Tigrasti Pikec: Vsi prizori so zaigrani, le da je nekatere zaigrala Narava.
Kamen št. 1
»Pikec, kateri mejni kamen se ti je te dni najbolj vtisnil v spomin?« Težko rečem. Na Jerebičju (št. XXII/212) je bil najimenitnejši, na Velikem vrhu (št. 131) eden najbolj osamljenih in na Pavličevih stenah (št. 183) z najlepšim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe. A veš, da je kamen št. 1 tega sektorja na Obel kamnu? »Na Olševo pa res nisem nameraval iti. Jutri gremo domov.« Ha ha, še sanja se mu ne, da ga to čaka!
Kdo ve, kaj je Izija navdihnilo, da je svoj dopust podaljšal za dva dni. Ukrepam takoj: potem gremo lahko jutri poiskat tisti kamen in se slikat pri njem! »Hm, no ja, če bo lepo vreme.« Naslednji dan odhod oblakov in prihod sončnih žarkov dočakamo šele ob dveh. A pri Perk, kjer bivamo, nam noben dan še ni bilo dolgčas. »Samo da se pravočasno vrnemo na večerjo.« Zakaj je pa sedaj kar naenkrat postala pomembnejša hrana?
Čeprav daje bližina Potočke zijalke pridih šolskega izleta, vem, da nas je vzel s seboj vseh pet – ker je rad v dobri družbi! Šumenje potočkov z višino izginja, nadomesti ga šum vetra, ki si utira pot skozi vejevje. Nad sabo zaslišimo glasove. »U, a slišite potočke zijalce?« je navdušen piščanec Titi. Starši radi peljejo svoje otroke do jame, ki je postala znano pokopališče medvedov.
Največje gore imajo navadno največje oblake – Izi večkrat pogleduje, kaj se dogaja nad Alpami. Gozd je nekaj časa povsem tih, dokler nas ne preleti sraka in s svojim 'kra kra' vsemu gozdu naznani našo prisotnost. Na sedlu prvič pridemo do državne meje in drugič zaslišimo mlad in nežen ženski glas. Izi ne ve, da ga je zamenjal z otroškim, a to bo videl kaj kmalu!
Že smo na mestu, kjer je kovinska tabla v podobi slovenske zastave oznanjala ljudem, da prihajajo v našo prelepo deželo ali iz nje odhajajo. Zakaj so jih odstranili na vseh planinskih mejnih prehodih, Izi ne ve. Takoj čez mejo je veliko ležečih debel. Za pot do Lipševih vrat vemo, da so ji Avstrijci z motorko utrli prehode, za pristop na Obel kamen pa nam bo jasno vsak čas.
Poti med podrtimi drevesi niso utrli, vendar so jo ljubitelji gore uhodili sami. Kmalu pridemo na neizrazit greben. »Izi, poglej na levo!« zavpije Butko. Naš nosač obstane. Skozi vejevje se vidijo večja od Lipševih vrat. »Izi, slikaj to!« ga roti. »Posnetkov teh vrat imam že veliko, poleg tega si mi ti ena prava in največja slika!«
Te drobne stezice nismo videli vrisane v nobeni od slovenskih kart. Že izpred let vem, da so Iziju taki grebeni ljubi – kot bi mu pomagala energija, ki se morda dviguje po njih. Da so v grapah energije usmerjene navzdol, ve vsaka voda, ta se gorskim hrbtom izogiba. Ne uide mi, da tu in tam na skrivaj pogleda proti Ojstrici in spremlja vremensko dogajanje.
Greben postane nagajiv – s skalovjem se nam postavi na pot, da se mu ognemo na severno stran. Prihajamo v območje stolpov fantazijskih oblik, v katerih se da vedno ugledati zanimive podobe. »Na tole pot, ki pride navzgor naravnost od Lipševih vrat, sem čisto pozabil,« zamrmra predse. Še dobro, sicer bi najprej šel do njih. Danes nimamo časa zanje.
