PZS - Barbara Gradič Oset: ... je živeti, ne žalovati.
»Osnovni zakon življenja je živeti, ne žalovati.«
Zgoraj omenjene besede je nekoč izrekel alpinist Tone Škarja, častni član PZS. Na žalni seji, ki so jo v Kamniški Bistrici pripravili Planinska zveza Slovenije, GRS Kamnik in PD Kamnik, so govorniki večkrat ponovili Škarjino življenjsko vodilo o enkratnosti človeškega bivanja.
11. maja je v objem gora v 84. letu za večno odšel Tone Škarja, velikan slovenskega alpinizma, častni član Planinske zveze Slovenije. Sodeloval je na številnih alpinističnih odpravah, opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot trideset prvenstvenih. Bil je ploden pisatelj, sodeloval je tudi s tujimi revijami. Deset let je bil načelnik Gorske reševalne službe Kamnik, več desetletij je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več let je bil podpredsednik PZS, urednik obvestil zveze, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika ter pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.
Žalna seja je bila na prostem v Kamniški Bistrici. (Foto: Vladimir Habjan)
Uvodni govor v spomin na častnega člana PZS je imel predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan, ki je orisal pomen Škarjinega izjemnega alpinizma: »Tone je bil odličen alpinist, uveljavil se je z zahtevnimi vzponi tako doma kot tudi v tujini. Njegovo široko alpinistično znanje in izkušnje pa so bile zgolj osnova za vse tisto, kar je sledilo vodenju himalajskih odprav. Odlikovale so ga izjemne organizacijske sposobnosti, odločnost in hkrati trezna presoja razmer na gori, motivacijske sposobnosti in visoka stopnja zaupanja soplezalcev.« Tone Škarja ni bil samo alpinist, bil je tudi ploden publicist. »Zapustil nam je številne čudovite knjige, kjer so poleg opisov plezarije predstavljeni tudi njegovi fantje, višinski nosači, pa tudi opisi življenja domačinov v tedaj še precej prvobitnem svetu pod vrhovi Himalaje.«
Skupne točke
Škarja je sodeloval na osemnajstih alpinističnih odpravah, petkrat je bil član odprave, trinajstkrat pa njen vodja. Odprava na Everest leta 1979 še danes velja za največji organizacijsko-logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Takrat sta 13. maja Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca stopila na najvišjo goro na svetu. Škarja je bil človek v vsem obsegu besede, je omenil alpinist Andrej Štremfelj. »Kljub mojemu vzponu na vrh Everesta, je moralo miniti še nekaj let, da sem si pridobil njegovo zaupanje. Pomemben mejnik v najinih odnosih je bila izvidnica za Šiša Pangmo. Tam sva prvič preživela relativno dolgo časa skupaj, neobremenjena z visokoletečimi cilji. Imela sva čas za pogovor, čas za to, da sva lahko primerjala najina odnosa do alpinizma, svetovne nazore in poglede na življenje. Absolutno se v vsem nisva strinjala, našla pa sva dovolj stičnih točk, da sva v nadaljevanju lahko sodelovala. Zdi se mi, da je tam, ko sva na hitro in povsem nenačrtovano preplezala šesttisočak Ledeni zob, spoznal, kaj mi alpinizem pomeni in nekako me je vzel za svojega. To pa ne pomeni, da sva se v nadaljevanju v vsem strinjala. Vedno pa sva si našla toliko skupnih točk, da sva lahko hodila skupaj.«
Od leve: Bojan Pollak, Andrej Štremfelj, Jože Rovan in Aswin Kumar Shrestha. (Foto: Vladimir Habjan)
Ko je bilo premalo prostora za vse
Uspešna odprava na Everest je odmevala po takratni celotni Jugoslaviji. Predsednik Planinske zveze Hrvaške Darko Berljak je v svojem govoru to posebej poudaril. Posebej je izpostavil neverjetno odmevno predavanje v Zagrebu. »Za nas je bila odprava leta 1979 posebna tudi zato, ker je v njej sodeloval Hrvat Stipe Božić. V dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu je 9. oktobra organizator Planinska zveza Hrvaške rezervirala dvorano s 1800 sedeži. Predavanje je bilo brezplačno, a so bili na zvezi skeptični, ali bodo napolnili tako veliko dvorano. Na koncu je bila dvorana premajhna, ljudje so morali stati in nekateri so morali ostati pred vrati, ker jih niso spustil v dvorano. Za njih so naredili še eno predavanje.«Omenil je tudi dobro sodelovanje Škarje s hrvaška planinsko zvezo. O posebni povezanosti Toneta Škarje z Nepalom je spregovoril častni generalni konzul Nepala Aswin Kumar Shrestha.
