Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odlična sezona

Janez Javoršek:

Odlična sezona

Večkrat sem si med zimo 2019/2020 govoril, kako dobro se je začela za tiste, ki turno smučamo. Prejšnja leta smo se na začetku zime ukvarjali z umetnim snegom na smučiščih (Osojščica, italijanska stran Kanina ...), da je prišel občutek v noge in sapa v pljuča, a lani sem že 10. novembra smučal v Karnijskih Alpah iz hriba Lumkofel nad dolino Lesachtal. Snega je bilo dovolj do izhodišča in obeti za sezono so bili lepi.

Nov vodnik Mitje Peternela o turnih smukih na avstrijskem Koroškem je z delom, telefonskimi pogovori, pošiljanjem mailov in upanjem na čimprejšnji izid, napolnil deževne dni, ko je vodnik bil predstavljen in je izšel na slovenskem knjižnem sejmu, je marsikaj odleglo. Misli so bile le še na snegu in smučanju.

Že novembra sem smučal nad dolino reke Möll v Visokih Turah, Hochgrubenkopf je nudil izjemno smučanje, lepo vreme na turi je okolico pokazalo v vsej svoji lepoti belega, svežega snega in področje je nekaj tednov kasneje navdušilo z nekaj nepopularnimi, samotnimi, a odličnimi smuki. Na izhodišču pri domačiji Zraunig sem bil kasneje še trikrat, lepe razmere in izbor smukov je našlo posebno mesto v pretekli zimi.

Decembra je Visoke Ture dodobra zasulo s snegom, želje in neskončno število lepih pobočij je botrovalo, da smo se kljub daljši vožnji odločili in logično izbrali smuko na območju skupine Großglockner. Cesta nad Kalsom, ki jo običajno odprejo (kot tudi kočo Lucknerhaus) pred Božičnimi prazniki je omogočala visoko izhodišče in na skorajda treh tisoč metrih mraz, suh, izjemen sneg. Weißer Knoten na višini našega Triglava je pojem pršiča dvignil na čisto drugo raven. Nekaj dni kasneje smo v podobnih razmerah smučali še z Figerhorna.

V začetku meseca je klasični smuk iz Sandkopfa razkril še nepoznana območja v njegovi okolici, precej »butasta« Trögereck in Mohar sta vlila obilo veselja pri odkrivanju samotnih smučarskih pobočij in tak trend se je nadaljeval tudi po novem letu. Za »zalet« v leto 2020 smo poskušali dobro smučati v Karnijskih gorah, a nam ni bilo usojeno. Počakal sem na dobre razmere in nekaj dni kasneje smučal na eni turi strm, neugoden Polinik in izredno lep Elferspitz.

Vse bolje sem bil pripravljen in izjemno dolga tura na tritisočak Säuleck v skupini Ankogla je bila tudi ogledna za turo na izjemni Kärlspitz. A čas zanj še ni bil pravi ..., zato sem okrog našega kulturnega dne odkril zame povsem novo dolino in izhodišče. Kmetijo Goaschnig (Gačnik) nad krajem Mörtschach v skupini Goldberg. Dolino Kolmitzen, ki je nad kmetijo, sem obiskal trikrat, a izjemno področje obeta še ... Sadnig tam kraljuje, je malo obiskan in zato so mi hribi okrog še bolj zanimivi.

Ob koncu februarja je napočil dan za Kärlspitz. Zahodno od Hochalmspitze je dolina Sebachtal, bolj znana po zaledenelih slapovih, kot turnem smučanju. Nekaj napora je bilo še pred turo, da sem Mitjo sploh lahko pregovoril za tako dolgo, naporno, brez informacij in »bogu za hrbtom« turo.

Ko sva bila v »bregu« je šlo. Imela sva izredne razmere v novem snegu, z dolžino smuke in enakomernimi ravno prav strmimi pobočji sva bila navdušena in mnenje, da je to višek sezone se je res uresničil. Potihoma sem upal, da najboljše še pride, a ne preveč dobre razmere v začetku marca, ko smo uresničili Tomaževo idejo in odšli v fenomenalno dolino Teuchl, kjer smo se zapodili proti škrbini na vrhu Stollentala. Ogromne količine novega snega, strma in tudi za plazove nevarna pobočja so nam dali ideje tudi za prihodnost. Smučali smo zelo dobro. Tomaž mi je kasneje pisal, da ni mislil, da je to njegova zadnja tura te sezone, a volja je bila povsem na dnu. Kasnejši zapleti s koronavirusom in posledično zaprtjem meja med državami so vsem voljo in nove ideje zabile v »nafto«.

Z Anžetom sva še lepo smučala v Jalovčevemu ozebniku, potem, pa smo obtičali doma?

Smuči je zamenjal kolo in kolesarska forma je prišla na zavidljivo raven. Toliko kilometrov klancev črnega asfalta v tem obdobju nisem »pojedel« še nikoli prej, pljuča so pridobila na volumnu in konec korone je za najbolj vztrajne pomenil - še smučarije. Nekaj jo je bilo v naših hribih (Luknja, Rinka, za Cmirom, Križu, Rokavskemu ozebniku …), z Anžetom sva v izrednih razmerah plezala s smučmi na ramah Slovensko v Steni in nato smučala v odličnih razmerah za Cmirom.

Najboljše razmere v avstrijskih hribih smo zamudili, ko pa so odprli visokogorske ceste nad Malto in Heiligenblutom se je v skorajda poletnih razmerah še zelo dobro smučalo. Obisk na teh področjih je bil večinoma slovenski. Sezono sem sam zaključil v soseščini Großglocknerja.

Johannisberg je bil pravšnji za dobre občutke ob zaključku. Smuka je v teh krajih še mogoča, a nekje ... nekoč je treba »ustaviti konje«.

V sezoni 2019/2020 sem bil na smučeh ravno 50 dni, presmučal sem zame 35 novih spustov, večino v Visokih Turah.
Brez pomoči in družbe prijateljev (m/ž) ne bi bilo tako lepo, varno in uspešno. Po abecedi: Aida, Aleš D., Aleš S., Anže, Brane, Joc, Maja, Marko, Miša, Mitja, Nejc, Pero, Petra, Rok  in Tomaž.

Hvala vsakemu posebej, da so me spremljali na včasih divjih, napornih turah v neznana področja in kraje.
Srečno do prvih novih snežink.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti