Gorenjski glas - Jelena Justin: Kjecl (476 m) – Bi se radi slikali ob Aljaževem stolpu, pa je vzpon na Triglav
... za vas prenaporen in prezahteven? Nič hudega. Potem je današnji izlet prav za vas.
Današnji izlet je lahko nadomestilo za vse tiste, ki jim je vzpon na Triglav prezahteven, prenaporen. Nič hudega, če niste bili na vrhu očaka. Za vas sem našla primeren izlet, ki postreže s čudovitim razgledom na Vipavsko dolino in na Nanos. Celo morje bomo videli, s kančkom sreče, če bo jasno vreme, pa tudi Julijske Alpe. Gremo? Pa pojdimo!
Po Primorski avtocesti se zapeljemo do izvoza Razdrto, kjer po stari cesti nadaljujemo proti Podnanosu. V Podnanosu zavijemo levo do vasi Orehovica. Ker je s parkirišči problem, predlagam, da parkiramo v Podnanosu. Po asfaltni cesti se sprehodimo do Orehovice, kjer nas smerokaz na kamniti ograji usmeri desno proti Kjeclu. Kmalu smo na razpotju; desno gre daljša pot, levo pa krajša, strma pot. Takole bomo šli:
Zavijemo desno v smeri daljše poti, gremo nekaj deset metrov med hišami, potem pa na razpotju zavijemo levo, še vedno po asfaltni cesti. Na koncu asfalta smo na kolovozu, ki se prečno povzpne mimo manjšega sadovnjaka. Dosežemo makadamsko cesto, kjer rahlo zavijemo levo navzdol in takoj desno navzgor. Desno zagledamo skromno tablico, zelo nizko, ki označuje Kjecl. Pot daje slutiti, da je strma. Zavijemo desno, po levem kolovozu se bomo pa vrnili.
Skratka, zavijemo desno. Naredimo prvi, strm, malce višji korak, potem pa nadaljujemo po strmi poti navzgor. Če sem povsem iskrena, sem pričakovala strmejšo pot. Pot se lepo vzpenja, okljukov sicer praktično ni. Dvakrat prečimo makadamsko pot. V obeh primerih na drugi strani nadaljujemo naprej. Pot se nato malce položi in preči pobočje proti zahodu. V tem delu ni bilo nobenih markacij, a okolica daje slutiti, da je vrh levo nad nami. Shojena stezica zavije ostro levo, strmo navzgor. Dosežemo nabožno znamenje v obliki kapelice v deblu z upodobitvijo sv. Vida ter mejnik med Kranjsko in Goriško. Do vrha nas čaka še nekaj metrov strmega vzpona. Po dežju je ta del poti lahko malce težaven in nevaren za zdrs.
Ko dosežemo vrh, dosežemo tudi kopijo Aljaževega stolpa, ki jo je nekaj nadobudnih Orehovčanov postavilo leta 1999 iz nerjavečega jekla. V njem je vpisna knjiga in morda kakšno šilce domačega zvarka. Vrh nas nagradi s čudovitim razgledom po Vipavski dolini, s pogledom na Nanos in Gradiško Turo. Pred nami se razprostre pogled čez Goro, vse tja do Kuclja. V daljavi vidimo morje, s kančkom sreče lepega vremena pa celo Karnijske in Julijske Alpe.
Z vrha sestopimo do razpotja, kjer smo prej ostro zavili levo navzgor, le da tokrat nadaljujemo naravnost in dosežemo kolovoz. Zavijemo desno nazaj navzdol in se po kolovozni cesti začnemo spuščati nazaj proti Orehovici. Kolovoz je sem in tja precej strm. V spodnjem delu dosežemo mesto, kjer smo prej zavili na strmo pot, nadaljujemo še nekaj korakov, nato pa zavijemo desno in po kolovozu nadaljujemo do vasi. Pridemo na znano razpotje, kjer smo ob vzponu zavili desno. Zdaj pa se le še vrnemo do jeklenega konjička.
Nadmorska višina: 473 m
Višinska razlika: 300 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 2 / 5