Ni mu bilo vseeno za druge
Tone Škarja je imel zelo bogato življenje in s svojim je bogatil tudi druga. Bil je gospod v pravem pomenu besede, je v govoru poudaril gorski vodnik in alpinistični inštruktor Bojan Pollak. »Čeprav je Tone na zunaj deloval resno in nepristopno, je bil v duši pravzaprav zelo mehak in skrben. Ni mu bilo vseeno za druge. Sam je zapisal, da nikoli ni šel z gora, če ni vedel za vse svoje prijatelje, kako je z njimi. Ta njegova skrb se je razširila tudi na vse delovanje v alpinizmu, posebej še na AO. Tudi po tem, ko sam ni več zmogel alpinističnih tur, mu ni bilo vseeno, kaj se dogaja in velikokrat je to tudi povedal in pomagal kolikor je mogel.«
Bojan Pollak (Foto: Vladmiri Habjan)
»Ob njem sem se počutil varnega.«
Zadnji izmed govornikov je bil Tonetov sin Metod, ki je z alpinizmom povezan že od vsega otroštva. Že kot majhen deček je obešal vrvi po hodniku in plezal po stopnišču. Njihova družina je veliko hodila v naravo, kot tudi veliko v gore. Z očetom sem začel plezati že pri sedmih letih. Imel je zelo veliko zaupanje vame. Ko sva hodila navezana po grebenu Planjave, je rekel: 'Če en pade, drugi skoči na drugo stran grebena'. Tudi kasneje, ko sva plezala zahtevnejše smeri, sem se ob njem počutil izredno varno. Vedno sem imel občutek, da me bo spravil ven, če bi se mi kaj zgodilo.« Veliko sta preplezala skupaj v domačih gorah. Skupaj sta se podala v Čopov steber, Ljubljansko smer v severni steni Triglava, v Steber jutranje zarje v Dolgem hrbtu, kot tudi v Zahodne Alpe. Posebej je pohvalil še eno posebno lastnost očeta. »Nisem še srečal človeka, ki bi se tako iskreno veselil uspehov drugih. Vsakega, v katerem je zaznal tisto pravo iskro, je podprl in se veselil skupaj z njim. Prepoznal je tudi, če iskre ni in potem se zanj ni zmenil. Imel je zelo dober občutek, kje je posameznikova zgornja meja ter je temu primerno izbiral ture.« Skrbel je za svojo življenjsko kondicijo in pred leti je pogosto dejal, da ne bo umrl prikovan na posteljo, da bo prej prešel v hribe in bo izginil. Na nek način je to tudi stroril, je zaključil Metod Škarja.
Metod Škarja je poudaril očetov izreden občutek za sočloveka. (Foto: Vladimir Habjan)
V kulturnem programu je nastopil kitarist Matic Smolnikar. Ob njegovi spremljavi je besedila iz Škarjih knjig prebirala Mojca Volkar Trobevšek, ki je tudi povezovala celotno žalno sejo. Projekcija fotografij, ki jih je zbral Matjaž Šerkezi, je prikazala bogato delovanje Toneta Škarje. Slovesnosti so se udeležili člani njegove družine, člani sedanjega in nekdanjega vodstva planinske zveze, GRS Kamnik in PD Kamnik, predstavniki planinskih društev ter številni Škarjini planinski prijatelji.
Pretreslo me je spoznanje, kako malo smo v resnici gospodarji svojih življenj in kako malo cenimo to dragocenost, v bistvu edino, ki jo imamo. To enkratnost! Trenutni pomislek, spoznanje - potem pa spet naprej. Tudi to so besede Toneta Škarje, ki bo v našem spominu ostal s svojo enkratnostjo.