Slovenec (1932) - januarja 1932, Nocoj je v okrilju turistovskega kluba Skale predaval v veliki dvorani hotela Union znani alpinist dr. Kugy.
Dvorana je bila nabito polna in dr. Kugy je po svojem predavanju pokazal krasno zbirko diapozitivov iz vseh delov Alp. Govoril je v mikrofon, tako da je vsa dvorana dobro slišala ojačene besede skozi zvočnike. Predavatelja je pripeljal na oder in pozdravil predsednik Skale, profesor Janko Ravnik, ki je omenil, da je Kugy že pred šestimi leti izdal knjigo, katere bistveni in najznačilnejši oddelek je posvečen slovenski zemlji in našim goram, za to mu moramo bili vedno hvaležni. Sedaj je izdal še drugo knjigo Arbeit, Musik, Berge — ein Leben« ter začel hkrati po vsej Evropi predavati s skioptičniini predavanji, kjer zopet kaže najlepše slike iz naših Julijskih Alp. Imel je doslej že okrog 100 predavanj po Švici, Češkoslovaški, Nizozemski in Avstriji. K nam je prihaja kot star prijatelj. Ker je prijatelj godbe, in mu bo zapel kvartet Glasbene Matice nekaj slovenskih planinskih pesmi. Ostanemo mu hvaležni za njegovo ljubezen do naših gora. Slava mu!
Nato je odpel kvartet Glasbene Matice tri planinske pesmi. dr. Kugyju pa so poklonili šopek nagljev.
Nato je osiveli dr. Kugy začel s skromno, tiho besedo in si v trenutku osvojil vse poslušalce. Najprej je povedal, da ni prišel, da bi blestel z alpinističnimi veličinami in senzacijami. Tudi njegovih retoričnih zmožnosti se nam ni treba bati. Nikdar se ni spuščal v predrzne nevarnosti, vendar ga pa te tudi niso ustavljale na njegovih potih. Mogoče boste vprašali: Kaj pa je polem? Pesnik gora je. Povedal bo, kaj so mu bile in so mu še gore. Naj bo poslanec gora ki nam bo posredoval bajno njihovo lepoto. Tema je: noči v gorah. Peljal nas bo od Triglava po velikem loku Alp tja do Francije in pokazal slike med katerimi so najlepše delo naših rojakov.
Njegova pesniška beseda je prevzela vse in ustvarila globoko nastrojenje: Ogenj smo zažgali in poklonili dar kraljici noči. Vse hiti pod krov v varno zavetje, ko pada večer z gora. Človek in žival se spravljata k počitku. Noč ni prijateljica človeka. Bivaki so mučni in prosto prenočevanje človeka le napol okrepi. To je že v človeški naravi in če človeku grozi v naturi prisiljeno prenočevati ima ves čas tak občutek, kakor da je pozabil ključ od vežnih vrat. In vendar je prav v tem največja romantika. Sam sem rad prostovoljno iskal prenočišča v naravi in imel od tega globoka doživetja ter odnesel velike koristi. Malokdo je prebil toliko noči pod nebom ko jaz, 150do 200 bivakov sem prebil, večinoma v Julijskih Alpah, nekaj v Dauphinu, v Savojskih Alpah, pod Monte Roso. Noči v gorah so mehke in trde, tople in mrzle, lepe in hude, pripravljene in nepripravljene, žalostne in vesele. Jaz sem se prav tako spočil na trdih tleh, če sem računal na prenočevanje na prostem. Če me jo pa doletelo izven programa, sem se bolje odrezal ko drugi, ki so trpeli, dočim sem jaz sladko spal. Saj vedno pravim, da sem kmet.
Držal pa sem se vedno načela, da je treba pripraviti zgodaj prenočišče in biti več ur preje na mestu. Le v tem slučaju drži pravilo, da goro najbolje spoznaš, če na njej spiš. Če je čas, vse lahko pripraviš: ležišče, drva, ogenj, večerjo in tudi cigaro še lahko pokadiš. Potem postane človek zgovoren in tedaj lahko ujame uro v kateri spregovore tudi gore. Ob nogah se mu pogovarjajo kamni o alpskem vrtu, ki se je zrušil s hruščem in truščem v dolino, tako da je ležal dva dni oblah nad dolino, in celo gorski duhovi so rešili komaj življenje. In zakaj hodijo gamsi tja za oni greben? Tako šelesti in šepeče vse okrog človeka in človek se zazre naenkrat v dušo gore. To, kar pripovedujejo gore, je pa mnogo lepše ko najmodernejši alpinistični roman.
Moj najlepši bivak je bil v Krnici. Tam teče potok med cvetjem v nebeškem - miru. Dan je bil vroč. Truden sem prišel do prenočišča. Noč je legla na zemljo. Zvezde so vstajale izza grebenov gora. Ogenj je veselo presketal. Z vseh strani je vel duh po smrečju — kadilo višin. Oči so mi lezle skupaj in potok je pel ves čas svojo pesem, vendar vedno tišje in tišje. Naenkrat se ustavi. Ne slišim ga več. Brez sna bi preplaval na krilih noči v mladostno jutro. Mladi prijatelj je bil z menoj. Načrte sva imela že gotove in si voščila lahko noč, med tem ko je ogenj visoko plapolal in se dvigal dim ko steber v temno nebo. Iz gozda pa je fantastičnošumelo. Rože so žarele v bližini. — »Gospod doktor, kako lepo! » — »Seveda lepo! Le spite, jutri imava še delo!« — Sveta tišina in sladek mir je v nas in potok poje uspavanko. —Gospod doktor?« — Kaj pa je? — Kako čudovito tiho je!« — Seveda, to je tihota gora, če pa vi govorite, je ne slišim! — Zopet molk. Na nebu pa se srečavajo zvezde, ko zažari nebo. — »Gospod doktor?«— »Zakaj pa ne spite? — Glejte, luna vzhaja!« — Luna siplje magičen čar na naju. Dolina pod nami se leskeče v srebru. Moj prijatelj strmi. Tedaj sem se spomnil svoje prve noči v Zgornji Krmi sem ga razumel, zakaj ni mogel spati.
Pred prvim vzponom na Triglav, ki sem ga poskušal že v gimnaziji, smo pogosto prenočili v steni, ki se naslanja na vzhodno steno Rogljice. Teh noči se vedno spominjam. Mraz me je zbudil. Bistrica je šumela iz globine in mesto, da bi tihotno motila, jo je le še povečevala. Nad menoj kipi slona s previsi, ki jo zaključuje zobati rob, nad katerim se boči zvezdnato nebo. Nedaleč od mene čepi moj spremljevalec ob ognju in nalaga nanj. Smolnate skrivenčene veje prasketajo, svetloba plapolajo po skalovju in sence se preganjajo. V vse to pa brni pesem vode, v neskončno tišino. Tako gre noč v sanjavem miru mimo tebe. Ali veš, kaj ti lahko odkrije od sončnega zahoda do vzhoda? Veruj mi, take noči ne pozabiš nikdar več.
Pa pojdimo sedaj v vzhodno steno Monte Rose. Zgodaj zjutraj smo dosegli že precejšnjo višino. Ko smo prišli do mesta, ki smo si ga izbrali za bivak, smo se ustavili kakor na prižnici, ki je gledala po vsem kraljestvu gorskih velikanov. Na eni strani mogočen odlom ledenika, na drugi strani silen steber, ki kakor titan podpira goro. Zadnji konec pota ni bil hud. In ko smo sedeli po juhi so začele sence večera vstajati svečano iz dolin na vzhodu. Monte Roso je v zraku kar rastel v nebo, tako da smo kar čutili, kako letimo vedno višje pod zvezde. Globoko pod nami pa so migotale električne luči hotelov. Ali so mogoče videli naše lučke v silni višini in zato pošiljali rakete v pozdrav. Tišina noči je legla na nas. Luči po hotelih so ugašale. Mi smo pospali. Sem in tja smo prestrašeni dvigali glave, ko se je rušil red z ledenika.
Mrzlo je postajalo. Pomežiknil sem v noč in se vprašal, kje sem. Preplašena duša se je lovila, dokler ni zagledala razkošnega neba nad seboj. V srcu pa sem zavriskal: jutri boš na cilju!
Naj omenim še redek bivak v snegu, ki bo za marsikoga poučen. Moj prijatelj je imel veliko željo, da doseže Dent Blanche, ki je visok 4317 m. Ko sva ga prvič naskočila, sva ga gledala tri dni iz doline v deževnem vremenu. Drugo leto smo ga naskočili zopet štirje. Dasi pot v snegu ni bila nevarna, vendar je bila nekaj mogočnega. Dosegli smo že 4000 metrov višino, ko nas je zajela megla. Poskusili smo iti naprej. Vendar nas je megla prisilila, da smo se morali ustaviti. Nihče ni poznal poti v megli, zlasti zato ne, ker smo jo ubrali v svojo smer, ki se nam je v lepem vremenu zdela krasna. Videli smo le to, da so pod nami strahotni odlomi, čez katere ni mogoče priti.
Kaj smo hoteli? Ostati smo morali na mestu in čakati lepega vremena. Pa nam je prišel na pomoč vzgled iz arktičnih krajev.
Posvetovali smo se in sklenili da si napravimo prenočišče iz ledu. Tudi moj mladi prijatelj je pristal na to. Od 5 do 8 zvečer so peli cepini in ko se je zmračilo, smo imeli izkopano poldrug meter visoko jamo, ki je bila prav toliko globoka. Vhod smo zadeli s kosi ledu in pustili le majhno odprtino, skozi katero smo se splazili v naše zatočišče. Nato smo zadelali še to in zamazali vse špranje s snegom. Sedli smo na vrvi in zadovoljni ogledovali svojo palačo ob sveči in cigarah. Med tem, ko smo klepetali, sem masiral svojega prijatelja. Zunaj pa je šla mrzla viharna noč mimo nas. Čez par ur smo radi vročine napravili s cepinom celo luknjo v strop in skozi to luknjico je na nas pokukala zvezdica, znanilka lepega vremena. Prijatelj je potem pravil, da sem ga jaz tako masiral, da je zvezde videl. Izmenjaje se smo bdeli vso noč in ko nam je prisijala jutranja zarja, smo uprli noge ob zid in zrušili steno, ki nas je ločila od jutra. V jutranjem soncu so se lesketali ledeni vrhovi v blesteči obleki, kakor nalašč za moj god. Bilo je to 19. junija. Ker je bil strašen mraz, smo hiteli po drugi nevarni steni navzdol. Čeprav nisem bil na vrhu, imam lep spomin in izbrano dogodivščino za svoj god.
Najlepše pa je v gorah jutro. Sredi gora se zbudiš. Mrak se umika zarji. Počasi napreduje sonce, dokler ne vzide. Življenje se zopet oglaša, kakor da bi peli sončni žarki ali cvrčki med skalami. Končno pa prav iz daljave pribrni droben glasek — glas jutranjega zvona, ki le opozori na jutranjo pobožnost. Le pojte gor vi, ki ste še mlajši! Zažigajte ogenj! Prisluhnite v nočne prepade in tedaj vedno mislite name. Saj veste, kjer plapola gorski ogenj, tam je zraven tudi delec moje duše.
Nato je pokazal zbirko diapozitivov iz vseh Alp, katere je spremljal z živahno in duhovito besedo, tako da je naenkrat minil večer in je bila ura že 11, ko je zaključil predavanje. Vsi navzoči so bili prevzeti, ker jim beseda pravega alpinista, ki je poudaril, da mora vsak z gore zdrav, pokazala smisel prave alpinistike.
Slovenec, 28. januar 1928