Tretja knjiga Cirila Velkovrha - Spomini in govori z odpiranja razstav fotografij
Milka Bokal: Knjigi na pot
OD ŠTAJERSKIH GORIC DO STRME TRŽAŠKE OBALE …
(Ivan Cankar, Kurent)
Spomini in govori z odpiranja razstav fotografij
naravne in kulturne dediščine od l. 2006 do l. 2012
Fotografije, oprema in oblikovanje avtor
Grafična priprava Fotolito Dolenc d. o. o., Ljubljana
Natisnila Tiskarna Formatisk d. o. o., Ljubljana
na papirju 3 Foli silk, 150 g/m² (Alpe papir, Ljubljana)
v nakladi 500 izvodov
Izdal avtor
© 2013, Ciril Velkovrh
Cena 25 EUR
Svojo tretjo knjigo posvečam tistim, ki so doslej kakorkoli sodelovali pri mojih razstavah: govorili, igrali, peli, gledali, poslušali, hvalili, kritizirali, dremali … ali kakorkoli drugače skrbeli, bedeli, kuhali, pospravljali, se me izogibali ali pa moje fotografije uporabili kjerkoli.
Ciril Velkovrh
Knjigi na pot
»Kako lepo je živeti in delati!«
Tako je avtor knjige Od štajerskih goric do strme tržaške obale fotografski potopisec Ciril Velkovrh, kakor ga imenuje kulturni ustvarjalec na eni od razstav, napisal v elektronskem sporočilu ob pripravi na njeno izdajo. S temi besedami je nezavedno razkril svojo temeljno lastnost, ki je podlaga njegove fotografske oziroma razgledničarske dejavnosti, prirejanja številnih razstav in nenazadnje njegovih knjig, prejšnjih dveh Glej, kako lep je ta naš svet in Gore in spomini ostajajo ter tudi sedanje tretje.
Ciril Velkovrh je namreč zelo delaven človek. S to lastnostjo svojega značaja je hitro našel uteho po službeni upokojitvi. Če to ne bi bil, ne bi vsepovprek prehodil slovenske zemlje in jo s fotografijami ovekovečil za zanamce in ne bi pripravil več kot petsto razstav (zagotovo ga po številu nihče ne presega), s katerimi je polepšal dneve številnim ljudem.
Velkovrhova knjiga Od štajerskih goric do strme tržaške obale je tematsko utemeljen večplastni odraz sedanjega slovenskega kulturnega utripa. S podnaslovom Spomini in govori z odpiranja razstav fotografij naravne in kulturne dediščine od l. 2006 do l. 2012 od pesniško nadahnjene poante v glavnem naslovu preide k nazornosti vsebine. To so najprej spomini, ki so vselej bolj ali manj subjektivni in kot take moramo sprejemati njegove stike z ljudmi in opis razmer, ki so prireditelja razstav spremljale. To prvo sestavino dopolnjuje druga, prav tako zanimiva plast, to je objava govorov tistih, ki so razstave odprli. Kot so Velkovrhove razglednice in njegovi spomini na spremljajoče dogodke ob razstavah svojevrsten dokument časa, so taki tudi zapisi govorov. Govorniški položaj je sicer v določenih značilnostih nadčasoven, saj nagovor ljudem zahteva poseben stil ter utečene skladenjske in vsebinske vzorce, o čemer govori retorika, a kulturna vsebinska razsežnost in čutenje, ki je odraz časa, tej podlagi doda nazorno aktualno vsebino. Natančni opisi družabnih okvirov in praktičnih organizacijskih dejstev, med katerimi so poleg težav tudi presenečenja, so privlačen sociološki odmev, so pričevanje, kako je organizacija razstav v določenem obdobju potekala in s čim vse se je moral pobudnik spoprijemati. Zato se knjiga s tem delom dotika tudi blagih etnoloških izhodišč. Knjiga je obenem tudi svojevrsten seznam pomembnih slovenskih javnih delavcev z različnih področij, od kulturnikov, znanstvenikov, pevcev do cerkvenih dostojanstvenikov. V ozadju pa tiči še neka, ne tako izrazita, a vseeno dosledna sestavina. To je hotenje poudariti pripadnost ne samo širše slovenskim, ampak tudi krajem Velkovrhovih staršev, prednikom in polhograjskemu koncu.
In kot smo začeli, še končajmo osebno. Poleg zgoraj omenjene delavnosti se v delu kažejo še druge njegove lastnosti, kot sta npr. izraziti čut za lepoto narave in odgovornost za sakralno dediščino, pa tudi tiste bolj prikrite, ki jih lahko razberemo med vrsticami. Se je kdo že kdaj spomnil, da bi štel, koliko cerkvenih dostojanstvenikov je srečal? Mogoče je to nagnjenje do številk, katere nekje v globini prav tako spremljajo življenje Cirila Velkovrha. Naj končamo z mislijo, ki jo je nekdaj sam izrekel: »Krivica je, da drugi nimajo toliko sreče kot jaz.« V tej misli odmeva srečen človek. Zato je sporočilo Velkovrhove tretje knjige še toliko bolj vredno.
Milka Bokal