Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Odmaknjena kraljica

Delo - Viki Grošelj: ... od množice turistov - Marmolada 

Odmaknjena kraljica

S 3343 metri je Marmolada najvišji in najmogočnejši vrh italijanskih Dolomitov, domačini jo spoštljivo imenujejo Kraljica.

Marmolada je zaradi svoje razsežnosti in raznolikosti pravo gorstvo v malem. V dolgem vršnem grebenu, ki poteka v smeri vzhod–zahod, stoji kar šest več kot 3000 metrov visokih vrhov. Piz Searuta (3035), Monte Serauta (3069), Punta Ombretta (3247), Punta Rocca (3309), Pilastro Nino (3200) in najvišji Punta Penia (3343). Slovenski smučarji največkrat obiščejo Punto Ombretto, saj nanjo pristopajo z gondolsko žičnico, ki jim v enem zamahu omogoči več kot 1800 višinskih metrov uživaškega smučanja nazaj do spodnje postaje žičnice v Malgi Ciapeli.

Severna pobočja Marmolade so položnejša, njena prepadna, 800 metrov visoka in več kot štiri kilometre široka južna stena pa je »rezervirana« za vrhunske plezalce. Tudi Slovenci imamo v njej preplezanih nekaj zahtevnih prvenstvenih smeri.

Prvi vzpon na najvišji vrh Marmolade, Punta Penia, je že daljnega 28. septembra 1864 uspel slovitemu raziskovalcu dolomitskih vrhov, Avstrijcu Paulu Grohmanu. Spremljala sta ga cortinska vodnika Angelo in Fulgenzio Dimai. Vzpon so začeli na zahodnem koncu prelaza Fedaja na višini 2000 metrov. Po snegu in skalah so se vzpenjali skoraj naravnost v vpadnici vrha, ga dosegli in srečno sestopili. Njihova smer še danes velja kot normalni, najmanj težaven pristop na goro in je zelo priljubljena tudi med slovenskimi gorniki.

Šele maja, ko je sneg skopnel, se je pokazala razsežnost katastrofe. FOTO: Viki Grošelj

Žičnica – vse večja atrakcija

V času prve svetovne vojne se je Marmolada žal spremenila v visokogorsko bojišče med avstrijskimi in italijanskimi vojaki. Še bolj tragično je bilo dejstvo, da so mraz, plazovi in druge nevarnosti v gorah med vojaki zahtevali večji davek kot sami boji. Takrat so, za vojaške potrebe, od jezera Fedaja do spodnjega roba Marmoladinega ledenika na višini 2626 metrov zgradili žičnico. Ta se je obdržala tudi po vojni in gornikom močno olajšala vzpon na Marmolado, turistom pa varen stik brez napora z večnim ledom gore. Še zlasti ko so, le nekaj metrov proč od zgornje postaje, zgradili še planinsko kočo Pian dei Fiacconi, ki je obiskovalcem ponujala zavetje, hrano in prenočišče.

Podnebne spremembe, segrevanje okolja, preobremenjenost narave, prevelika človekova želja, da bi si podredil tudi njene najlepše in odmaknjene dele? Dejstvo je, da bo Marmolada vsaj za nekaj časa odmaknjena od množice turistov, ki so jo obiskovali, in da se je njena »urbanizacija« ustavila. Morda je tako tudi prav.

Žičnica je z leti postajala vse večja atrakcija, saj so jo ohranili v prvotni zamisli. Namesto sedežev so bili na jeklenico pritrjeni le do višine pasu ograjeni podesti, na katerih je bilo prostora največ za dva človeka. Skočiti si moral nanj, žičničar je za teboj zaprl ograjico in potem si se, kot na razglednem balkončku, vozil nad sanjsko pokrajino. Obiskovalcev in gornikov je bilo iz leta v leto več, zato so 70 višinskih metrov više, prav na robu ledenika, postavili še eno kočo – Ghiacciaio Marmolada. Uspelo jim jo je umestiti v rob klinastega skalnega grebena, ki pred morebitnimi plazovi ščiti zgornjo postajo žičnice in kočo Fiacconi ob njej.

In koče ni bilo več

Pogled na ruševine od zgoraj. Spodaj jezero Fedaja. FOTO: Viki GrošeljZadnjih petnajst let z družino in prijatelji, teden pozimi in dva poleti, preživim v Dolomitih in Marmolada je vselej na seznamu mojih ciljev. Tudi zato, ker je z atraktivno žičnico poskrbela za močno olajšan pristop do sredine severnih pobočij gore. Še bolj pa je prišla prav pri sestopu, ko si utrujen od vzpona le skočil na »balkonček« in užival v izjemno razgledni vožnji proti dolini ter si prihranil dobro uro krevsanja navzdol. Vse do lani, ko je več kot sto let stara naprava izgubila obratovalno dovoljenje in je bilo treba na Marmolado spet peš s sedla Fedaja. Turistov je zaradi tega občutno manj, gora pa je spet začela postajati domena gornikov.

