Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

O luknjačih in oračih

Vrh Kredarice: sonce zahaja za TriglavomGore in ljudje: Tolikokrat si že hodil po eni in isti dolini. Daj, o izletu pripravi zelo kratko zgodbico, v vsega dvanajstih korakih. In glede na podobno vsebino nekoliko spremeni obliko. "Kolikokrat pri isti obliki ne vidiš razlike v vsebini?"

Zgodba

 
Vsakokrat ista zgodba, vedno ista radost v Radovni.
Kakšen božanski mir je v dolini. Višine so tokrat polne ljudi.
Kjer se združita smučina in gaz, so luknje pešcev najgloblje.
Poteptam samotno smučino pod steno pokljuških vrhov.
Gaz ne gre mimo stana. Kdo je pustil klopco na snegu?
Samo slišal sem jih – z njimi je bil bosonog na Triglavu.
Kako grdo so smučarji preorali zasnežene strmine.
Na ovinku tirnic izstopim. Čez Kredarico pridem po drugi strani.
Utrujen sem. Zvečer rad slišim zgodbo o lepih sončnih vzhodih.
Spati visoko ni bila poceni ideja. Jutranji pogled je dragocen.
Dan se je začel s smučarji. Za pešce so razmere pa slabe.
Pri avtu se odločim: po Krmi ne bom hodil dlje časa. Vsaj en teden ne.
 

Komentarji

 
 V Krmi
 
Saj veš, da se po smučini ne hodi. »Oglej si to smučarsko nedoslednost: navzgor morajo iti po eni sami, kar najlepši smučini, dol pa želijo smučati vsak po svoje in na sveže. Izbral sem smučino, ki je nastala med vožnjo navzdol.«
 
 Pod Draškima vrhovoma
 
Vseeno se strinjaš, da pešci ne razumejo smučarjev. »Če bi zapriseženi smučarji vedno razumeli pešce, bi pozimi kdaj tudi sami šli peš. Ne reci, da so zasnežene gore lepe samo takrat, kadar so njihova pobočja po dolgem in počez preorana s smučmi.«
 
 Rž
 
So smučarji imeli potrebno opremo? »Misliš, če so fantki vzeli s seboj kanglice in lopatke? Kanglice še dolgo ne bodo obvezne.«
Lopata je del obvezne opreme. »Kmalu v gore ne bomo smeli hoditi po zdravi pameti. Tvoj soimenjak, znan alpinist in gorski reševalec, je šel sam na plezalno turo s popolno opremo. Za žolno razumem, v primeru nesreče bi ga prijatelji našli hitreje. Priznal je, da ga napihljiv nahrbtnik pri padcu v steni ne more rešiti. A kaj bi mu koristila lopata?«
 
 Pod grebenom med Ržjo in Kredarico
 
Tile napihljivi nahrbtniki so se pojavili kot nekakšne svetle lučke v črnih zimah. »Lučke za reševalce, ki morajo iti reševat v tveganih snežnih razmerah. Kaj bo, ko bodo zaradi take opreme več tvegali smučarji? Kot da bomo vse rešili le z opremo in s tehniko.«
Bi pomagale boljše analize nesreč? »Analiza tujih napak ne bo vedno razkrila mojih lastnih. Vsak dela nekaj narobe po svoje.«
 
 Zdaj, zdaj bo zašlo sonce ob Triglavu!
 
Na pristopu do stene bi za vsak slučaj oprema gotovo prišla prav.
»Je dobro biti stoodstoten predvsem s pomočjo sodobne opreme? Iztok ne bi šel plezat, če bi ocenil, da je v steni nevarnost plazu. Na položnem terenu je nevarnost plazu vendar manjša.«
 
 Andrejevo odčitavanje jutranjega vremena
 
Slišal si, da je nekdo šel kar bos iz Krme na Triglav. Ta je pa bosa!
»Povedala sta mi meteorologa. Kje si upam, da jima ne bi verjel.«
Reševalci bi verjetno pripomnili: kaj se pa gredo. »Zanimivo vprašanje: kaj je v gorah vredno, kaj se izplača, kaj je cenjeno, kaj pa je nespametno …«
 
 O, začenja se dan!
 
Imaš še ugotovitev tedna? »Nekateri kar naprej poskušajo priti z glavo skozi zid. Kako naredijo, da glava na koncu boli druge ljudi?« Po moje se tvoje vprašanje ne nanaša na gore, ampak na službe.
 
