Martina Čufar: Se spet malo oglašam, zdaj ko se mi je vrnilo malo energije. Verjetno bodo v prihodnje novice malo drugačne, manj plezalne, a upam, da jih boste kljub temu z zanimanjem brali.
... Saj plezala malo sem, a takoj ko se je stena nagnila čez vertikalo, mi je vse od 6a naprej postalo neverjetno težko. Brez mišic pač ne gre. Zato, plezalci, ko ste lačni jejte!!!
Na srečo je bilo res, kot pravijo, da po treh mesecih slabosti minejo in od takrat naprej res uživam. V vsem! A še bolj kot kadarkoli prej poslušam svoje telo. Sicer si kdo ,ki me vidi, misli, da pretiravam, a sama vem, da ne. Veliko sem plezala v Bionnassayu (blizu Chamonixa), kjer se je Nico zagnal v svoj velik projekt, še nepreplezano smer, tam okoli 8c, 8c+… Meni je pa prav pasalo sprehoditi se do stene (40min) in plezati na soncu na 1500m, seveda na top rope. Nicolasovo smer pa po moje zdaj poznam do vsakega giba natančno, kljub temu, da nisem prijela niti oprimka. Resno je začel konec decembra, danes pa mu je končno uspelo!!!! Kul! Njegova prva 8c! Sem jo doživljala kot svojo. Z vsemi dvomi, ne vem koliko poskusi, ko je manjkalo le za las, z obdobji, ko so bili pogoji super, a zaradi dela ni mogel plezat, no potem pa se enkrat vse poklapa in končno dobiš nagrado za svoj trud! Jaz se bom v Bionnassay gotovo še vračala, saj sem (za čez eno leto) naštudirala eno super lepo in dolgo 8a+/b, Les coudes au Zenith. Res sem uživala v gibih, ene parkrat sem se sicer spočila na kompletih, a mi je čisto vseeno.
Podobno zgodbo imam v Sloveniji, kjer sem preživela zadnjih 14 dni; veliko sem plezala z Lučko Franko in jo spodbujala pri njenem projektu v Bitnjah – Naš Tito. Seveda nisem mogla tako lepe linije samo gledati, sem šla še malo od kompleta do kompleta, spet naredila vse gibe in zato, ker sem pač precej švoh, našla še bolj »na noge« rešitve in velik počitek, ki je potem še Lučki pomagal, da je po dolgem času splezala 8a+. Bravo Lučka! Jaz pa imam tako še eno lepo smer za čez kakšno leto.
Prejšnjo soboto sem se pridružila celi slovenski odpravi v Maltatal. Na balvane. Tu sem bila res v dvomih, ali se pravilno odločam, za vsak slučaj sem sabo vzela knjigo. »Grem z vami na izlet, na zrak, ne vemo koliko bom kaj balvanirala, ker me je malo strah pasti«, sem jim rekla. A navsezadnje so fantje (12.) čakali prav mene, da sem ob zadnji svetlobi preplezala en mini balvanski projekt. Res sem se z močnimi fanti, ki znajo varovati, počutila varno, saj so me v primeru padca samo položili na tla. Vzdušje je bilo pa itak tako kot vedno na balvanih - zabavno in sproščeno.
Zdaj pa s sokom nazdravit Nicolasovi 8c!
Martina Čufar