Tudi letos sem se s skupino znancev odpravil na Marmolado. Opozoril sem jih, da žičnica žal ne deluje več, da pa se bomo na poti proti vrhu lahko odpočili in okrepčali v dveh kočah, ki stojita na slabi polovici naše začrtane poti. V zmernem tempu smo začeli vzpon in po uri in pol prišli do vznožja koče Fiacconi – ki je ni bilo več! Pod njo smo videli ostanke tramov in desk, ki jih je mogočna sila zmečkala, razlomila in razmetala po pobočju več sto metrov daleč. Ostanke koče je razmetalo po pobočju več sto metrov daleč. FOTO: Viki GrošeljPrvo nadstropje koče je dobesedno odrezalo od pritličja in manjši del, kar ga ni razmetalo naokrog, je groteskno visel čezenj kot modernistična skulptura. Iz ruševin, ki so bile videti, kot bi jih nekdo zmiksal s paličnim mešalnikom, so štrleli ostanki žimnic. Kot bi gledal svet takoj po strahovitem potresu ali padcu orjaške bombe.

Še bolj sem bil osupel, ko sem zaznal, da zgornje postaje žičnice ni več! Več kot pol metra debelo zadnjo steno zgradbe žičnice je strašna sila kot veliko domino položila na zgradbo in jo skoraj povsem stisnila ob tla. Debele železne traverze, nosilci strehe, so zverižene ležale pod njo, kot bi bile iz enakega materiala kot slamice za srkanje ledene kave … Le kaj se je zgodilo? Morda vihar? Plaz tukaj ni mogoč, saj so zgradbo, ki je tu stala več kot sto let, premišljeno postavili na mesto, varno pred plazovi.

Kako naprej?

Pretresen sem se odpravil do zgornje koče in oskrbnik Guido, ki je še lani delal v spodnji koči, mi je pojasnil, kaj se je zgodilo. Decembra 2020 je na poledenelo podlago v kratkem času zapadlo ogromno novega snega. Z grebena med Punta Ombretto in Punta Rocco se je v širini šeststotih metrov utrgal ogromen plaz in zgrmel v dolino. Poledenela podlaga in prava mešanica zapadlega snega, ravno prav težkega, da je pridobil hitrost in ustvaril silovit udarni val, je drvela proti zgornji koči.

Ostanek napisa nad vrati koče. FOTO: Viki GrošeljSpodnji del plazu je klinast greben, na koncu katerega stoji zgornja koča, sicer razdelil na dva dela, zgornji pa je kot val planil čez njo. Zgornja koča je, malo zaradi vkopanosti v greben, malo pa po čudežu, ostala cela. Le drogove za zastave, ki so stali ob njej, je poravnala s tlemi. Takoj pod njo pa sta se razdeljena spodnja dela plazu spet združila in skupaj z zgornjim delom plazu, ki je preskočil zgornjo kočo, silovito udarila v postajo žičnice in kočo Fiacconi. K sreči v njej ni bilo nikogar, saj je bila v tistem času zaprta. Plaz so iz doline seveda zaznali in v naslednjih dneh območje preleteli s helikopterjem, a medtem so zapadle nove količine snega in povsem zakrile razdejanje. V vsej razsežnosti se je katastrofa razkrila šele maja letos, ko je glavnina snega skopnela.

In kaj zdaj? Guido ni preveč optimističen. Pove, da je dežela Trentino sicer zagotovila sredstva, da bodo ostanke koče in žičnice očistili in spravili v dolino. Kako naprej, pa ne ve nihče. Očitno prostor za zgornjo postajo žičnice in kočo ob njej po več kot sto letih ni več varen pred plazovi. In kje najti nov varen prostor? Daleč naokrog ga pravzaprav ni več. Morda na skalnem izrastku nekaj sto metrov niže, a je ta le dobre pol ure hoje oddaljen od sedla Fedaja. Tako koča kot žičnica do nje ne bi imela pravega smisla. Vse skupaj zdaj ni več v rokah gornikov in stroke, pripoveduje Guido, ampak se je v pomoč in strategijo, kako naprej, začela vmešavati še politika. Zato bo vse skupaj trajalo še precej dlje.

Ustavljena urbanizacija Marmolade

Pogled na ruševine od zgoraj. Spodaj jezero Fedaja. FOTO: Viki GrošeljMed potjo navzdol sem napravil še nekaj posnetkov razdejanja in se spomnil, da se je katastrofa tu zgodila v tistem času, ko je pri nas v Trenti na več mestih zasulo cesto na Vršič. Čeprav je snega, z izjemo letošnje zime, vse manj, pa se lahko zgodi, da ga v kratkem času pade več kot vse stoletje prej. Še ena od posledic podnebnih sprememb …

Tudi spodaj ob turkiznem jezeru Fedaja je posledice plazu močno čutiti. Včasih sem ob vrnitvi padel v pravo gnečo turistov, ki so čakali v vrsti za žičnico, posedali po terasah gostinskih lokalov, oblegali trgovinice s spominki ali si ogledovali manjši muzej o strahotah prve svetovne vojne. Letos so bila parkirišča ob vznožju žičnice prazna. Na vselej povsem zasedeni terasi smo sami pili kavo. Mimo je pritaval en sam, očitno ne prav dobro informiran turist in spraševal, ali vemo, zakaj žičnica ne dela.

Podnebne spremembe, segrevanje okolja, preobremenjenost narave, prevelika človekova želja, da bi si podredil tudi njene najlepše in odmaknjene dele? Dejstvo je, da bo Marmolada vsaj za nekaj časa odmaknjena od množice turistov, ki so jo obiskovali, in da se je njena »urbanizacija« ustavila. Morda je tako tudi prav. 

Delo, 31.07.2021 ob 06:00
Kraljica, odmaknjena od množice turistov

Značke:
GL4 IT

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti