... je bila na športnih straneh časopisa Delo dolga leta redna tedenska rubrika Alpinistične novice.
Poslej bo na ta dan v Slovenskih novicah rubrika Legende slovenskega alpinizma, ki jo pripravljam v sodelovanju s Komisijo za alpinizem Planinske zveze Slovenije.
Tina HORVAT
Alpinistično opremo so morali švercati
85-letni Franci Savenc je že več kot 50 let najpomembnejši kronist slovenskega alpinizma Z očetom, ki je bil torbar, razvila svoj nahrbtnik
LJUBLJANA • Franci Savenc je ena največjih legend slovenskega alpinizma. Čeprav ni podpisan pod najtežjimi prvenstvenimi vzponi in ni bil član najbolj odmevnih odprav, pa njegovo ime poznajo vsi, ki so povezani z gorami in alpinizmom. Petinosemdesetletni Ljubljančan namreč že več kot 50 let neutrudno poroča o vsem, kar se dogaja v gorah. Najprej v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot pisec legendarnih Alpinističnih novic v Delu, zaradi katerih so ponedeljkov časopis brali po vsej Jugoslaviji, od leta 1998 pa je urednik največjega in najbolj branega gorniškega spletnega mesta Gore-Ljudje. Zaradi vsega tega je v uvodniku knjige Zgodovina slovenskega alpinizma zapisan kot oče Alpinističnih novic in najpomembnejši kronist slovenskega alpinizma zadnjih let.
Med prvimi imel čelado
Kmalu potem, ko ga je oče kot dijaka srednje šole za kemijo prvič peljal na Triglav, to je bilo leta 1950, pet let po koncu druge svetovne vojne, je začel iskati možnost, da bi se v gore odpravil sam. Tako se je leta 1954 znašel pod Storžičem, kjer so ga domači alpinisti vzeli v navezo in v njegovo prvo alpinistično smer – Kramarjevo. Kmalu je postal član Alpinističnega odseka Univerze, ki se je nato preimenoval v Akademski alpinistični odsek (AAO), in kmalu zatem tudi alpinist.
»To so bili čisto drugačni časi! Telefonov in avtomobilov še ni imel nihče, vsako soboto smo se ljubljanski alpinisti dobili na vlaku in se potem nekako razporedili po stenah. Eni so šli v Vrata, drugi v Tamar, tretji kam drugam. Pozimi smo večinoma hodili v Kamniško-Savinjske Alpe in se dobivali v Kamniški Bistrici. Do tja smo šli kar s kolesom, tri urice smo potrebovali iz Ljubljane. Nekoč je soplezalcu že za Bežigradom počila balanca in smo iskali novo kolo, tako da smo bili šele sredi noči v Kamniški Bistrici,« pripoveduje upokojeni profesor na srednji kemijski šoli v Ljubljani.
Tudi alpinistična oprema je bila v primerjavi s sedanjo zelo skromna, kar je je sploh bilo. V takratni Jugoslaviji seveda ni bilo trgovin z opremo, in kdor je hotel kaj imeti, se je moral znajti. Franci je bil med prvimi, ki so začeli uporabljati čelado in bivak vrečo. Nekoč je po naključju dobil prospekt znane firme [Schuster] z alpinistično opremo iz Münchna in njegov prijatelj, ki je tja odšel službeno, mu je čelado in bivak vrečo moral prešvercati. »Tudi nahrbtniki so bili zelo slabi, dobili so se neki češki. Na srečo je bil moj oče po poklicu torbar in skupaj sva se lotila razvoja nahrbtnika, ki sva ga poimenovala Jalovec. Jaz sem mu narisal skice, on pa ga je sešil. Kar nekaj alpinistov se je opremilo z temi nahrbtniki,« se spominja.
