Jutro (1932) - Josip Vandot: Srednji vrh, aprila.
V svojem začetku je Sava kaj borna in prezirana stvarca, s katero se ne ukvarja nihče in skoraj tudi ne zasluži, da bi se ukvarjal z njo, ker nima na sebi prav nič takega, kar bi moglo zanimati tujca in domačina. Stisnjena v ozko, umetno strugo biti in žubori pod vejami dolgočasnih jelš preko začrnelega, gladko oblizanega kamenja in da ni rib v nji in da ne šine tu pa tam plašen vodomec preko temne gladine, bi človek mislil, da je to potok, mrtev in vsakdanji, kakršnih najdeš na tisoče v močvirnih ravninah. A je v resnici Sava, pa nima na sebi prav nič blesteče beline, s katero se ponašajo naše planinske vode. Šele v Črtenju stopi na plan, v blesk planinskega sonca in Pišenca ji v zvrhani meri podari vse ono, kar je prinesla s sabo prav iz osrčja gori. V Črtenju postane Sava šele Sava in se razmahne v ono veličino in moč, ki jo kaže po vsem slovenskem svetu.
Črtenje ima svoj kos tišine, a še večji kos je skrit v njegovih zanimivostih. Svet ga ne pozna, ker izmed tisoč tujcev je mogoče samo eden, ki ga slučaj privede semkaj, prave poti skoraj ni in še brv, ki ga veže s sosednjim Logom je samo provizorična, ker jo redno odnaša vsaka povodenj. A kljub temu bi se moralo skrbeti za to, da se od zadnje žage izvede preko senožeti onkraj Save markirana steza, ki bi vodila do poti, ki je nadelana tik na Savo in drži po romantičnem svetu prav do Črtenja in više gor do samega Srednjega vrha. Ta pot ni omenjena nikjer, niti v lokalnem kažipotu. Zato pa ni prav nič čudno, da je svet ne pozna in je ne bo spoznal nikoli, če sodimo po današnjih razmerah.
Pomlad se zbuja in z njo se zbuja vse, kar je bilo pospalo v zimsko spanje. Senožeti po Črtanju prično danes ali jutri brsteti in silni pomladni vonj bo napolnil vso okolico z najslajšim planinskim parfumom. In s pomladjo se prebudi tudi kolonija, ki stalno domuje po Črtenju. Ta kolonija je sicer sama na sebi nekaj strašnega, ki človeku v prvem hipu zbuja grozo, a ga kljub temu začudi, zakaj ta kolonija obstoja iz živih, srepih modrasov, ki žive mirno in idilično življenje med kamenjem in grmovjem tik nad Savo. Ob robu senožeti se sončijo od jutra do večera in se parijo v najlepšem miru in živahnosti. Lepših eksemplarov še nisem videl nikjer kakor prav v Črtenju. Človek jih gleda in opazuje in še na misel mu ne pride, da bi pobil to krasno stvar božjo, ki ima edino orodje, da se brani — trup. A to orožje rabi le pri samoobrambi in kdo ji naj zameri, če v sili sega po sredstvu, ki ga ji je podarila narava sama?
Iz Črtenja vodi v hrib dobra gozdna pot više in više. Čeprav ne naletiš nikjer na živega človeka, vendar ni dolgočasna, ker drži preko zanimivih partij, ki nudijo človeku vsak hip nekaj posebnega in izrednega, česar ne najdeš nikjer drugod. Gozdne ptice se oglašajo od vsepovsod, hitri zajci preskočijo tu pa tam pot in prihuljeno in prekanjeno te motri lisjak, ki je obstal pred tabo kraj pota in se ti končno umakne brez vseh skrbi. Na ozki jasi je vzfrfotala divja kura, med listjem zagomaze nebogljeni piščančki. Toda samo za hip — jasa je spet prazna in mirna in iščeš in iščeš, a piščančkov ni nikjer, kakor da so se v enem samem trenutku pogreznili v varno zemljo.
Na precejšnji strmini zavije pot na desno proti Smečevemu jarku. Nad potjo se zgrinjajo strme goličave, koder se pasejo in zaganjajo srjanske ovce. Svet bi se zdel človeku pust in samoten, če bi se ne zavijal v skrivnostno romantiko, ki so je polni vsi predeli tod okrog, ne oziraje se na to, da se prav od tod odpira najlepši razgled na Martuljkovo skupino in na venec belih vrhov, ki so nanizani okrog strme Mojstrovke. Globoko doli v jarku bobni in prepeva Smeč svojo gromko pesem in se zaganja v divjem zaletu preko prvega slapa, utri si je težko in skalnato pot izpod Vožice, ki se košato razgleduje gori nad Srednjim vrhom, topečem se v razkošnem pomladnem soncu. Jureževa domačija se košati visoko na strmini tik nad jarkom in je podobna trdnjavi, ki bi se lahko branila prav uspešno, pa če bi jo napadlo tudi tisoč sovražnikov. Srednji vek ti diha naproti s vso svojo divjo romantiko, ko gledaš na ta idilična poslopja, ki so v davnih časih kljubovala vsem napadom rokovnjačev in gosposke, ki je hotela ponosne gospodarje pošteno guliti. Sedanji časi so odpravili marsikaj na tej domačiji in so jo izoblikovali po svoje, a trdnjavskega videza ji niso vzeli in ga tudi ne bodo mogli vzeti.
Odtod vodi pot naravnost preko Srednjega vrha ali pa na drugi strani na Vožico, znano razgledno točko, od koder se vidi daleč preko korotanskega sveta in v najlepše predele triglavskega pogorja. Ali vsa zanimivost je osredotočena okrog Smeča, čudnega gorskega potoka, čigar skrivnosti še ni ogledoval nihče, a kaj šele, da bi jih odkril svetu in jih pokazal v oni resničnosti, ki še sama na sebi zasluži, da je človek ne bagatelizira, temveč jo propagira v korist splošnosti. Steze ob tem potoku ni nikjer in človek se mora trudoma plaziti po nerodnem skalovju, od slapa do slapa, ki sicer niso bogve kako visoki, a predstavljajo v celoti čudežen košček naravne poezije. Ker se vrste v kratkih presledkih drug za drugim, te ne utrujajo, a njihovo naravno mičnost bi mogel uživati človek v polni meri samo tedaj, če bi bila ob jarku nadelana vsaj primitivna steza, kar bi se dalo doseči z največjo lahkoto. Ta izletniška steza bi privabljala stotine občudovalcev narave in bi bila najpraktičnejša pot na Srednji vrh, ki bi na ta način oživel in prišel naposled do svoje veljave. Smečevi slapi so z vsem svojim nepreiskanim ozadjem zaprta knjiga, ki se menda ne bo odprla tako kmalu, saj vsi lokalni znaki kažejo tako. A ti slapi so biseri, neizbrušeni, v naravni krasoti bliskajoči se biseri. In so prav zaradi tega tako vabljivi, da se jih samoljubni prijatelj narave v svojem egoizmu ne bo mogel nagledati nikdar.
Čas gre neusmiljeno svojo pot in to pot pojde tudi preko Smeča. Biseri bodo izbrušeni in bodo lesketali marsikaterim očem. Če pa bodo ti biseri lepši in zanimivejši, kakor so sedaj, je pa seveda drugo vprašanje.
Josip Vandot
Jutro, nedelja 17. april 1932