Petra Lesjak Tušek: To poletje, ko so naše gore postale morska obala in vrhovi
... vsaj ob koncih tedna že po malem spominjajo na oblegane plaže, znova spoznavam veličino gorskega sveta in s tem vse majhnosti in ujetosti v naše male svetove rutiniranega vsakdana. Že od malega smo se pri nas doma vzpenjali v gore in prisegali na planinarjenje, čeprav prvi koraki, spodbujeni od staršev, in nadaljnji pohodi, zlasti v mladosti, niso bili nujno moja prva izbira preživljanja prostega časa. Kot večine otrok in mladostnikov, ki jih zanimajo drugi podvigi, običajno nevezani na zbliževanja z naravo. A privzgojena ljubezen do gor ostane za zmeraj, ne glede na začasne mladostniške muke. Zato sem hvaležna za vsako priganjanje k pohodom in za sleherno izkušnjo odstiranja gorskih svetov, katere vrednost se izkristalizira predvsem s časom. Četudi prehajamo skozi različna življenjska obdobja - od navduševanja nad osvajanji vrhov do odmikov ali začasnih umikov, predvsem od napora, ki ga terja vsaka zahtevnejša pot -, ostane vzpostavljeni spoštljivi odnos do planin za zmeraj.
Posebnost gora je tudi v tem, da so lahko družabno doživetje, ki spodbuja veseljaško kolektiviteto, dajejo pa vselej možnost za izolirani umik, pri katerem med težavno hojo lahkotno premišljuješ, ne da bi prav posebej načrtno mislil. A prav zato nekako nevsiljivo in nenadno domisliš načine, kako razvozlati dotlej nerazvozlano. Svoboda, na prostem v gorovju, deluje nekako brezmejno, ne glede na omejitve v skalah. Prizemljitev nato vse višje pod nebom odpira nove dimenzije in hkrati učvrščuje spoznanja in zavedanja o razpetosti med končnostjo in neskončnostjo. Hkrati pomirja od stika z vsakodnevno realnostjo, v kateri se prepogosto utapljamo, izgubljamo. Ko se med preboji navzgor odpirajo razgledi, se odstirajo možnosti novih, drugačnih, čistejših pogledov na svet, ki sežejo dlje, so globlji in izostrenejši od dometa običajnega pogleda. Tako izginjajo strahovi, zamere, dnevne preokupacije in medsebojna trenja ter tudi nestrpnosti, ki zastrupljajo družbeno realnost, v katero se nenehno zaletavamo. Ti pobegi so v današnji, vse bolj polarizirani družbi brezbrižnih digitalnih obmetavanj s težkimi besedami še bolj nujni kot kadarkoli prej.
Zadnjič sem na poti na Raduho, ki sem jo po daljši pavzi po okrevanju poškodbe vendarle lahko končno šla občudovat, ne da bi me se mi pri hoji pretirano oglašalo koleno, obstala pri bajti preminulega legendarnega Črnjana Dodija. Dodi je večinoma živel v planini, odmaknjeno od ponorelega sveta, preprosto zadovoljno, sr(e)čno. Znova sem se spomnila, kako je pripomnil, kaj človek pravzaprav potrebuje v gorah. "Šnops, Špeh in vetrovko," je naštel najnujnejše v pomenkovanjih, ko smo se običajno pozdravili ob koči gorskih reševalcev pod eno najlepših planin. V spremenljivem vremenu se vsakič znova potrdi, da prav res zadostujejo samo te tri reči. Nikoli ni vrhunska oprema tista, ki naredi planinca (kot na sploh velja, da imidž pri športu in rekreaciji ni dovolj, čeprav marsikdo stavi nanj). Ravno te drobne, preproste reči nas (za)varujejo, (o) krepijo, bodrijo in tudi povezujejo. Planinski svet je preprost, a kompleksen hkrati - vedno znova nas preizkuša in vsakič mu moramo izkazovati spoštovanje in (b)iti pripravljeni na spremembe in izzive, ki jih ponudi.
Na trenutke se zdi, kot da smo kot planinski narod v planinskem okolju po večini povsem drug(ačn) i ljudje, vsaj v povprečju. Da vsi v principu iščemo le mir(nost), preprosta zadovoljstva, počitek v naravi, da hočemo v osnovi biti prijazni drug z drugim in se predvsem spodbujati v trudu, da dosežemo (skupni) cilj. Neki drugi mi, ki se sicer (u)lovimo v vsem nasprotnem od pozitivnega, konstruktivnega. Dovolj samozavestni, da vemo, da zmoremo, hkrati dovolj ponižni, da vedno spoštujemo težavnost podvigov, pa tudi dovolj hvaležni, ko dosežemo zastavljeno. Izstopati iz ujetosti naših malih vsakdanov, trdno zasidranih in ozkih pogledov se morda res najbolje da v gorah, kjer je treba tudi presegati samega sebe. In ta občutek, ko (iz)stopiš in greš preko sebe, je osvobajajoč in poraja tudi odgovore na vprašanja, kaj in koliko zares potrebujemo, da bi čim večkrat lahko bili mirnejša in prijaznejša različica sebe.