Na skrivaj so se iskali v Delu
Leta 1967 je na športnih straneh časnika Delo nastala legendarna rubrika Alpinistične novice, ki jo je urejal kar 20 let. Izhajala je v ponedeljek in na ta dan so domala vsi slovenski, a tudi jugoslovanski alpinisti, kupovali Delo in se na skrivaj iskali, ali se je njihovo ime pojavilo v časopisu. Mnogi še hranijo doma izrezke, kjer je Savenc opisal njihove vzpone. Kdor ni bil v Alpinističnih novicah, ni obstajal kot alpinist.
Za mlajše generacije, ki so odraščale z internetom, je povsem nepojmljivo, da preprosto ni bilo nobenega drugega vira informacij kot Franci Savenc s svojimi Alpinističnimi novicami. Bile so edini glas o izjemnih vzponih, še posebno v osemdesetih letih, ki so bila zlata za slovenski alpinizem v svetovnem merilu. O alpinizmu se je sicer pisalo le ob nesrečah ali ob uspešnih odpravah.
Da so informacije o vzponih v tistih časih prišle na časopisne strani, je Franci vzpostavil izjemno razvejano dopisniško mrežo po vsej Jugoslaviji. Med plezalce je delil dopisnice, na katere je že nalepil znamke in na teh so mu pošiljali opise vzponov. Tisti, ki so imeli telefon, so mu jih sporočili po žici. Se je pa dogajalo, da so nekateri kar naravnost iz stene še skoraj v alpinistični opremi prišli k njemu v Ljubljano, da je bil njihov sobotni ali nedeljski vzpon objavljen že v ponedeljek. »Ja, časa za pošiljanje po pošti ni bilo, telefonov tudi ne. Velikokrat sta se po kakšnem odličnem vzponu pri meni oglasila Franček Knez in Jože Zupan. Včasih sem na uredništvu Dela v nedeljo zvečer tipkal skoraj v živo, tik preden so šle novice v tisk,« se spominja Franci in še pove, da mu je prijatelj iz Zagreba povedal, da je moral vsak ponedeljek že navsezgodaj po Delo v kiosk na železniški postaji, ker ga je potem zmanjkalo.
»Tehnologija je bila še zelo skromna, a smo se vsi poznali. Zdaj pa včasih pišem o ljudeh, ki jih niti ne poznam,« nadaljuje Savenc, ki je leta 1998 ustanovil spletni portal Gore-ljudje, kjer zbira, arhivira, objavlja in poobjavlja vse, kar je napisanega ali povedanega o vseh zvrsteh gorništva.
A čeprav so danes informacije možne z enim samim klikom, Franci pri svojih 85 letih še vedno ostaja glavni vir za vse informacije, povezane z alpinizmom. Ne samo, da ima s portalom za en dober šiht dela, nanj se zaradi izjemne baze podatkov, ki jih hrani, obračajo vsi, ki česa ne vedo ali bi radi kaj izvedeli. »A si slišal to, je bilo tisto že objavljeno, imaš številko od onega ... Ja, kar veliko dela imam z vsem tem. Z leti sem postal kot nekakšen suženj tega dela, poleg tega pa se zavedam, da če ne bi več objavljal, bi vse skupaj propadlo. Nujno bi potreboval sodelavce in naslednika, sicer se bo to res zgodilo,« sklene Franci.
10 deviških v Andih
Franci Savenc je do konca sedemdesetih let opravil okoli 250 vzponov, med njimi so najtežje smeri tistega časa, od Čopovega stebra v Triglavski steni do Aschenbrenerja in Zajede v Travniku. Splezal je nekaj prvenstvenih smeri in prvih zimskih vzponov, tako doma kot tudi v tujini. Leta 1964 je bil član prve slovenske oziroma jugoslovanske odprave v južnoameriške Ande. Tudi to je bila ekspedicija! Samo za pot z ladjo so potrebovali en mesec v eno smer, v enem mesecu in pol pa so v bolivijski Cordilleri Real opravili kar deset prvih pristopov na deviške, do takrat neosvojene pettisočake.