Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nevarno divje vojne soteske

Delo, Književni listi - Marjan Raztresen: Spominsko delo Jožeta Andlovica

Knjiga zdravnika in gorskega reševalca dr. Jožeta Andlovica Skozi sotesko druge svetovne vojne je za sedanje razmere na slovenskem knjižnem trgu vsekakor fenomen. Izdala in založila sta jo ob podpori nekaterih lokalnih organizacij, tovarn, podjetij in dveh društev Postaja Gorske reševalne službe Tolmin in Planinsko društvo Tolmin, v manj kot mesecu dni pa je bila celotna naklada, tiskana v času in kraju primernem številu, že skoraj popolnoma razprodana.

Čeprav je avtor ta svoj knjižni prvenec posvetil tolminskim gorskim reševalcem, kar je z njegovo pisavo natisnjeno na vsakem izvodu, pravzaprav sploh ne gre za pretežno gorniško knjigo, ampak za življenjsko zgodbo legendarnega primorskega odpravarskega zdravnika, ki je malo starejšim generacijam slovenskih vrhunskih alpinistov v najlepšem spominu.

Kot je v uvodu zapisal urednik knjige Žarko Rovšček, je pred nami scena iz razburkanega življenja dr. Jožeta Andlovica: »[T]esen, v kateri se med strmimi bregovi vrtinči in peni deroča reka, vmes pa številne ovire, balvani. Je to morda avtorjeva divja himalajska reka? Je to morda katera druga reka, ki teče skozi njegovo, naše življenje? Tam nekje, sredi podivjanega vodovja, valovi in vrtinci neutrudno premetavajo in gnetejo kos lesa ...«

Bralci planinske periodike poznajo Jožeta Andlovica predvsem po njegovih doživeto napisanih dogodivščinah ekspedicijskega zdravnika v Himalaji in Andih ter kot gorskega popotnika v Julijskih in Centralnih Alpah ter gorah Hrvaške in Hercegovine. Medtem ko je svoja planinska doživetja zaupal širokemu krogu bralcev, je najprej samo zase nekoliko romansirano popisoval svoje medvojno vojaško življenje. Ko je za rokopis izvedel njegov gorniški prijatelj Rovšček, ga je pred leti že skoraj pregovoril, da bi svojo nevarno pot skozi sotesko druge svetovne vojne predstavil v knjižni obliki, vendar le pod psevdonimom Žejo Dolivanc, kar je anagram njegovega imena in priimka. Takrat se to ni zgodilo, »današnji čas pa dopušča, da se pisec pojavi na naslovni strani s svojim pravim imenom«.

Čeprav je osrednji del knjige Andlovičev medvojni življenjepis, jo je avtor napisal v tretji osebi in sebe imenoval Tine, ki ga je začetek druge svetovne vojne ujel na koncu gimnazijskih let. Tisti dan, ko se je od doma na Škofljici pripeljal z vlakom v Ljubljano na maturo, so ga Italijani zaprli in ga poslali v taborišče v Gonars, s čimer se je začela njegova vojna odisejada. Prekinilo jo je le kratko obdobje po kapitulaciji Italije, ko se je vrnil domov, opravil maturo in se vpisal na medicinsko fakulteto. Kot se je takrat govorilo, naj bi Slovenci vseh barv stopili skupaj in se postavili po robu drugemu okupatorju, Nemcem, ta prazna ugibanja pa so padla v vodo, ko so partizani napadli domobransko postojanko na Turjaku. Ko je Tine izvedel, da naj bi mu partizani ubili očeta in še šest premožnejših kmečkih gospodarjev, se je temu ustrezno odločil.

Postal je domobranski vojak-sanitejec, ujeli so ga partizani, imel je srečo, da se je zanj zavzel borec, ki je zagovarjal mnenje, naj »dajo fanta sedeti za tisto, kar je storil, in ne za tisto, kar bi lahko« – ter postal partizan. Na obeh straneh je Tine srečeval take in drugačne ljudi. »Okoliščine so jih pač pripeljale v partizane, tako kot so drugačne okoliščine druge privedle v domobranske vrste. V bistvu ni razlike med enimi in drugimi – tragika državljanske vojne pač. Krivci za to so na višjih položajih, ne tu v četi in bataljonu.«

Jože je v Tinetovi koži izkusil vojno na obeh straneh, skupaj s taboriščem kar na treh. Na kateri že koli strani je bil, ni o drugi nikoli niti mislil, kaj šele govoril s sovraštvom. Tako pri enih kot pri drugih je bil pacifist, kolikor je bilo to s puško v roki pač mogoče, in tega pogleda na svet ni spremenil niti v zadnjem vojnem letu, ko je bil hudo ranjen in se mora kdo ve komu in čemu zahvaliti, da ni ostal iznakažen. Čeprav je bilo to smrtno nevarno, je v vseh situacijah zagovarjal vojno pravo in si po končani vojni celo upal pisati staremu prijatelju v teharsko taborišče, česar si niso upali niti ujetnikovi starši, kot je Tinetu pozneje zaupala izpuščena nič kriva sirota.

Po vojni se je Tine Jože popolnoma posvetil zdravniškemu poklicu, goram in propagiranju nenasilja: »Mladostni ideali so se sesuli. S kakšnim svetim navdušenjem je (Tine) ob razpadu kraljevine aprila 1941 skušal pobegniti s prostovoljci, pripravljen dati življenje za domovino! Kako so oblastiželjni tirani kruto pograbili parolo osvoboditve ter s poboji in zatiranjem izzvali medsebojno klanje! Hotel se je ogniti tej moriji, a ga je potegnilo v vrtinec in ga po svoje premetavalo po divji soteski vojnih grozot. Ni se nagibal na nobeno stran, saj je kmalu sprevidel, da se na tej in oni strani borijo enaki mladi fantje, vsak s svojimi ideali, zavedeni od samoljubnih in oblastiželjnih voditeljev.«

Kot dr. Jože Andlovic je na platnice knjige zapisal: »Imam nekaj ran na telesu in duši. Zadovoljstvo sem našel v svojem poklicu in planinskem svetu. Nobene zamere ne čutim do nikogar, človečnost je eno od mojih osnovnih vodil.«

Morda bo po berljivi 262 strani debeli knjigi Skozi sotesko druge svetovne vojne izpod peresa Jožeta Andlovica kdaj izšla še knjiga o tem, kako je zdravnik brez bele halje krmaril skozi soteske svetovnih pogorij.

Marjan Raztresen

www.delo.si     17.09.2008

 

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti