teh žensk že pokojnih? Do Japonk najbrž ni bilo lahko priti, spet druge so bile, si predstavljam, lažje »dostopne«?
V dobi interneta bi mislili, da je bilo to preprosto. Pa ni res. Podatki so bili razpršeni in pomanjkljivi. Eden od mojih prijateljev je imel vse številke himalajskega časopisa Himalayan Journal, s temi sem začela. Potem sem se nekajkrat srečala s himalajsko kronistko Elizabeth Hawley, ki je snemala pogovore z alpinistkami, a le za nepalske osemtisočake, na Karakorum je »pozabila« (smeh).

Veliko sem brala, raziskovala, počasi poiskala soproge, otroke, sorodnike teh žensk, njihove soplezalce. Nekdo mi je dal en naslov, drug drugega, počasi sem širila mrežo. Moj sin je šel na primer slučajno na Japonsko in tam z velikim trudom poiskal še živečo udeleženko uspešne japonske odprave na Manaslu. S tem sem podprla pomembno mejo, saj sama do tedaj nikakor nisem mogla vzpostaviti stika z njo. Potem je sporočila, naj ji naslednjič pišem v japonščini (smeh)! Izkazalo se je, da ima še nerazvite filme iz leta 1974, saj ni imela denarja, da bi razvila fotografije. Včasih se je vse skupaj zdelo nemogoče.

Tudi v knjigi ste zapisali, da ste vmes nekajkrat obupali. Kaj vas je torej držalo pokonci?
Knjige nisem mogla zaključiti, če ne bi imela 14 zgodb za vseh 14 osemtisočakov. Težko je bilo tudi s Francozinjo Marie-Jose Valençot. Nikakor me ni želela sprejeti in odgovarjati na moja elektronska sporočila. Kot bi bila mrtva, pa seveda ni bila. Nazadnje sem se usedla v avto in se zapeljala k njej v Chamonix. Je pa nekakšna rdeča nit knjige poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz, izjemna, a tudi po malem kontroverzna ženska. Čeprav njena zgodba seveda ni edina, je kljub vsemu prav ona nenehno prisotna v knjigi. Brez dvoma je ona najbolj pomembna v knjigi, pa tudi sicer v ženskem alpinizmu. Veljala je res za kontroverzno osebnost, sama sicer do nje čutim ogromno spoštovanje. Bila je najboljša, vsaj v mojih očeh.

Pa se vam zdi, da bi dosegla tako veliko, če ne bi bila takšna močna osebnost? Čeprav jo je na koncu prav to najbrž najbolj teplo.
Wando sem srečala trikrat ali štirikrat. Poljaki veljajo za zelo sposobne poslovneže, veliko bolj kot recimo mi Čehi. Mi smo neumni (smeh). Mislim, da po naravi ni bila tako slaba, a je ugotovila, da če želi doseči, kar si je zadala, preprosto nima izbire. Ob koncu življenja je izgubila vse, soproga, prijatelje. Nekje je sama rekla, da ji je ostala le še mama. Ko sem obiskala urednika časopisa Taternik, ki jo je poznal od vsega začetka, je rekel, da je na koncu izgubila razsodnost. Spremenila se je. Bila je ekstremno ambiciozna, vse skupaj je mejilo že na samomorilnost.

Ne kaže pa najbrž zanikati, da je bila precej pred svojim časom? Tako ona kot tudi ostale alpinistke, ki so premikale meje.
Vsekakor. Mejo je presegla že prva ženska, ki je splezala na Mont Blanc. Delale so nekaj, kar je bilo v njihovih časih nevsakdanje, nerazumljivo. Pokazale so pogum, tudi zato je ta knjiga pomembna. Ženskam danes so pokazale, da lahko uresničijo svoje sanje.

Zakaj je trajalo tako dolgo, da so ženske osvojile vseh 14 osemtisočakov? Medtem ko so moški prve vzpone na vrhove himalajske krone zaključili v 60. letih 20. stoletja, so prve ženske na vrhu Manasluja z velikim časovnim razmikom postale šele Japonke leta 1974.
Najbolj je k temu prispevala tragedija leta 1959 na Čo Ojuju. Francoska alpinistka Claude Kogan je vodila žensko odpravo in na gori umrla. Ženski poskusi na osemtisočake so se tako končali za več kot dvajset let, saj je prevladalo mišljenje, da ženske za visoke nadmorske višine nimajo fizioloških pogojev. Več kot dvajset let je trajalo, da so šle čez to, si lahko predstavljate! Noro, ampak tako je bilo. Nobena niti poskusila ni. Claude je recimo plezala s soplezalcem, ki mu je skoraj uspel vzpon na Everest. Tam je bila, zraven, pa je nihče nikoli niti omenil ni!

So bili moški ljubosumni zaradi tega, kar so ženske kasneje dosegle na osemtisočakih? Ali je bil Wandin dosežek na K2 enak tistemu, ki sta ga dosegla Lino Lacedelli in Achille Compagnoni?
Niti slučajno. Wanda je na K2 v nasprotju z njima splezala brez uporabe dodatnega kisika. Bila je prva Poljakinja na tej gori, prva na Everestu. Moški so bili nanjo zelo ljubosumni. A tudi ta miselnost se spreminja, kot se spreminjajo razmere za plezanje na goro.

Katera zgodba vas je najbolj navdihnila, ko ste raziskovali in zbirali podatke za Ženske v Himalaji?
Zgodba Alison Hargreaves, ki je umrla na K2. Impresivna zgodba. Mož jo je izkoriščal in se želel okititi z njeno slavo. Bila je fantastična alpinistka. Pa Lydia Brady, prva ženska, ki je splezala na Everest brez dodatnega kisika. Tudi ona je bila žrtev ljubosumja. Nihče ni mogel sprejeti, da je bila tako dobra, celo boljša od številnih moških kolegov. To je bil izjemen pogum. Danes je to nekaj vsakdanjega. Srečala sem jo, imela je drede, videti je bila kot kakšen hipi (smeh). Bila je nekaj posebnega, tako otroška, divjega duha. Pa Kitty Calhoun na Makaluju. Smer, ki jo je splezala, je izredno težka, pa je bila ona vodja naveze. Tehnično odlična alpinistka.

Veliko jih je postalo žrtev, kajne? Bodisi nesreče, svoje mladosti, morda malce predivjega duha?
Umrle so, še preden so postale izkušene. Na začetku si precej bolj pogumen, kot bi bilo dobro zate; ne vidiš posledic. Zato so umirale tudi v nižjih gorstvih, ne le na osemtisočakih. Kitty Calhoun je recimo preplezala tako težko smer, kot je Wanda Rutkiewicz ni nikoli. Poljakinja je bila na splošno res boljša, a tehnično so bile mnoge daleč pred njo. S to knjigo sem želela pokazati prav na to uravnoteženost, ponuditi vse vidike. Wanda je bila zvezda, nobena ženska ob njej niti omenjena ni bila, pa so bile res dobre. Niso pa žrtvovale vsega v življenju. To sem želela poudariti. Nisem proti njej, občudujem jo, a njen sloves ji je včasih naredil več škode kot koristi, sploh proti koncu. Ko je zagnala projekt Karavana sanj [želela je stati na vseh 14 osemtisočakih in postati prva ženska, ki bi ji to uspelo], ni bilo več poti nazaj. Tu so bili mediji, sponzorji, ugotovila je, da postaja vedno starejša in pohiteti. Bila je žrtev lastne želje, pa tudi vseh drugih.

In prav ona je bila tista, s katero je naša Marija Frantar »tekmovala« v boju za Kangčendzengo. Wanda je nato našla Marijino truplo tik pod vrhom ter odstopila od vzpona.
Če ženska nekaj počne, počne to zelo zares. Osredotoči se, tudi glede tega se malce razlikujemo od moških. Za knjigo sem navezala stik s hčerko Marije Frantar in njenim prijateljem. Hčerka mi je poslala članke iz Planinskega vestnika. Vaše alpinistke so bile vedno dobre.

Ali drži, da so ženske naveze bolj enakovredne, manj tekmovalne? Če jih primerjamo z mešanimi?
Drži. Sama raje plezam v ženski navezi. Po mojih izkušnjah moški ženski nikoli ne bo pustil voditi, prevzeti kontrole. Ponavadi je ženska tam le stranski opazovalec, kot vreča krompirja (smeh).

V knjigi še pišete, da je imelo le malo vrhunskih alpinistk otroke, družino in da so vse, ki so jih imele, trpele zaradi slabe vesti in razdvojenosti. Vi imate sina, bili ste poročeni, resda z alpinistom, kajti tudi to je menda skupno alpinistkam – tudi soprog je moral biti plezalec, sicer se je zveza le redko obnesla.
Takrat sta morala biti res oba plezalca, zdaj je drugače. Greš v Nepal, kupiš dovoljenje, najameš šerpo in za to ne rabiš moškega. Velikih odprav ni več. Sicer nimam pravice nikogar obsojati, ampak nekdo, ki ne pleza, težko razume alpiniste. To je posebna strast, v očeh večine ljudi smo malce nori (smeh). To ni nujno za življenje ali za obstoj družbe.

Zakaj ste torej to počeli?
V tistih časih sem bila ena najstarejših alpinistk na Češkoslovaškem. Sin je bil že precej velik, ko sem začela. Tudi sama sem trpela zaradi krivde in slabe vesti. Po porodu sem bila še bolj previdna, nisem preveč tvegala. Tudi zaradi staršev sem imela slabo vest, mami sem na primer povedala, da odhajam na odpravo, zadnji večer pred odhodom. Wanda je počela enako, sem prebrala v enem izmed dokumentov med raziskovanjem. Moj mož je bil dober plezalec, podpiral me je, je pa menil, da alpinizem ni dober šport za nikogar. Da je to početje igranje s hudičevim repom. Je pa spoštoval moje želje. Oba sva učila na univerzi, v komunističnih časih to ni bilo najlažje. Zato sva potrebovala pobeg iz tiste realnosti. Če ne bi bilo sovjetske okupacije, bi bilo morda drugače; tako je bil občutek svobode, ko sva šla za vikend v hribe, nekaj neverjetnega. Za dva dni sva pozabila na realnost.

Povejte, kako je bilo na odpravi na Čo Oju? Ste bili dovolj visoko, da bi videli v svojo dušo, kot ste zapisali v knjigi?
Na vrhu nisi srečen. Razmišljaš samo, kako boš prišel nazaj dol. Vera Komarkova je organizirala odpravo in me povabila zraven. Tega v knjigi sicer nisem napisala, a ona je že pred tem splezala na Anapurno in to so oglaševali tudi v reviji Playboy. Zapisali so: »Ženskam je mesto na vrhu.« (Smeh.) Tako je počasi nabrala sredstva za odpravo. Dovoljenje je bilo težko dobiti zaradi trenj med Kitajsko in Nepalom. Čo Ojuja takrat še ni preplezala nobena ženska, zato sem ga tudi predlagala. Da sva dobili dovoljenje midve, je bil poseben precedens, sploh naju pa tako ali tako nihče ni jemal resno. V Katmanduju so se nama vsi smejali. Bili sva dve in še ženski po vrhu. Sama sem imela težave že zato, ker je Vera emigrirala v ZDA in je imela ameriški potni list.

Ko mi je naša alpinistična organizacija končno izdala dovoljenje, sva šli. A tudi potem sva imeli težave. Denar za odpravo nama je na začetku namreč pomagala zbirati nekdanja ameriška veleposlanica v Nepalu Marquita Maytag. Bila je precej posebna, mislila je, da lahko vse organizira sama, prevzela je vajeti, zato so odpravo vsi zapustili. V Nepalu je tri tedne pred najinim prihodom našla Reinholda Messnerja in ga vprašala, kaj meni o najini ideji plezanja na Čo Oju v alpskem slogu. Ne vem točno, kako je formulirala vprašanje, ampak Messner je dejal, da je to čista norost. Šla je torej na nepalsko ministrstvo, preklicala dovoljenje za vzpon in umaknila ves denar. Ko sva z Vero prispeli, naju sploh ni hotela sprejeti. Komaj sva dobili dovoljenje. Niti sirdar ni šel z nama na goro, čeprav je to obvezno, ker nama ni nihče verjel. Vzeli sva jake in nosače in šli. Imeli sva dve francoski jeklenki s kisikom, moja je nehala delati po desetih minutah, mislila sem, da bom umrla. Vera mi je kot izkušena alpinistka položila na srce, da ženske nad 7000 metri nadmorske višine ne morejo preživeti brez kisika (smeh). Jaz sem. Čeprav je občutek strašen. Padaš, vidiš stvari v zeleni, črni, rožnati barvi. Sama pri sebi sem sklenila, da ne zapustim več preklete Češkoslovaške, če pridem živa z gore (smeh).

Kako je vaš uspeh, bili ste vendarle prva Čehoslovakinja na vrhu, odmeval v domovini? Kako se je odzval Messner?
Ah, Messnerja stvar ni niti malo zanimala. V moji državi je bilo to sicer nekaj novega, a sem imela smolo, da je bilo tisto leto precej napeto zaradi bojkota olimpijskih iger. Dejstvo, da sem plezala z Američanko, mi ni bilo v prid. Reakcija takratnega odbora za šport je bila, da niso na letališče ob mojem prihodu pustili niti enega novinarja. Moj mož je o odpravi poslušal na Voice of America. Vendar je bil zame to vseeno velik dosežek. Ne moreš tekmovati z drugimi, morda komu drugemu to ne bi bilo nič posebnega. Zame je bilo.

Kaj vam je pomenil alpinizem?
Alpinizem je bil vedno velik del mojega življenja, tako kot matematika. Najprej moraš imeti rad gore, to je začetek. Opazuješ ta svet. Pri štirinajstih letih sem plezala v Tatrah. Nekaj mora biti vsajeno v tvojo dušo, neka resonanca. Potem počasi napreduješ, plezaš vedno višje. Ko sem začela, se nisem zavedala, da bom šla nekoč v Himalajo. Potem je prišla Vera.

Kakšna soplezalka je bila Vera Komarkova? Najbrž sta se dobro razumeli?
Vera je želela svobodo, ni hotela biti ukalupljena. Do določene meje sem bila takšna tudi jaz, a sem morala upoštevati tudi soprogove želje. Treba je sklepati kompromise, hotela sem obdržati svoj zakon (smeh).