Večer, 26.02.2004, NGiL - Milan Cilenšek: Pogovor s planinskima vodnikoma v društvih upokojencev Maribor Tabor in Center, Mijo Pilko in Mirkom Orzinekom - Nesprejemljiv odnos Planinske zveze Slovenije do upokojencev, mlajših od 70 let
Planinski cilji upokojencev so predvsem nižja gorstva in sredogorje
Ni starostne meje za pohode v gore
Pogovor s planinskima vodnikoma v društvih upokojencev Maribor Tabor in Center, Mijo Pilko in Mirkom Orzinekom - Nesprejemljiv odnos Planinske zveze Slovenije do upokojencev, mlajših od 70 let
V Sloveniji deluje veliko društev upokojencev in skoraj vsa imajo tudi izletniške sekcije. Te prirejajo za svoje člane redne ali občasne izlete, saj je takšna oblika druženja med upokojenci zelo priljubljena. A le malokatero društvo vključuje tudi planinsko sekcijo, torej skupine bolj ali manj aktivnih članov, katerih izleti so večidel usmerjeni v gore.
V dveh največjih upokojenskih društvih v Mariboru - Center in Tabor - obstajata planinski sekciji že 14 let. V Društvu upokojencev Center je aktivnih 60, v DU Tabor pa kar 170 planincev. Sekcija v Centru ima štiri planinske vodnike - Mirka Orzineka, ki je sočasno vodja sekcije, Janka Pajmona, Staneta Marina in Martino Puconjo, medtem ko delujejo v taborski sekciji trije planinski vodniki - Mija Pilko, Franc Trstenjak in Benjamin Jurič. Mija Pilko je hkrati predsednica planinske sekcije pri Društvu za šport in rekreacijo Železničar, Mirko Orzinek pa na vse izlete povabi tudi planince, člane pohodniške sekcije DU Spodnja Kungota pri Mariboru.
Kako poteka njihova dejavnost, kam vse jih vodi njihova želja po druženju v gorah, o tem smo se pogovarjali s planinskima vodnikoma Mirkom Orzinekom in Mijo Pilko. Mirko je star 61 let in je upokojeni kurjač (upokojil se je leta 2000); Mija jih šteje 66 in je upokojena lektorica in korektorica, v pokoju pa je od leta 1995.
Upokojene "centraše" vodijo planinski cilji v nižja gorstva in sredogorje: v Slovenske gorice in Haloze, na Pohorje in Kozjak ter v Zasavske gore. "V visokogorje se ne namenjamo, saj so naši izletniki včlanjeni v več mariborskih planinskih društev, in tisti, katerih žilica jih usmerja v visoki skalni svet Grintovcev, Karavank in Julijcev, zadostijo tem svojim hotenjem v planinskih društvih, v katerih so včlanjeni," poudarja Mirko Orzinek. "Kljub temu smo se povzpeli tudi na Dobrač in Koralpe (Golico)."
Taborjani obiskujejo poleg sredogorja tudi Kamniške in Savinjske Alpe in Julijce - dva- do trikrat letno se usmerijo v visoki svet. In vtem ko priredijo "centraši" v izletniški sezoni, ki traja približno sedem mesecev (od marca do oktobra), po en planinski izlet na mesec, povedejo vodniki Tabora svoje planinske varovance kar dvakrat na mesec v gorsko naravo. "In skoraj vedno imamo avtobus poln prijavljencev že kar naslednjega dne po objavi izleta, neredko pa moramo dodati še kombi," navdušeno pripoveduje Mija. Pri "centraših" se za planinske izlete običajno prijavi povprečno po 25 članov. Za sofinanciranje delnih stroškov za izlete plačujejo Taborjani letni prispevek po 200, "centraši" pa po 500 tolarjev.
"Škoda, da je le malo taborskih planincev vključenih v Planinsko zvezo Slovenije (PZS - ni pomembno, v katero društvo). Za zdaj se nam na srečo ni pripetilo nič hudega, vendar - nesreča ne počiva," rahlo prizadeto potoži Mija. "V planinsko članarino je namreč vključeno tudi zavarovanje za primer nesreče." Pri Centru teh problemov ne poznajo, saj je pretežna večina planincev včlanjenih v eno od mariborskih planinskih društev.
"Niti približno pa se ne strinjam z višino planinske članarine - ta raste iz leta v leto," poudarja Mija Pilko. "Letos znaša za odraslega planinca kar 3800 tolarjev, in le tisti upokojenci, ki dosežejo 70. leto starosti, plačajo manj - letos 2200 tolarjev. Če sta torej včlanjena v PZS oba zakonca, pomeni letna članarina že kar precejšen izdatek. Pripominjam namreč, da prejemajo upokojenci ne glede na starost enako pokojnino, odvisno seveda od njihovih prejemkov v aktivni dobi in od delovne dobe, poleg tega 70-letniki hodijo čedalje manj. O tem so na PZS razpravljali že večkrat, a so za take sugestije gluhi." Mija Pilko planinari že od leta 1954, obiskala pa je že veliko slovenskih gora in bližnje gore v Avstriji. Zasebno pa jo njena popotniška žilica vodi daleč v širni svet: obiskala je Mehiko, Latinsko Ametiko vključno z otokom Galapagos, Kilimandžaro v Afriki, se udeležila lažjega trekinga iz Tibeta okoli Anapurne, bila na Kitajskem, v Indiji in na ruskem Daljnjem vzhodu, v Indoneziji se je povzpela na še živi vulkan, enako kot na ognjenik Hekla na Islandiji, Evropo pa je prekrižarila po dolgem in počez - vse do Nordkapa na severu Norveške. "Za letos načrtujemo s taborskimi planinci med drugim izlet na Učko," je sklenila Mija Pilko.
V nasprotju z Mijo pa sodi Mirko v tako imenovano težko kategorijo planincev; v gore zahaja od leta 1959. Poleg večine slovenskih gora mu manjka le še malenkost za drugič prehojeno Slovensko planinsko pot (nekoč popularno imenovano Slovenska planinska transverzala), povzpel pa se je tudi na Ankogel, Veliki Klek (Grossglockner) in Belo goro (Mont Blanc). "In če mi bo le dopuščalo zdravje, se bom letos tridesetič povzpel na vrh Triglava," ponosno de Mirko Orzinek.
Milan Cilenšek