Izi, poglej nazaj, poglej! Živalska glava globoko spodaj se od tu vidi najbolje! Izi se ustavi in prisluškuje, kaj neki bi slišal. Za vsak slučaj se obrne nazaj – joj, kako se razveseli! V gorsko šolo bo nehal hoditi, ko ji ne bo več mogel slediti ali ko se v njej ne bo več imel česa novega naučiti.
Strmina poti večkrat prisili našega nosača, da se vsake toliko ustavi in ozre naokoli. Stolpi so nas stisnili v ozko in strmo grapo, kjer nam je v pomoč nekaj jeklenic. Čudovitost nikdar ni stvar množičnosti in potrošniške miselnosti. Zato jo je Bled izgubil davno tega, Bohinj pa je tudi že na poti k temu.
Izi je neprijetno presenečen. Pri lesenem križu in kovinski škatli z vpisno knjigo je mejni kamen številka 3. Ali pa to ni vrh? »Namesto sestopa v dolino bomo sedaj iskali tisti kamen številka 1 in tako morda zamudili večerjo!« Kaj hoče – on je sam, nas je pet. Ve se, čigava bo obveljala. Na južnem robu najdemo številko 4, torej ga gremo iskat proti vzhodu.
Od Govce sem pride mož. Edini je, ki ga srečamo, in tudi mi smo edini zanj. Izi pretakne noge v višjo prestavo, dokler ne pridemo do pravega kamna. Naša dodatna nagrada je zadnji iz serije XXI, saj gre za naravnega in ne betonskega. Govca je resda najvišja točka Olševe, vendar je Obel kamen najimenitnejši, s pogledom naravnost navzdol na Sv. Duha, z njega se vidi v vse doline.
Sestop po slovenski strani ponuja široke razglede, pot je v ključih speljana po lepih travah, okrašenih z manjšimi in večjimi stolpiči. Pri Potočki zijalki smo hitreje, kot smo pričakovali. Izi bi rekel, da naš čas sedaj teče drugače, a je verjetno raje tiho, da se mu ne bi smejali. Naša zadnja jeklenica je obenem prva in najtežja ovira za tiste manj spretne, ki bi si želeli iti od zijalke navzgor.
Izi, kaj si ljudje mislijo, ko nas nosiš s seboj, nas postavljaš za fotografiranje? »Naj si mislijo, kar hočejo, nekateri tako ali tako ne mislijo s svojo glavo. Le poslušajo, kar jim sporočajo mediji.« Slišal sem že, da iščeš otroka v sebi, kar je samo nekoliko lepše povedano, da je to početje otročje. »Haha! Midva veva za vse namene, kajne! Pomembno je, kar ob tem čutimo, ali nam zgodbe prinašajo kaj drugačnega.«
'Beee! Beee!' Evo, spodaj se oglašajo slovenske ovce! Najbližjo Izi pokliče z blejanjem. Po moje je prišla bližje iz čistega začudenja. Lep je ta svet, lep je tudi ta gozd z ovcami, vendar bi bil svet z ljudmi, ki ne bi bili ovce, še veliko lepši. Ponovno se bližamo šumu potočkov, ki odplavljajo nočni dež in ga odnašajo v dolino. »O, morda bomo na večerji točni kot švicarski sir,« je ves navdušen Butko. Ko se smreke razmaknejo, se razveselimo pogleda na Rogarje. Prej se je Iziju mudilo, sedaj kar naenkrat ne zna narediti še teh nekaj korakov. Zaplete se v pogovor s Petrom – njegove so solčavske ovce zgoraj.
Izi pravi, da ga čaka večerja, in Peter odhaja pokosit travo … pa se nekako ne moreta ločiti od pogovora o ovcah. Izmenjujeta si izkušnje – kako ovce, ki se na gori loči od črede, ne spraviš nazaj. Žival svobode nikdar ne zamenja za varnost in udobje. »Ali ta dva vesta, da so največje ovce ljudje?« vpraša vedno redkobesedni Bimbo.
Tigrasti Pikec & Iztok Snoj