 Pot mimo Kalvarije v Krmo
 

Misel dneva

 
Na nikogar se ne opiraj. Ne potrebuješ zunanje opore in zagotovil, saj je vse globoko v tebi. Vsakdo hrepeni po notranjem miru, tam je, ko si vzameš čas in ga poiščeš. Si vzameš čas, da bi videl resnico, ali sprejmeš vse, kar slišiš, vidiš in prebereš, kar na prvi pogled Notranjega védenja ti nič in nihče od zunaj ne more omajati. Nekaj tako resničnega je zate, da bi lahko kljuboval vsemu svetu, ki bi ti prigovarjal, da se motiš. Mirno bi lahko stopal naprej po svoji poti, ne da bi te kaj zmotilo ali vrglo iz ravnotežja. Takšna sta radost in moč notranjega védenja. Ponuja ti ga mir, ki presega vsako razumevanje. Kadarkoli o čem podvomiš, pojdi vase in poišči resnico, in razodel ti jo bom; nato stopaj naprej v miru in zaupanju. (ONV za 8. april)
 
Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 

Arhiv: Gore in ljudje

Arhiv: Četrtkova zgodba


Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

2 komentarjev na članku "O luknjačih in oračih"

Filip Vidmar,

"(ONV za 8. april)"

Spodobi se korektno navajanje vira in avtorja. Sicer je nespodobno.


Matjaž Čelik,

(Brane Grubar: Kam? Drugam!)

... Pokazal mi je jadrnico, na kateri ga je (Pina Mlakarja) čakala gospa Pia, oba pa, tako je rekel, čakata vetra, da bosta odplula proti jugu. Ker se je obetalo še nekaj dni brezvetrja, sem ga vpraša, zakaj ne gresta naprej z motorjem, če ni motor morda v okvari. Dvignil je vedrico s krompirjem in strogo ter nekam zlovoljno rekel: "No, veste, na tej barki bencin še ni smrdel in tudi nikdar ne bo. Lepo pozdravljeni in imejte lepo poletje!" In je stopil do barke in na barko ter izginil v kabino. Sam sem takrat o jadrnici šele sanjal in profesorjevega početja niti približno nisem razumel.

V poznem popoldnevu sva se z Jano res pojavila pred Galebom. Profesor Pino naju je s preprosto, a nekako svečano kretnjo in besedo povabil v kokpit, kjer je čakala belo pogrnjena miza s piškoti iz peke gospe Pie, in profesor, tokrat v belih hlačah, beli majici in belih čevljih, je natočil čaj, češ da pravi pomorci alkohola pač ne pijejo. Ko je uganil najino željo - žejo po čaši vina, je dvignil podnice in iz "kleti" potegnil staro steklenico vina, češ da bo tokrat tudi on sam prekršil alkoholno molčečnost. Po začetni zadregi (dva nekdanja študenta in nadvse spoštovan profesor!) je pogovor stekel. No, midva sva bolj poslušala in spraševala, govoril je pretežno profesor. Bilo je popoldne in bil je večer in dobršen del noči, ki je vse do danes nisem pozabil. Pripovedovali smo si, kako smo gradili vsak svojo barko, kaj vse smo z barkami doživeli, kje vse smo bili ... ko profesor nenadoma vpraša: "Imate vi barko zavarovano?" Ponosno mu odgovorim, da jo seveda imam. "Napačno! Povsem napačno!" In začne govoriti o tem, kako ta naša civilizacija postaja nič kaj prida prav zato, ker je vse na kakšen način administrativno zavarovano: naša življenja, naše zdravje, še medsebojni odnosi, človeška sreča, delovna mesta in, seveda, tudi barka kot premoženjski objekt. Kako da že sicer v življenju uporabljamo in potrošimo samo majhen del energij, ki so nam dane ob rojstvu, če pa je vse administrativno varno, ostane še mnogo večji del energij neizkoriščen. "Poglej, če bi midva s Pio imela barko zavarovano pri neki zavarovalnici, bi jo v mnogih kritičnih situacijah na morju izgubila. Tako pa sva, ne enkrat, ko je že vse kazalo, da je dokončno izgubljena, vključila in uporabila še vso tisto rezervno fizično in psihično energijo, za katero bi sicer sploh ne vedela. In tako sva rešila in ohranila najin ljubi dom." Nežno je pobožal leseni bok njunega "doma".

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti